Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici še odškodnino 1.050.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.2005 do plačila in ji povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 5.007,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.2005 do plačila in odmerjene pravdne stroške, v presežku za 25.663,50 EUR z zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti sorazmeren del stroškov pritožbenega postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe pritožbenega sodišča je tožnica vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine za strah, za duševne bolečine zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pravi, da pritožbeno sodišče pri odmeri odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo subjektivnega kriterija, to je trpljenja in doživljanja nje same. Svojo odločitev je oprlo na medicinsko dokumentacijo in izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, njenih subjektivnih navedb pa ni upoštevalo v celoti. V reviziji ponavlja nekatere ugotovitve iz izvedenskega mnenja in njene izpovedi o obsegu in trajanju strahu in duševnih bolečin. Trdi, da sodišče ni v zadostni meri ovrednotilo prizadete dobrine in načela individualizacije in da je zato neutemeljeno zavrnilo njen zahtevek iz naslova strahu v višini 2.295,10 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 5.842,09 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa v višini 10.432,31 EUR. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena. Revizija z navedbami, da nižji sodišči nista dovolj upoštevali tožničine izpovedi, nedopustno izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja, obsega in trajanja posameznih oblik njene nepremoženjske škode. Z revizijo ni mogoče več izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3), zato je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč o navedenih okoliščinah.

Pritožbeno sodišče je pri odmeri odškodnine za tožničin strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti ustrezno upoštevalo merila iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/2007, ur. p. b., OZ-UPB1) . Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Tožnica je v prometni nesreči 18.5.2002 utrpela zlom leve stegnenice v zgornjem delu, udarnino in odrgnino hrbtišča leve roke in pretres možganov. Podroben dejanski obseg vseh oblik njene nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na drugi, tretji in četrti strani sodbe prvostopenjskega sodišča ter na tretji in četrti strani sodbe pritožbenega sodišča, zato ga revizijsko sodišče ne povzema ponovno. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sta sodišči tožnici odmerili odškodnino v znesku 9.597,73 EUR (prej 2.300.000 SIT), odmere odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v reviziji ne graja. Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta ji odmerili v znesku 10.432,32 EUR (prej 2.500.000 SIT), za duševne bolečine zaradi skaženosti pa v znesku 2.503,76 EUR (prej 600.000 SIT). Odškodnino za strah, ki jo je prvostopenjsko sodišče odmerilo v znesku 1.251,88 EUR (prej 300.000 SIT), je pritožbeno sodišče zvišalo na 1.877,82 EUR (prej 450.000 SIT). Skupni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo 24.411,62 EUR (prej 5.850.000 SIT) tožnice pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 33 takratnih povprečnih neto plač. S tem je škoda tožnice ustrezno uvrščena v širši okvir s primerjavo odškodnin za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Prisojena odškodnina tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za nastalo nepremoženjsko škodo, zato se revizija neutemeljeno zavzema za njeno zvišanje.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.