Jedro

Upnik je konkludentno sprejel odločitev, da se izvršilni postopek zaradi uveljavitve njegove terjatve do zapustnika zoper dolžnico (kot dedinjo po prvotnem dolžniku) ne bo več nadaljeval, zato je pravno nedopustno, da svojo terjatev zoper dolžnico ponovno uveljavlja v novem izvršilnem postopku.

Ne glede na to, da postane pravnomočen samo izrek sodne odločbe, so za oceno, kaj pomeni določena odločitev v izreku sodne odločbe in kakšne učinke ima ta odločitev na pravno razmerje med strankama, pomembni tudi razlogi sodne odločbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Domžalah je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za izvršbo.

2. Zoper ta sklep je upnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Poudarja, da je sodišče s sklepom In 163/2008 z dne 16. 5. 2012 zgolj ustavilo izvršilni postopek nad dolžnico in razveljavilo izvršilna dejanja. Z izrekom navedenega sklepa ni bilo odločeno o odgovornosti dolžnice kot dedinje, le izrek pa postane pravnomočen. Tudi sicer sodišče v izvršilnem postopku ne sme odločati o materialnopravni pravici ali obveznosti, kar pa odgovornost za zapustnikove dolgove nedvomno je. Poleg tega s sklepom In 163/2008 z dne 16. 5. 2012 ni bil razveljavljen pravnomočen sklep In 163/2008 z dne 6. 4. 2009, s katerim je pravnomočno odločeno, da se dovoli izvršba zoper dolžnico T. B., niti ni bil zavrnjen oz. razveljavljen predlog za izvršbo v delu, ki se je nanašal na to dolžnico. Ker sklep ni bil razveljavljen oz. zavrnjen, ima upnik podlago, da na njegovi podlagi vloži nov predlog za izvršbo. Sklepa In 163/2008 z dne 9. 12. 2011 in z dne 6. 4. 2009 nikoli nista bila razveljavljena in je sodišče vezano na njuno vsebino. Zgolj iz razloga ustavitve izvršilnega postopka In 163/2008 ni mogoče navedenih sklepov smatrati kot neobstoječih. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izvršbo v celoti ugodi, podredno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa dolžnici naloži, naj mu povrne vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

5. Pritožnik zmotno meni, da pravnomočna odločitev o dolžničinem ugovoru v izvršilni zadevi In 163/2008 z dne 16. 5. 2012 za odločitev o predlogu za izvršbo v predmetni izvršilni zadevi nima nobenega pomena. V predlogu za izvršbo in obravnavani pritožbi namreč pritožnik sam priznava, da v predmetnem izvršilnem postopku od dolžnice izterjuje isto terjatev, kot jo je izterjeval že v izvršilni zadevi In 163/2008, ob tem pa višje sodišče ugotavlja, da pritožnik v predmetni zadevi ni navedel drugačne dejanske ali pravne podlage svojega zahtevka kot v že pravnomočno zaključeni izvršilni zadevi In 163/2008. 6. Pritožnikov glavni argument, s katerim utemeljuje upravičenost do ponovne izterjave terjatve kot v izvršilni zadevi In 163/2008, je sklicevanje na dejstvo, da pravnomočna sklepa v izvršilni zadevi In 163/2008 z dne 6. 4. 2009 in z dne 9. 12. 2011 nikoli nista bila razveljavljena, pri čemer pa pritožnik prezre, da v izvršilni zadevi In 163/2008 nista postala pravnomočna le navedena sklepa, temveč tudi sklep z dne 16. 5. 2012, katerega pravnomočnost je nastopila kasneje kot pri prej navedenih sklepih.

7. Ne glede na to, da postane pravnomočen samo izrek sodne odločbe, so za oceno, kaj pomeni določena odločitev v izreku sodne odločbe in kakšne učinke ima ta odločitev na pravno razmerje med strankama, pomembni tudi razlogi sodne odločbe. Objektivne meje pravnomočnosti sodne odločbe je namreč mogoče določiti šele ob upoštevanju njene dejanske podlage.(1) Za ugotovitev, ali je pritožnik od dolžnice v predmetnem izvršilnem postopku upravičen izterjevati isto terjatev kot jo je izterjeval že v izvršilnem postopku In 163/2008, je tako bistvena tudi obrazložitev pravnomočnega sklepa z dne 16. 5. 2012. Iz te obrazložitve je razvidno, da je sodišče odločitev o ugoditvi ugovoru dolžnice, ustavitvi izvršbe zoper njo in razveljavitvi zoper njo opravljenih izvršilnih dejanj sprejelo po ugotovitvi, da iz pravnomočnega sklepa o dedovanju ne izhaja, da bi bila dolžnica dedinja po pokojnem prvotnem dolžniku, zaradi česar za njegove dolgove ni odgovorna. Pritožnik se je v izvršilnem postopku In 163/2008 imel zoper sklep z dne 16. 5. 2012 možnost pritožiti, vendar te svoje pravice očitno ni izkoristil, saj je ta sklep postal pravnomočen. Glede na navedeno je pritožnik konkludentno sprejel odločitev sodišča, da se izvršilni postopek zaradi uveljavitve njegove terjatve do zapustnika zoper konkretno dolžnico ne bo več nadaljeval. Potemtakem pa je pravno nedopustno, da pritožnik svojo terjatev zoper dolžnico uveljavlja v novem postopku, ne ozirajoč se na pravnomočnost sklepa z dne 16. 5. 2012, o pravilnosti in zakonitosti katerega zaradi njegove pravnomočnosti ni več mogoče razpravljati.

8. V primeru, da bi sodišče pritrdilo pritožnikovemu pravnemu razlogovanju, pravnomočna odločitev o dolžničinem ugovoru v sklepu In 163/2008 z dne 16. 5. 2012 ne bi imela nobene pravne teže. Materialna pravnomočnost sodne odločbe se namreč izraža v vezanosti strank in sodišča na vsebino sodne odločbe – sodišču je prepovedano, da ponovno odloča o isti stvari (ne bis in idem), kar preprečuje možnost obstoja kontradiktornih odločb, strankam pa je omogočeno, da se lahko zanesejo na pravnomočne sodne odločbe, s čimer se vzpostavlja pravna varnost. Pritožnikovo poudarjanje pomena pravnomočnosti sodnih odločb je selektivno, saj zanemarja pomen pravnomočne sodne odločbe, ki zanj ni bila ugodna, ima pa za odločitev v konkretnem primeru odločilni pomen.

9. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata), je treba ugotoviti, ali gre v novem postopku za identičen zahtevek, pri čemer niti čista procesna teorija ne zastopa stališča, da gre za isti sporni predmet (isti zahtevek) tedaj, kadar je tožbeni predlog isti, temveč je treba poleg tožbenega predloga upoštevati tudi materialnopravno razmerje, na katerem tožbeni zahtevek temelji. Izrek sodne odločbe se nanaša na dejansko stanje, kakršnega vsebuje obrazložitev sodne odločbe, in za tisti sklop dejstev veljajo objektivne meje pravnomočnosti (prim. dr. Lojze Ude, Civilno procesno pravo, Ljubljana 2002, strani 213-215 in 311-316).