Jedro

Glede nato, da tožnik zadnja 4 leta pred odhodom iz izvorne države, ko je delal v glavnem mestu, ni imel nobenih težav z B.B., tožena stranka meni, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Iz tožnikovih navedb, da je šolanje prekinil zaradi revščine, ker je želel delati, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov.

Iz načina vodenja razgovora izhaja, da je uradna oseba postavljala vprašanja na način, da bi tožnik lahko izpostavil, kolikor bi razlogi obstajali, tudi kakršnekoli druge razloge za zapustitev izvorne države, razen razlogov, ki jih je uveljavljal sam tožnik, zato neupravičeno ugovarja načinu izpraševanja s strani uradne osebe. Tožniku je nenazadnje tudi njegov pooblaščenec, ki je bil prisoten tako ob podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, lahko postavljal še dodatna vprašanja, torej tudi za razjasnitev ali dopolnitev dejanskega stanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je pristojni organ (sedaj tožena stranka) zavrnil prošnjo tožnika, ki trdi, da je A.A., državljan Alžirije, roj. ... 1994 v kraju Kolo, za priznanje mednarodne zaščite, kot očitno neutemeljeno na podlagi pete alineje 47. člena v povezavi s prvo in drugo alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

2. Glede na razloge, ki jih je tožnik navedel ob vložitvi prošnje, na razgovoru v zvezi z ustno naznanitvijo ukrepa pridržanja na Center za tujce ter na osebnem razgovoru dne 3. 4. 2018, ko je navedel, da je Alžirijo zapustil zaradi groženj B.B., ker je zahteval vrnitev zemlje tožnikove družine, ki si jo imenovani prilastil leta 1998, tožena stranka meni, da iz tožnikovega opisa razlogov oziroma dogodkov, ko naj bi bil napaden z nožem in zaboden v trebuh v letu 2011 in naj bi ga poskusili zastrupiti v letu 2012 ni mogoče razbrati, da bi se opisane težave zaradi družinske zemlje oziroma imetja dogajale zaradi njegove rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, saj je iz njegovih navedb jasno razvidno, da gre za težave zaradi družinske zemlje in imetja, ki si ga je prilastil B.B. Četudi tožnik ne ve, zakaj je imenovani to storil in si tožnikova družina že vse od leta 2006 prizadeva za vračilo navedenega imetja, opisane težave v Alžiriji po oceni tožene stranke niso takšne narave, da bi predstavljali razlog za priznanje mednarodne zaščite. Pri čemer tožena stranka opozarja, da čeprav ima tožnik v izvorni državi še 10 bratov in 3 sestre, nihče izmed njih, razen tožnika, ni imel in nima v izvorni državi zaradi tega nobenih problemov. Glede nato, da tožnik zadnja 4 leta pred odhodom iz izvorne države, ko je delal v glavnem mestu, ni imel nobenih težav z B.B., tožena stranka meni, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Pri tem še dodaja, da iz tožnikovih navedb, da je šolanje prekinil zaradi revščine, ker je želel delati, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov, na kar nakazujejo tudi njegove navedbe, da je edini v družini delal tožnikov najstarejši brat, ko pa je začel delati še sam tožnik pa ni zaslužil dovolj za preživetje, ker je moral del dohodkov prispevati družini. Poleg navedenega je Alžirija država, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih držav (Uradni list RS, št. 13/16, v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah pa ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin, v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Tožnik v Alžiriji ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, prav tako pa pri tem tudi ni mogoče spregledati, da v izvorni državi v zvezi z zatrjevanimi težavami sploh ni niti poskušal poiskati zaščite pri pristojnih organih . V konkretnem primeru tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 1., 2. ali 3. alineje 28. člena ZMZ-1, tožnik pa v postopku niti ni uveljavljal ogroženosti zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

3. Tožnik se ne strinja z izpodbijano odločbo, za katero meni, da je nepravilna in nezakonita. Zato vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Uvodoma navaja, da ima tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer prav, ko navaja, da je tožnik za odločitev navedel zgolj nepomembna dejstva. Prav tako ima tožena stranka prav, ko dvomi v tožnikove navedbe, zakaj so grozili samo njemu, ne pa tudi njegovim desetim bratom ter da tovrstnih težav ni zadovoljivo pojasnil. V nadaljevanju kot logično sprejemljivo opiše pričakovanje, da bo tožnik povedal vse svoje razloge, zaradi katerih je zapustil svojo državo. Prav tako se tudi strinja, da brez podaje razlogov tudi mednarodne zaščite ni mogoče pričakovati, tožnik pa je tisti, ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo strah pred preganjanjem in resno škodo. Vendar posebej opozarja, da ker so ti postopki hitri, kratki in jedrnati, tožnik ob vložitvi namere za podajo prošnje na Policijski postaji Črnomelj naj razlogov ne bi mogel celovito navesti, kot jih tudi ni mogel navesti pri podaji prošnje, češ da so bila vprašanja uradne osebe zgolj ugotovitvene narave v nepomembnih stvareh, zato naj bi tožnik logično navajal zgolj dejstva, ki so nepomembna za obravnavo upravičenosti do mednarodne zaščite. V kolikor je tožnik navajal zgolj dejstva, ki so nepomembna za odločitev, tožnik očita, da je bil postopek vodenja nepravilen in tudi v nasprotju z določili 138. in 139. člena ZUP, češ da gre za poseg v načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, očita pa tudi kršitev načela materialne resnice. Nadalje tožnik očita, da je bilo tožnikovemu pooblaščencu omogočeno zastavljanje vprašanj tožniku zgolj na osebnem razgovoru, pri čemer še očita, da je od podaje prošnje do osebnega razgovora minilo le 4 dni. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženi stranki.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi, za katero meni, da je zakonita in pravno pravilna. Sodišču glede na uveljavljeno sodno prakso predlaga, naj tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Na podlagi 2. odstavka 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Po tretjem odstavku ZMZ-1 pa se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu Zakona o mednarodni zaščiti resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

7. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene se opira na razloga iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Po navedenih določbah se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), oziroma, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja).

8. Po presoji sodišča tožena stranka obstoj razloga iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1 utemeljeno opira na tožnikove navedbe, iz katerih izhaja, da je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, pa tudi, da je izvorno državo zapustil tudi iz ekonomskih razlogov. Tožena stranka v izpodbijani odločbi povzema njegove navedbe o razlogih za zapustitev izvorne države in jih pravilno kvalificira kot dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, oziroma deloma tudi razloge ekonomske narave. Sodišče se strinja s toženo stranko, da tožnik, četudi je na njegovi strani trditveno breme, ni opisal nobenega dogodka, ki bi izpolnjeval lastnosti preganjanja kot ga opredeljuje 26. člen ZMZ-1, niti da gre za razloge preganjanja, kot jih določa 27. člen ZMZ-1, kar torej ne utemeljuje priznanja mednarodne zaščite.

9. Ljudska demokratična republika Alžirija je z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1). Tožnik na osebnem razgovoru ni navedel nobene individualne okoliščine, ki bi v konkretnem primeru kakorkoli omajala uporabo koncepta varne države iz prvega odstavka 62. člena ZMZ-1. 10. Tožnik v tožbi uveljavlja tudi kršitev pravil postopka glede oprave osebnega razgovora. Navaja, da so se postavljena vprašanja nanašala zgolj na dejstva, ki nepomembna za odločitev, zaradi česar naj bi bil postopek voden nepravilno, prav tako pa naj ne bi bila upoštevana temeljna načela postopka iz 4. člena in 9. člena ZUP. Temu ugovoru sodišče ne more slediti, saj iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik najprej s strani PIC seznanjen z dolžnostmi in pravicami prosilca za mednarodno zaščito v RS, kot tudi, da z relevantnimi pravnimi normami o razlogih za priznanje mednarodne zaščite obveščen tudi v vabilu za osebni razgovor. Po presoji sodišča način oprave osebnega razgovora, kot je bil izveden v konkretnem primeru nedvomno izpolnjuje zahteve iz 37. in 46. člena ZMZ-1, pa tudi Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (Postopkovna direktiva II). Tožnik je imel ob podaji prošnje za mednarodno zaščito možnost podati celovito izjavo o vseh relevantnih dejstvih, o čemer je bil tudi obveščen pred podajo prošnje. Osebni razgovor pa je bil voden na način, da je tožnik lahko podal razloge, s katerimi je utemeljil svojo prošnjo in vsa druga dejstva in okoliščine, ki so pomembna za odločitev. Iz načina vodenja razgovora izhaja, da je uradna oseba postavljala vprašanja na način, da bi tožnik lahko izpostavil, kolikor bi razlogi obstajali, tudi kakršnekoli druge razloge za zapustitev izvorne države, razen opisanih razlogov, ki jih je uveljavljal sam tožnik, zato neupravičeno v tožbi kot nepravilnemu ugovarja načinu izpraševanja s strani uradne osebe. Tožniku je nenazadnje tudi njegov pooblaščenec, ki je bil prisoten tako ob podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, lahko postavljal še dodatna vprašanja, torej tudi za razjasnitev ali dopolnitev dejanskega stanja. Po prvem odstavku 37. člena Zakona o mednarodni zaščiti uradna oseba vodi osebni razgovor na način, ki omogoča osebi, da lahko razloge oziroma osebne okoliščine predstavi celovito, vendar to ne pomeni, da je na strani upravnega organa trditveno breme v zvezi z uveljavljanjem razlogov, ki bi utegnili utemeljiti prošnjo. O bistveni vsebini vloge pristojnega organa pri sprejemu oziroma podajanju prošnje na predpisanem obrazcu, kot tudi pri osebnem razgovoru, se je izreklo že tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 217/2016 z dne 24. 8. 2016, in sicer je njegova vloga le v tem, da prosilcu omogoči, da predstavi vsebino prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, ne pa, da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, tožnik pa pri navajanju relevantnih dejstev oziroma elementov za utemeljitev svoje prošnje tudi ni omejen z vprašanji uradne osebe, ki postopek vodi. Sodišče posledično zavrača kot neutemeljen tudi zgolj posplošeni tožbeni ugovor glede nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj tožnik ni navedel razlogov, ki bi upravičevali priznanje mednarodne zaščite. Tožnik pa tudi v tožbi ne navaja dejstev, ki bi jih na osebnem razgovoru ali pri podaji prošnje ne mogel navesti ali se do njih opredeliti in bi kazali na to, da je do mednarodne zaščite upravičen.

11. Tudi kolikor tožnik ugovarja nepravilni uporabi materialnega prava v zvezi z drugo alinejo 1. odstavka 52. člena ZMZ-1 sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka pravilno oprla na Odlok, saj namreč sam tožnik, kot je bilo že predhodno navedeno, na osebnem razgovoru ni navedel prav nobene individualne okoliščine, ki bi nasprotovala uporabi koncepta varne izvorne države v konkretnem primeru. Glede na navedeno, ker torej nobeno dejstvo, ki bi ga izpostavil sam tožnik, nikakor ne nakazuje na obstoj nevarnosti za preganjanje na kateri izmed podlag po določilih Ženevske konvencije o statusu beguncev, sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava.

12. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je tudi sama izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.