Jedro

Pravilo primarnosti vračanja v naravi ne pomeni, da bi upravičenci mogli uveljaviti vrnitev premoženja v naravi vselej, kadar to zahtevajo. Kdaj se premoženje lahko vrne v naravi in kdaj v nadomestnih oblikah, določa ZDen s kogentnimi pravili.

Prvostopenjski organ nima prav, da bi bilo odločeno o zahtevi za denacionalizacijo, v izreku morala biti zavrnjena zahteva za denacionalizacijo stanovanjske stavbe na E. Tudi z izpodbijano odločbo organ ni najprej zavrnil zahteve za denacionalizacijo – vrnitev stanovanjske hiše E. v naravi, pač pa je po ugotovljenih ovirah odločal o zahtevku v postavljeni obliki – odškodnini v obveznicah SOD. Ker je bilo o zahtevi za denacionalizacijo za vrnitev stanovanjske hiše E, že pravnomočno odločeno, upravni organ ni imel podlage o že odločanem v izpodbijani odločbi ponovno odločiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Jesenice, št. 301-6/92 z dne 16. 2. 2012 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo upravičenkam A.A., B.B. in C.C. priznal pravico do denacionalizacije tistega dela podržavljenih parc. št. 158/2, 159/10, 159/11, 159/6 in 158/1, vse k.o. ... (stara knjiga), ki so v času odločanja zajete v parc. št. 622/16, 617, 620, 627, 621/2, 632, 1392/1 in 621/1, vse k.o. … (1. točka izreka); za nepremično premoženje navedeno v 1. točki odmeril odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 259.526,75 DEM (2. točka izreka); naložil Slovenski odškodninski družbi izplačilo (3. točka izreka) ter postavil skrbnici za poseben primer pok. C.C. (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da vodi upravni postopek na zahtevo upravičenk, za vrnitev premoženja podržavljenega z odločbo Okrajnega sodišča na Jesenicah, št. Zp 157/46 z dne 12. 8. 1946. O vrnitvi zemljišč parc. št. 622/15 in 619 obe k.o. … je bilo odločeno in parceli vrnjeni v naravi z delno odločbo z dne 21. 5. 2008. Za preostala zemljišča (skupaj 972 m2) so ugotovljene ovire za vračilo v naravi. Od tega 405,87 m2 predstavlja stanovanjska hiša s funkcionalnim zemljiščem, preostalo, 566,13 m2, pa predstavlja nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Odškodnina je izračunana v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo) in znaša skupaj 259.526,75 DEM. Po izdanem poročilu je zavezanka SOD kot že v predhodnem postopku nasprotovala vodenju postopka za podržavljeno stanovanjsko hišo ter menila, da je bilo o tem delu zahtevka že pravnomočno odločeno z odločbo št. 363-011/92. V zvezi s tem ugovorom upravni organ navaja, da je res vodil postopek pod št. 363-011/92 in izdal odločbo z dne 3. 10. 1996, s katero je odločil, da se zavrne zahteva za vrnitev nadomestne stanovanjske hiše D., stoječe na parceli št. 318, k.o. ... Glede na to, da je zahteva glasila na denacionalizacijo podržavljene stanovanjske hiše s hišno številko E., z odločbo, št. 363-011/92 z dne 3. 10. 1996 o zahtevku še ni bilo odločeno. Da bi bilo odločeno o zahtevi za denacionalizacijo, bi v izreku morala biti zavrnjena zahteva za denacionalizacijo stanovanjske stavbe na E. Ker se izrek ni glasil, tako šteje, da odločanje s to odločbo ni ponovno odločanje o isti stvari.

2. Drugostopni organ je pritožbo SOD zavrnil ter se v razlogih strinjal z prvostopnim organom, da o zahtevku za vrnitev nepremičnine, hiše na naslovu E., še ni bilo odločeno.

3. Tožnica v tožbi navaja, da je bilo o zahtevku vlagateljic, s katerimi sta zahtevali vrnitev stanovanjske hiše na naslovu E. Že pravnomočno odločeno v postopku, ki ga je Upravna enota Jesenice vodila pod opr. št. 363-011/92 ter zato upravičenkama ni mogoče določiti za to premoženje še odškodnine v obveznicah in sicer v postopku, ki ga upravna enota vodi pod opr. št. 301-6/92, pod katero sicer obravnava denacionalizacijo podržavljenega podjetja. Pod opr. št. 363-011/92 z dne 3. 10. 1996 je upravna enota zahtevo vlagateljic za vrnitev nadomestne stanovanjske hiše D., stoječe na parc. št. 318 k.o. ..., zavrnila. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila predmet obravnave in odločitve v zadevi zaplenjena enonadstropna hiša E., z zemljiščem parc. št. 158/2, 158/1 in 159/6, vpisano v zk. vl. št. 952, k.o. ... Vlagateljici sta z vlogo z dne 19. 8. 1992, dopolnitev vloge za vračilo zaplenjenega premoženja, za zaplenjeno stanovanjsko enonadstropno hišo E., zahtevali kot obliko denacionalizacije nadomestno nepremičnino, konkretno stanovanjsko hišo na naslovu D. Ker je upravni organ ugotovil, da je podržavljeni objekt porušen, zemljišča pa naj prav tako ne bi bilo mogoče vrniti v naravi, je v postopek pritegnil tudi tožečo stranko – SOD, ki je prerekala pasivno legitimacijo. Vlagateljici sta namreč ves čas postopka vztrajali pri zahtevku za vračilo nadomestne nepremičnine in nikoli nista zahtevali odškodnine v obliki obveznic SOD, niti podredno. Tako je upravni organ lahko odločil le o takem zahtevku vlagateljic, kot je bil z njune strani postavljen do izdaje odločbe na prvi stopnji, torej o zahtevku za vrnitev nadomestne nepremičnine in ga zavrnil. Odločitev je bila potrjena z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, ter v sodnem postopku – sodba U 601/97 z dne 6. 10. 1999 in sodba Vrhovnega sodišča I Up 118/2000 z dne 15. 12. 2000. Drugostopni organ je v obravnavani zadevi zavrnil pritožbo tožeče stranke iz razloga, ker naj bila v zadevi pod opr. št. 363-011/92 zavrnjena zahteva vlagateljic za vrnitev nadomestne nepremičnine, ne pa zahteva za denacionalizacijo. O zahtevi za denacionalizacijo po mnenju tožene stranke ni bilo odločeno, saj podržavljeno premoženje upravičenkam ni bilo vrnjeno v naravi, ni bila dana odškodnina, niti dodeljena nadomestna nepremičnina. Stališče tožene stranke ni pravilno, saj je tožena stranka povsem spregledala odločitvi in obrazložitvi Upravnega in Vrhovnega sodišča, izdanih v postopku opr. št. 363-011/92. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom v tem postopku B.B. je na tožbo odgovorila in navedla, da iz obrazložitve odločbe pod opr. št. 363-011/92 ni mogoče zaključiti, da bi UE že odločala o zaplenjeni enonadstropni hiši E. Iz uvodnega stavka namreč izhaja, da sta upravičenki zahtevali za vrnitev v last in posest stanovanjsko hišo na naslovu D. s pripadajočim zemljiščem ter je tako UE leta 1996 odločala samo o hiši D., ni pa odločala o pravici do denacionalizacije in na splošno o vseh mogočih oblikah vračanj denacionaliziranega premoženja. Nikjer v odločbi ni navedeno, da sta vlagateljici ves čas postopka vztrajali le pri zahtevku za vračilo nadomestne nepremičnine in nikoli nista zahtevali odškodnine v obliki obveznic tožeče stranke. Teh ugotovitev odločba UE nima, zato o tem ni bilo odločeno. Razen tega postane zgolj izrek odločbe pravnomočen in zato ni mogoče zaključiti, da je bilo v zadevi odločeno o hiši E. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva stroške postopka.

6. Tožeča stranka v odgovoru na odgovor na tožbo stranke z interesom ponavlja, da je bilo že odločeno o zahtevku vlagateljic, s katerim sta zahtevali vrnitev stanovanjske hiše na naslovu E., ter preostanka zemljišč. Odločitev sodišč je podana prav v zvezi z zahtevkom vlagateljice za denacionalizacijo stanovanjske hiše na naslovu E., glede na postavljen zahtevek po obliki denacionalizacije.

7. Tožba je utemeljena.

8. Vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je z izpodbijano odločbo prvostopni organ odločil, in priznal odškodnino, za dele podržavljenih parcel št. 158/2, 159/10, 159/11, 159/6 in 158/1, vse k.o. ..., o katerih je bilo že pravnomočno odločeno. Odgovor na to vprašanje je poiskati v zahtevi za denacionalizacijo, ki sta jo upravičenki vložili pri upravnem organu dne 22. 8. 1992 in iz katere izhaja, da zahtevata vračilo zaplenjenega premoženja – stanovanjsko enonadstropno hišo, E., ki je stala na parcelah št. 158/2, 158/1 in 159/6 k.o. ..., v obliki nadomestne nepremičnine – stanovanjske hiše D. s pripadajočim zemljiščem, ki je družbena last, parc. št. 319, 320, vpisane pri vl. št. 691 k.o. ..., ugotovitvenemu postopku, ki je stekel na podlagi te denacionalizacijske zahteve in izdani odločbi št. 363-011/92 z dne 3. 10. 1996, ki je pravnomočna z dnem 15. 12. 2000, na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča I Up 118/2000, ki je zavrnilo pritožbo, ki sta jo upravičenki vložili zoper sodbo Upravnega sodišča U 601/97 z dne 6. 10. 1999. 9. Tožeča stranka je že v upravnem postopku ugovarjala, da je upravni organ o predmetu odločanja že odločil z odločbo z dne 3. 10. 1996 z izrekom, ki se glasi: Zahteva upravičenk za vrnitev nadomestne stanovanjske hiše D., ..., stoječe na parc. št. 318 k.o. … s pripadajočim zemljiščem, se zavrne. Pojasnjeval je, da odločba z dne 3. 10. 1996 pomeni odločitev o denacionalizacijski zahtevi za vrnitev porušene stanovanjske hiše E. Po mnenju sodišča je ugovor, na katerem temelji tudi tožba, utemeljen.

10. ZDen praviloma določa vrnitev podržavljenega premoženja v naravi (prvi odstavek 2. člena). Če vrnitev premoženja ni možna v naravi, pa denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (drugi odstavek 2. člena). Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da sta oba načina denacionalizacije v pravnem smislu izenačena. Pravilo primarnosti vračanja v naravi ne pomeni, da bi upravičenci mogli uveljaviti vrnitev premoženja v naravi vselej, kadar to zahtevajo. Kdaj se premoženje lahko vrne v naravi in kdaj v nadomestnih oblikah, določa ZDen s kogentnimi pravili. Posamezne oblike denacionalizacije so določene z določbami III. poglavja ZDen. Različne vrnitve so uzakonjene glede na pravna razmerja in položaje, ki so obstajali v času uveljavitve ZDen.

11. Z odločbo z dne 3. 10. 1996 je organ zavrnil vrnitev nadomestne stanovanjske hiše D., stoječe na parc. št. 318 k.o. ..., vendar pa s tem izrekom ni odločal o denacionalizacijski zahtevi za vrnitev stanovanjske hiše D. Taka denacionalizacijska zahteva tudi ni bila nikoli vložena. Odločal pa je o denacionalizacijskem zahtevku za vrnitev stanovanjske hiše E., kot iz odločbe in zahteve za denacionalizacijo tudi izhaja. Ker pogojev za vrnitev hiše E. v naravi v last in posest ni bilo, zaplenjena stanovanjska hiša je bila v letu 1966 porušena zaradi gradnje cestnega prevoza, sta upravičenki že v zahtevi za denacionalizacijo – dne 22. 8. 1992, zahtevali vrnitev stanovanjske hiše E., v obliki nadomestne nepremičnine, stanovanjske hiše D. Ugotovitveni postopek, ki je stekel na podlagi vložene zahteve za denacionalizacijo, je pokazal, da ni pogojev za ugoditev denacionalizacijskemu zahtevku v obliki predlagane nadomestne nepremičnine – D, ker je bila nepremičnina zemljiškoknjižno v lasti F., torej je za predlagano obliko denacionalizacije obstajala ovira, določena v tretjem odstavku 16. člena ZDen. Upravičenkama je bilo predlagano (poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve), da spremenita obliko denacionalizacije, da se jima premoženje vrne v obliki možne odškodnine, upravni organ je v postopek celo, pred modifikacijo oblike, že pritegnil sedaj tožečo stranko SOD. Kot izhaja iz odločbe in upravnega spisa pa sta vlagateljici na dopolnjeno poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 7. 6. 1996 podali ugovor dne 29. 6. 1994, v katerem sta vztrajali na „vrnitvi“ stanovanjske hiše D. v last in posest. Z zavrnitvijo nemožne oblike denacionalizacije je organ z odločbo z dne 3. 10. 1996 odločil o zahtevi za denacionalizacijo – vrnitvi podržavljene stanovanjske hiše E., stoječe na parcelah 158/2, 158/1 in 159/6. 12. Prvostopni organ nima prav, da bi, da bi bilo odločeno o zahtevi za denacionalizacijo, v izreku morala biti zavrnjena zahteva za denacionalizacijo stanovanjske stavbe na E. Tudi z izpodbijano odločbo organ ni najprej zavrnil zahteve za denacionalizacijo – vrnitev stanovanjske hiše E. v naravi, pač pa je po ugotovljenih ovirah odločal o zahtevku v postavljeni obliki – odškodnini v obveznicah SOD. Ker je bilo o zahtevi za denacionalizacijo za vrnitev stanovanjske hiše E., že pravnomočno odločeno (izhaja tudi iz obeh sodb Vrhovnega in Upravnega sodišča), upravni organ ni imel podlage o že odločanem v izpodbijani odločbi ponovno odločiti. V ponovnem postopku naj ponovno preveri svojo odločitev z že odločenim. Zahteva za denacionalizacijo z dne 22. 8. 1992 se je glasila na vrnitev stanovanjske hiše E. na parcelah št. 158/2, 158/1 in 159/6, sporna odločitev pa obsega dele parcel št. 158/2, 159/10, 159/11, 159/6 in 158/1, vse k.o. .... O zadevi naj ponovno odloči, kolikor obstaja pravočasna zahteva za denacionalizacijo, še za neodločene dele parcel – št. 159/10, 159/11 in 159/6, namreč v upravnem spisu je le denacionalizacijska zahteva z dne 22. 8. 1992, v kateri pa te parcele niso navedene.

13. Ker je bilo dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku napačno ugotovljeno in je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

15. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.