Jedro

Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je le-to zavrnilo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa kot neutemeljeno in s tem potrdilo odločitev prekrškovnega organa, ni dovoljena. Takšno pritožbo zato mora zavreči s sklepom že sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba storilca F. K. se kot neutemeljena zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo storilca F. K. zoper sodbo istega sodišča opr. št. PR 990/2005-4401 z dne 25.1.2007 ter mu naložilo plačilo stroškov - povprečnine v znesku 63,00 EUR.

Proti takšnem sklepu se je pritožil storilec iz razlogov po 7. in 9. čl. ter 4. tč. 154. čl. Zakona o prekrških in po 22., 23., 24., 25., 26., 27., 29. in 35 čl. Ustave RS.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu zadeve po uradni dolžnosti v skladu s čl. 159 Zakona o prekrških (ZP-1) in preizkusu pritožbenih navedb, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju storilčeve pritožbe zoper sodbo istega sodišča z dne 25.1.2007 bila pravilna. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je v obravnavani zadevi prekrškovni organ PP S. K. v hitrem postopku storilcu izdal plačilni nalog zaradi prekrška po čl. 27/III ZVCP-1, zoper katerega je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, katero je v skladu z določbami ZP-1 obravnavalo sodišče prve stopnje ter s sodbo z dne 25.1.2007 le-to zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo plačilni nalog PP S. K. z dne 20.7.2005. Sodišče prve stopnje je tako o zahtevi za sodno varstvo odločilo po določbah I. odst. 65. čl. ZP-1 z odločbo, ki sodi med druge odločbe sodišča prve stopnje iz II. odst. 66. čl. ZP-1, zoper katere je pritožba dovoljena le če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 EUR, vloži pa se lahko iz razlogov po 1., 2. in 4. tč. 154. čl. tega zakona, razen glede stroškov postopka. Glede na navedeno določbo II. odst. 66. čl. ZP-1, veljavno od 29.5.2006 dalje, je jasno, da morajo najprej biti izpolnjeni pogoji, pod katerimi je pritožba zoper odločbo sodišča prve stopnje dovoljena in katero je šele ob izpolnjevanju teh pogojev mogoče vložiti iz tam naštetih razlogov. Ker s plačilnim nalogom prekrškovnega organa, katerega je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 25.1.2007 potrdilo, storilcu ni bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek, ki ga je storil, saj je za prekršek po čl. 27/III ZVCP-1 predpisana globa v znesku 41,73 EUR (prej 10.000,00 SIT) in ker tudi ni bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 EUR, v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Glede na vse navedeno ni nobenega dvoma, da pritožba, ki jo je storilec vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 25.1.2007, s katero je le-to zavrnilo njegovo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa, kljub napačnemu pravnemu pouku v njej, ni dovoljena, zato je odločitev sodišča prve stopnje kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, da se ta storilčeva pritožba zavrže, bila pravilna, vendar glede na vse do sedaj navedeno ne zaradi tega, ker je bila prepozna, kot je to v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo sodišče prve stopnje, temveč zato, ker je bila nedovoljena. Namreč tudi iz odločbe Ustavnega sodišča, opr. št. UI 56/60 z dne 15.3.2007 nedvomno izhaja, da je odločanje okrajnega sodišča o zahtevi za sodno varstvo primerljivo z odločanjem drugostopenjskega organa o pravnem sredstvu ter da je zakonodajalec z določbo II. odst. 66. čl. ZP-1 ohranil ureditev, po kateri je zoper odločitev sodišča o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo pritožba praviloma izključena. Ker je v II. odst. 161. čl. ZP-1 med drugim določeno, da je pritožba nedovoljena, če po zakonu ni dovoljena, mora takšno nedovoljeno pritožbo v skladu s III. odst. 161. čl. ZP-1 zavreči sodišče prve stopnje. Glede na to, da je odločitev sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, bila pravilna, saj je storilčevo pritožbo zavrglo in v izreku ni navedlo izrecnega razloga, je pritožbeno sodišče takšno odločitev potrdilo, vendar iz razlogov, kot so navedeni v tem sklepu. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zavrženje pritožbe po III. odst. 161. čl. ZP-1 ima enak procesni učinek, ne glede na to zaradi katerega razloga iz I. ali II. odst. 161. čl. ZP-1 je do zavrženja prišlo. Ker je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu bila procesnega značaja, se pritožbene navedbe, ki se nanašajo izključno na odločitev sodišča prve stopnje o odgovornosti storilca za storjen prekršek in na odločitev o sankciji, izkažejo kot brezpredmetne. Tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev členov Ustave so neupoštevne, saj so tipizirane in pavšalne, zaradi česar jih pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo storilca zavrnilo kot neutemeljeno in je v skladu s III. odst. 163. čl. ZP-1 potrdilo sklep sodišča prve stopnje.