Jedro

Strankine trditve, da ji v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila pravilno vročena tožba ter vabilo za glavno obravnavo, niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa je to lahko pritožbeni, revizijski ali obnovitveni razlog.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

2. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se zavrže predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 30. 06. 2011 (1. točka izreka). Zavrglo je tudi predlog za prekinitev postopka z dne 30. 06. 2011 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki stroške tega postopka v višini 120,00 EUR, po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka v zvezi s popravnim sklepom z dne 13. 12. 2011).

2. Zoper navedeni sklep v zvezi s popravnim sklepom je vložila tožena stranka pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje in zavrne zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je dne 06. 06. 2011 izdalo zamudno sodbo, zoper katero je tožena stranka vložila pritožbo kot tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo, saj je tožena stranka kot razlog za predlog navajala, da ji sodno pisanje ni bilo pravilno vročeno. Zato je sklenilo, da iz navedb tožene stranke ne izhaja, da je zamudila rok za odgovor na tožbo iz razlogov, ki bi izhajali iz njene sfere ter da bo o eventuelni napačni vročitvi tožbe odločalo sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožena stranka v pritožbi sicer navaja, da je v pravni teoriji uveljavljeno enotno stališče, da se stranka v okviru predloga za vrnitev v prejšnje stanje lahko sklicuje na dokazane napake pošte, kar pa, po presoji pritožbenega sodišča ne drži. Uveljavljeno stališče teorije (primerjaj Lojze Ude, Nina Betetto, Aleš Galič, Vesna Rijavec, Dragica Vedam Lukič in Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prve knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2005, str. 467) je, da je potrebno razloge za vrnitev v prejšnje stanje pravilno razmejiti do drugih pravnih sredstev (posebej pri nepravilnosti vročitve). Strankine trditve, da ji v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila pravilno vročena tožba ter vabilo za glavno obravnavo, niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa je to lahko pritožbeni, revizijski ali obnovitveni razlog. Če je npr. izdana zamudna sodba, pa želi toženec uveljavljati, da mu vročitev tožbe ni bila pravilno opravljena, je ustrezno pravno sredstvo pritožba, ne pa morda vrnitev v prejšnje stanje. Takšno stališče je bilo sprejeto tudi v odločbah Vrhovnega sodišča RS II Ips 488/2004 in II Ips 53/2003. Tudi sodna praksa stoji na stališču, da je predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, iz česar logično izhaja, da napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo sodišče, ne more uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

7. Razlogi, ki jih želi tožena stranka uveljavljati kot podlago za vrnitev v prejšnje stanje, ne predstavljajo upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje (prvi odstavek 116. člena ZPP). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je bil iz navedenih razlogov neutemeljen, ne pa nedovoljen. Zato bi ga moralo sodišče prve stopnje zavrniti, ne pa kot nedovoljenega zavreči. Ker pa tožena stranka s spremembo odločitve o zavrženju v zavrnitev predloga ne bi ničesar pridobila, pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo. Zato je pritožbo tožene stranke zoper odločitev o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo ter izpodbijani sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8. Prav tako ni utemeljena pritožba tožene stranke zoper sklep o zavrženju predloga za prekinitev postopka. Sodišče prve stopnje je namreč najprej odločalo o predlagani vrnitvi v prejšnje stanje in ta odločitev je sedaj tudi pravnomočna. Navedeno pomeni, da ni razloga za prekinitev tega pravdnega postopka do pravnomočnosti sklepa o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (prvi odstavek 119. člena ZPP). Prekinitev postopka je namreč lahko smotrna zgolj zato, da se vprašanje morebitne vrnitve v prejšnje stanje razčisti preden je obravnavana pritožba zoper zamudno sodbo. Če sodišče namreč dovoli vrnitev v prejšnje stanje to pomeni, da razveljavi zamudno sodbo. V tem primeru pa je sodišče prve stopnje najprej obravnavalo predlog za vrnitev v prejšnje stanje in do odločanja o pritožbi zoper zamudno sodbo pred pravnomočnostjo o odločitvi o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje niti ni prišlo.

9. Kot izhaja iz povzetega poteka postopka se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na kršitev prvega odstavka 119. člena ZPP. Bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo o zavrženju predloga za prekinitev postopka tako ni podana. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke tudi v tem delu zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka pa se tožena stranka v pritožbi sklicuje zgolj na to, da je nepravilna odločitev sodišča v zvezi z navedenima predlogoma, zaradi česar naj bi bila posledično nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s stroški postopka. Ker pritožba, po presoji pritožbenega sodišča, zoper odločitvi sodišča prve stopnje v točki I. in II. ni utemeljena, pritožnica neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tudi v tem delu je zato treba pritožbo zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške. Vsebina odgovora na pritožbo pa na odločitev pritožbenega sodišča ni vplivala. Zato stroški za odgovor na pritožbo ne predstavljajo potrebnih pravdnih stroškov (155. člen ZPP) in jih je dolžna nositi tožeča stranka sama.