Jedro

Ob upoštevanju določb ZFPPIPP, po katerih v postopku osebnega stečaja terjatve upnikov ne prenehajo, če niso plačane iz razdelitvene mase stečajnega dolžnika, se v izpodbijani odločbi pravilno ugotavlja, da je uvedba osebnega stečaja v konkretnem primeru nerazumna, saj tožnik nima premoženja in dohodkov, ki bi spadali v stečajno maso in bi se lahko delili med upnike. Tožbene navedbe, po katerih naj bi tožnik v postopku osebnega stečaja nameraval dati tudi predlog za odpust obveznosti po 398. členu ZFPPIPP, so nove. Zato pristojni organ te okoliščine in z njo povezane pravne podlage pri odločanju o prošnji za BPP utemeljeno ni upošteval, oziroma je utemeljeno kot pravno relevanten namen pri odločanju upošteval zgolj osnovni namen, ki ga ima osebni stečaj po določbah 382. člena ZFPPIPP. Postopek za odpust obveznosti se namreč v postopku osebnega stečaja ne izvede uradoma, temveč samo na predlog dolžnika in še to le v primeru, če ne obstaja ovira za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP. Ni pa po presoji sodišča ovire za ponovno vložitev prošnje za BPP na podlagi (drugačnih) v upravnem sporu navedenih dejstev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 2. 11. 2012 kot oprostitev plačila predujma za kritje začetnih stroškov osebnega stečaja.

V obrazložitvi se pristojni organ sklicuje na določbe členov od 11 do 24 Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki urejajo način in pogoje za dodelitev BPP. V dejanskem pogledu pa na podlagi vložene prošnje in podatkov, ki jih je pridobil uradoma, ugotavlja, da je tožnik brezposelna oseba in upravičen do denarne socialne pomoči, ki jo prejema v višini 260 EUR mesečno. Denarna socialna pomoč je izvzeta iz izvršbe, po 2. točki drugega odstavka 389. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) pa tudi iz stečajne mase v postopku osebnega stečaja. Tožnik drugih dohodkov in prejemkov nima. Prav tako ne razpolaga s premoženjem ali s prihranki. Ker tožnik nima premoženja in nima dohodkov, ki bi omogočili kakršnokoli poplačilo njegovih upnikov, bi namen osebnega stečaja, ki je po določbah 382. člena ZFPPIPP v enakomernem poplačilu upnikov, ne bil realiziran. Tako bi v stečaju nastali samo stroški stečajnega postopka, do delitve stečajne mase in do poplačila upnikov pa sploh ne bi prišlo. Če pa namen stečajnega postopka ni izpolnjen, sodišče takega postopka ne začne. Glede na navedeno pristojni organ za BPP ugotavlja, da je v konkretnem primeru nerazumno začeti postopek osebnega stečaja, zato za uvedbo postopka ne more biti dodeljena BPP, kot to predlaga tožnik v prošnji. Pri tem se sklicuje na dve odločitvi naslovnega sodišča (I U 21/2012 z dne 24. 1. 2012 in II U 251/2012 z dne 4. 7. 2012), kjer je sodišče vsebinsko enako odločitev potrdilo kot pravilno in zakonito.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da je odločba nezakonita in da se opira na napačno uporabo materialnega prava. Drži sicer, da nima nobenih sredstev, iz katerih bi se lahko poplačali upniki. Vendar pa je potrebno upoštevati tudi, da brez predhodnega začetka stečaja ni mogoče začeti postopka odpusta obveznosti. Prav odpust obveznosti pa namerava tožnik uveljavljati v postopku osebnega stečaja in takšen namen zasleduje po tožnikovem prepričanju tudi večina ostalih prezadolženih potrošnikov. Gre namreč za enega od dveh poglavitnih namenov osebnega stečaja sploh. Tožnik v tej zvezi opozarja na 378. člen ZFPPIPP, ki se smiselno uporablja tudi v postopku osebnega stečaja in po katerem se stečajni postopek lahko konča brez razdelitve upnikom, če je stečajna masa neznatne vrednosti ali ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka. Zakonodajalec sam torej ni izključil možnosti začetka stečaja v primerih, ko stečajna masa ne zadošča niti za stroške postopka in ko upniki ne bodo niti delno poplačani. Namen osebnega stečaja je tudi v tem, da se prezadolženi potrošnik reši finančnih bremen, ki jih ne bo mogel poplačati. Skozi postopek odpusta obveznosti pa dobijo upniki možnost vsaj delnega postopnega poplačila, če bo dolžnik kasneje prišel do kakšnega premoženja ali do dohodkov. Eden od namenov osebnega stečaja je torej tudi v zagotavljanju varnosti pravnega prometa, s čimer se varuje interes vseh subjektov na trgu in je torej v javnem interesu.

O tem, ali ima prezadolžena oseba interes sprožiti stečajni postopek, mora odločiti sodišče po predpisanem postopku in v skladu z zakonom. Tožena stranka je z izdano odločbo mimo zakona odrekla tožniku pravico do sodnega varstva, ki mora biti zagotovljena vsakomur, zlasti osebam brez premoženja. Takim osebam mora država zagotoviti sredstva za začetek postopka, če izpolnjujejo pogoje po ZBPP. Po tožnikovem mnenju njegova zahteva za dodelitev BPP glede na določbo 378. člena v zvezi s 383. členom ZFPPIPP ni nerazumna. Tožena stranka lahko na podlagi določb ZBPP doseže povračilo neutemeljeno oziroma neupravičeno izplačanih sredstev. Če pa bi stečajno sodišče ocenilo, da tožnik nima pravnega interesa za začetek postopka, bi že odobrena sredstva BPP pač ne bila izplačana nikomur, saj s postopkom ne bi nastali stroški, odobreni predujem pa bi se vrnil med sredstva za BPP.

Kolikor bi nastopil dvom v tožnikov pravni interes za začetek postopka osebnega stečaja in s tem za predmetno tožbo, pa tožnik navaja, da pri njem ni podana nobena od ovir po 399. členu ZFPPIPP in sodišču glede teh okoliščin predlaga vpogled v ustrezne javne evidence oziroma poizvedbe in svoje zaslišanje, saj gre za negativna dejstva, ki jih sam ne more dokazati. Sicer pa je po tožnikovem mnenju dokazovanje le-teh predmet postopka odpusta obveznosti in zato v tem upravnem sporu predstavlja le nepotrebno postopkovno oviro. Za odločitev je po tožnikovem mnenju bistvena okoliščina, da je brez premoženja, ta pa med strankama ni sporna.

Po vednosti tožnika je tožena stranka odobrila sredstva iz naslova BPP tudi nekaterim prosilcem, ki so v enakem pravnem položaju kot tožnik, zato se sprašuje, kako je potem z enakostjo pred zakonom. Če bi vložil ponovno enak predlog, mu grozi, da bo predlog zavržen, saj se premoženjske in s tem dejanske okoliščine v zadevi niso spremenile. Če bo njegova tožba zavrnjena, torej ne bo mogel nikoli sprožiti postopka osebnega stečaja, s tem pa bo postavljen v slabši položaj, kot ga imajo tisti dolžniki, ki so jim bila sredstva BPP na podlagi enakih okoliščin dodeljena in kot ga imajo tisti dolžniki, ki imajo morda ravno toliko premoženja, da zadošča za stroške stečaja in minimalno poplačilo upnikov in ki jim bodo obveznosti v preostalem delu lahko odpuščene.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna in da ima prosilec verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek in se ga udeleževati. Med drugim se šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi v primeru, če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

V konkretnem primeru je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za založitev stroškov predujma za začetek osebnega stečaja, katerega plačilo je procesna predpostavka za začetek postopka (2. točka drugega odstavka 232. člena ZFPPIPP) tudi v primeru, ko gre za postopek osebnega stečaja. Enak kot pri stečaju nad pravno osebo je tudi namen osebnega stečaja, to je, do bi bili vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika poplačani hkrati in v enakih deležih (382. člen ZFPPIPP), kot to pravilno in skladno z zakonskimi določbami ugotavlja pristojni organ za BPP. Pravilna ter skladna s spisi je tudi ugotovitev, da tožnik nima premoženja oziroma dohodkov, iz katerih bi lahko poplačal upnike. Zato pristojni organ ob upoštevanju navedenih okoliščin in ob upoštevanju tistih določb ZFPPIPP, po katerih v postopku osebnega stečaja terjatve upnikov ne prenehajo, če niso plačane iz razdelitvene mase stečajnega dolžnika (drugi odstavek 382. člen ZFPPIPP), pravilno ugotavlja, da je uvedba osebnega stečaja v konkretnem primeru nerazumna, saj tožnik nima premoženja in dohodkov, ki bi spadali v stečajno maso in bi se lahko delili med upnike.

Tožbene navedbe, po katerih naj bi tožnik v postopku osebnega stečaja nameraval dati tudi predlog za odpust obveznosti po 398. členu ZFPPIPP, so nove. Tožnik namreč ne v vlogi za odobritev BPP ne kasneje v postopku, ki je tekel pred organom za BPP, ni navedel, da namerava vložiti takšen predlog. Zato pristojni organ te okoliščine in z njo povezane pravne podlage pri odločanju o tožnikovi prošnji za BPP utemeljeno ni upošteval, oziroma je utemeljeno kot pravno relevanten namen pri odločanju upošteval zgolj osnovni namen, ki ga ima osebni stečaj po določbah 382. člena ZFPPIPP. Postopek za odpust obveznosti se namreč v postopku osebnega stečaja ne izvede uradoma, temveč samo na predlog dolžnika in še to le v primeru, če ne obstaja ovira za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP.

V tožbi pa lahko tožeča stranka navaja nova dejstva in dokaze le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Oziroma povedano drugače: v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost pred izdajo upravnega akta, ki ga izpodbijajo s tožbo (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). V konkretnem primeru ni videti razlogov, zaradi katerih bi okoliščin v zvezi z odpustom obveznosti, ki jih navaja v tožbi, tožnik ne navedel že v prošnji za BPP oziroma v nadaljnjem postopku s prošnjo. Ker tega ni storil, je njegove tožbene navedbe v tem delu šteti za nedopustno tožbeno novoto in jih kot takšnih sodišče pri odločanju ni moglo upoštevati. Ni pa po presoji sodišča videti ovire za ponovno vložitev prošnje za BPP na podlagi (drugačnih) v upravnem sporu navedenih dejstev.

Ker je torej po povedanem izpodbijani akt zakonit in pravilen, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, relevantno za odločitev, v zadevi ni sporno.