Jedro

Pri nujni Bpp gre za enak materialni cenzus, kot pri redni BPP, ter je na tej podlagi organ upravičen zavrniti prošnjo za nujno Bpp, kolikor do odločitve zbere podatke o premoženjskem stanju prosilca, ti podatki pa izkazujejo, da zaradi preseganja materialnega cenzusa, do BPP ni upravičen.

Glede na to, da je tožnik v prošnji izrecno uveljavljal dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči, organ pa se do njegovih navedb ni opredelil, niti ni tožnika v zvezi s tem pozval na dopolnitev njegove vloge, ter v izpodbijani odločbi tudi ni obrazložil razlogov za zavrnitev prošnje za dodelitev izjemne BPP, glede na materialni kriterij iz prvega odstavka 22. člena ZBPP, je tožbeni ugovor, da je organ zgrešil bistveno kršitev določb postopka utemeljen.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2727/2022 z dne 29. novembra 2022 se odpravi in se zadeva vrne organu v nov postopek.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v nepravdnem postopku Okrajnega sodišča v Domžalah N 44/2020, ter v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 7441/2019, ker je presodil, da tožnik glede na svoj materialni položaj ne izpolnjuje pogojev po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), za dodelitev brezplačne pravne pomoči in v zvezi s tem navedel v katere evidence je vpogledal. 2. Tožnik s tožbo izpodbija odločitev organa in navaja, da iz izreka ni razvidno in ne opredeljeno, kakšni vrsti brezplačne pravne pomoči sta bili tožniku zavrnjeni, kljub temu da je jasno zaprosil za nujno, oziroma izjemno brezplačno pravno pomoč, zato predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Tožnik je namreč zaprosil za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči, ki se na podlagi prvega odstavka 36. člena ZBPP dodeli ne glede na materialni položaj prosilca. Predlaga, da sodišče vpogleda v sodbo Upravnega sodišča I U 1267/2021 z dne 18. 10. 2022, ki bi morala biti znan tudi toženi stranki, in sicer da tožnik izpolnjuje pogoje za izjemno Bpp. Iz sklepa Višjega sodišča II Cp 2040/2020 izhaja, da je bila tožniku na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 211/24 poslovna sposobnost odvzeta z namenom, da se mu zaradi bolezni in posledične izgube pravdne sposobnosti postavi skrbnik, ki bo skrbel in tudi odgovarjal za pravilno zaščito njegovih interesov. Iz navedenega je Višje sodišču pristojnemu Centru za socialno delo predlagalo, da se tožniku za skrbnika postavi odvetnika. Tožnik predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo na kateri naj zasliši tožnika, njegovo skrbnico in psihiatra A. A., ki bo kot izvedenec v postopku odvzema poslovne sposobnosti sodišču povedal, kdaj in v katerih sodnih postopkih je B. B. pred letom 2012 vlagal očitno nerazumne vloge. Sodišču dostavlja tudi svoje zaslišanje v postopku Delovnega in Socialnega sodišča v Ljubljani.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala upravni spis.

4. Tožba je utemeljena.

5. Predmet upravnega spora je odločba organa za Bpp, ki je zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev Bpp, ker tožnik ne izpolnjuje materialnega cenzusa.

6. Ugotovitve organa v zvezi z premoženjskim stanjem tožnika niso sporne in jim tožnik ne ugovarja. Ugovarja pa, da izpodbijana odločba nima razlogov v vezi z zavrnitvijo njegove prošnje za nujno in izredno brezplačno pravno pomočjo.

7. Sodišče ugotavlja, da je tožnik prošnjo z dne 24. 10. 2022 naslovil kot prošnjo za nujno Bpp, vendar se v obrazložitvi le te sklicuje še na 22. člen ZBPP, kar pomeni, da je vložil prošnjo tudi za izjemno Bpp, kar je na obrazcu ponovil. Zato bi organ moral upoštevati različne oblike in z izpodbijano odločbo obrazložiti zakaj posamezne Bpp ni dodelil. 8. Prvi odstavek 22. člena ZBPP določa, da se Bpp lahko, ne glede na določbe tega zakona o materialnem položaju prosilca in njegove družine, dodeli tudi, če prosilec izpolnjuje pogoje iz 24. člena tega zakona, in če lastni dohodek prosilca, oziroma lastni dohodek družine ne presega višine štirih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke, premoženje prosilca in njegove družine pa ne presega višine šestdesetih osnovnih zneskov minimalnega dohodka.

9. Gre torej za materialni cenzus, ki je različen od cenzusa določenega v 13. členu ZBPP, za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči, torej organ iz razloga preseganja materialnega cenzusa po 13. členu ZBPP, zavrnitve prošnje za izjemno Bpp, tožniku ne bi mogel zavrniti na podlagi okoliščin oz. dokazov, ki izkazujejo preseganje materialnega cenzusa določenega v tej določbi.

10. V zvezi z nujno Bpp pa je tožniku pojasniti, da gre pri nujni Bpp za enak materialni cenzus, kot pri redni Bpp, ter je na tej podlagi organ upravičen zavrniti prošnjo za nujno Bpp, kolikor do odločitve zbere podatke o premoženjskem stanju prosilca, ti podatki pa izkazujejo, da zaradi preseganja materialnega cenzusa, do BPP ni upravičen.

11. Glede na to, da je tožnik v prošnji izrecno uveljavljal dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči, organ pa se do njegovih navedb ni opredelil, niti ni tožnika v zvezi s tem pozval na dopolnitev njegove vloge, ter v izpodbijani odločbi tudi ni obrazložil razlogov za zavrnitev prošnje za dodelitev izjemne Bpp, glede na materialni kriterij iz prvega odstavka 22. člena ZBPP, je tožbeni ugovor, da je organ zgrešil bistveno kršitev določb postopka utemeljen. Sodišče namreč izpodbijane odločbe, glede na to, da ne vsebuje obrazložitve glede zavrnitve izjemne Bpp, za katero je tožnik tudi zaprosil, ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po sedmi točki drugega odstavka 237. člena Zakona o sploščen upravnem postopku (ZUP).

12. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpraviti že iz tega razloga, in zadevo na podlagi tretjega odstavka te določbe vrniti organu za Bpp v ponovni postopek, se sodišče do ostalih ugovorov tožnika ne opredeljuje, ker v tej fazi postopka, ko sodišče zadevo vrača organu v nov postopek, niso relevantni. Sodišče v obravnavani zadevi glavne obravnave ni opravilo, v skladu z prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta, ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.