Jedro

Za objavljene vsebine odgovarja izdajatelj medija in ne lastnik izdajatelja medija, pa čeprav slednji vpliva na izdajatelja medija.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine, zaradi posega v čast in dobro ime.

2. Tožnik izpodbija sodbo iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. V obrazložitvi navaja, da iz razvida medijev sledi, da je tožena stranka 100 % lastnik televizijskega medija in njen producent ter zato ustvarjalec programskih vsebin, ki jih ustvarijo delavci zaposleni pri toženi stranki. Televizijsko oddajo so ustvarili delavci tožene stranke in jo posredovali tudi na spletno stran … .com. Tisti, ki ustvarja program, je lastnik in producent programa oziroma programskih vsebin, zato je tožniku odgovoren za nastalo škodo. Tožena stranka je tudi izdajatelj spletne strani … .com, kjer je bila sporna novica prav tako objavljena. Dejstvo, da je medij … .com elektronski medij, vpisan v razvid medijev, prav tako ne pomeni, da tožena stranka ni pasivno legitimirana. Iz sinopsisa naslovnice spletne strani sledi, da je dejansko izdajatelj, lastnik in producent programa oziroma programskih vsebin. Že po splošnih določilih o odškodninski odgovornosti je povzročitelj škode ustvarjalec in lastnik televizijskega programa. Noben predpis ne izključuje odgovornosti tožene stranke za škodo, ki jo povzročijo z delom pri njej zaposleni delavci.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutno bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje nosita izdajatelj in odgovorni urednik, ki sta vpisana v razvid medijev. Na podlagi 12. člena Zakona o medijih, mora zato izdajatelj pred začetkom izvajanja dejavnosti priglasiti medij pri ministrstvu. Izdajatelj mora v razvid medijev priglasiti tudi odgovorno osebo izdajatelja in odgovornega urednika. Kdo je izdajatelj in kdo odgovorni urednik je razvidno iz razvida medijev. S tem pa so tudi določeni subjekti, ki so odgovorni za programsko vsebino medija.

6. Tožnik v pritožbenem postopku neutemeljeno vztraja, da je tožena stranka kot 100 % lastnik televizijskega medija in producent (ustvarjalec programskih vsebin, ki jih ustvarijo delavci zaposleni pri toženi stranki) odgovorna že po splošnih odškodninskih pravilih, ker je povzročitelj škode vsakdo, ki drugemu povzroči škodo.

7. Pravna praksa višjih sodišč je v zvezi z vprašanjem, kdo nosi odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjenje, enotna, in sicer je to izdajatelj in ne lastnik medija (1).

8. Lastnik izdajatelja medija in izdajatelj medija sta dve ločeni pravni osebi. V skladu z Zakonom o medijih (v nadaljevanju ZMed) izdajatelj medija samostojno oblikuje programsko zasnovo medija in nosi temeljno odgovornost za njeno izvajanje. Za objavljene vsebine torej odgovarja izdajatelj medija in ne lastnik izdajatelja medija, pa čeprav slednji vpliva na izdajatelja medija. Prav zaradi različnih vplivov na medije je bila potrebna specialna zakonska ureditev, ki določa, da je izdajatelj medija tisti, ki vedno odgovarja za objavljene vsebine oziroma prispevke.

9. Dejavnost izdajatelja medija včasih obsega tudi ustvarjanje oziroma produkcijo programskih vsebin, vendar pa je v primeru, ko sta dejavnosti ločeni in ju opravljata različna subjekta, odgovornost vselej na osebi, ki je skladno z ZMed izdajatelj medija. Zato je izdajatelj medija tisti, ki nosi odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje, in ne producent. 10. Za pasivno legitimacijo v tej zadevi ni odločilno, ali imajo novinarji, ki so sodelovali pri pripravi prispevkov, sklenjeno pogodbo s toženo stranko. Izdajatelj medija je namreč tisti (147. člen OZ), ki je odgovoren za delo urednika (odgovornega ali dnevnega), ta pa za delo novinarja.

11. Spletni novičarski portali so po svoji vsebini mediji po 2. členu Zakona o medijih. To je namreč elektronska publikacija dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način, ki je dostopen javnosti. Objavljeni prispevki so na spletnih novičarskih portalih uredniško oblikovani na enak način kot v klasičnih medijih. Tudi sodna praksa pritrjuje stališču, da so novičarski spletni portali medij (2). Protispisna je trditev, da je tožena stranka A d.o.o., izdajatelj spletne strani medij … .com (priloga B6), to je namreč B d.o.o..

12. Ker tožeča stranka uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala z objavo prispevka v oddaji X predvajani na ... ter na spletni strani … .com, tožena stranka B d.o.o., pa ni izdajatelj nobenega izmed teh medijev, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zgrešil pasivno legitimacijo in je zato treba tožbeni zahtevek zavrniti, prav tako tudi pritožbo s katero tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje..

13. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato na podlagi določila 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

(1) II Cp 3906/2009 z dne 2.6.2010, II Cp 210/2012 z dne 1.8.2012, II Cp 1118/2009 z dne 21.10.2009

(2) sklep VSL V Kp 201/2010 z dne 7.4.2010 in sodba VSL II Cp 1587/2004 z dne 15.9.2004