Jedro

Tožena stranka je tožnici zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj zaradi ukinitve njenega delovnega mesta dela po pogodbi o zaposlitvi, ki jo je imela sklenjeno s tožnico, ni več potrebovala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da sodišče ugotovi, da ji je bila pogodba o zaposlitvi z dne 13. 10. 2008 nezakonito odpovedana z dnem 18. 2. 2009 (točka 1) in da ji je tožena stranka dolžna zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja za čas od dneva prenehanja delovnega razmerja 21. 3. 2009 do dne 13. 10. 2009, ji priznati delovno dobo, jo prijaviti v vsa socialna zavarovanja ter ji obračunati bruto plačo oziroma razliko v bruto plači 729,28 EUR mesečno in ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto plačo oziroma razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače dalje do plačila (točka 2) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku paricijskega roka do plačila (točka 3).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da tožbenemu zahtevku tožnice ugodi v celoti, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku paricijskega roka pa vse do plačila. Navaja, da tožena stranka po njenem mnenju ni dokazala obstoja poslovnega razloga, na katerem temelji odpoved pogodbe o zaposliti tožnici. Tožeča stranka je že v pripravljalni vlogi z dne 11. 5. 2009 navedla, da meni, da sta sklepa z dne 8. 1. 2009 in 13. 2. 2009 prirejena za potrebe tega postopka in je predlagala, da tožena stranka predloži izpis iz računalniškega programa, iz katerega bo razviden datum spremembe dokumenta in bi se tako lahko ugotovilo, ali je tožena stranka ta dva sklepa dejansko sprejela pred podano odpovedjo tožnici, saj nanju opira odpoved. Ker tožena stranka tega ni predložila, je potrebno ugotoviti, da sta bila sklepa sprejeta šele kasneje. Tako podlage za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni. Sodišče prve stopnje je toženi stranki na naroku dne 2. 2. 2010 naložilo, da naj predloži podatke o poslovanju v januarju in februarju 2009 v primerjavi s poslovanjem v mesecih januar in februar 2008 ter podatke o poslovanju v letu 2008. Podatke o primerjavi v poslovanju je tožena stranka predložila šele po izreku 15 dnevnega roka, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, zato je ta dokaz prepozen in poslovni razlog posledično ni izkazan. Prav tako tožena stranka ni predložila podatkov o poslovanju po mesecih za leto 2008, iz katerih bi bilo razvidno, da je obseg poslovanja v tem celotnem letu rasel, tako da tudi niso izkazani poslovni razlogi za ukinitev tožničinega delovnega mesta. Tožena stranka se je v sklepu z dne 13. 2. 2009 sklicevala na upad prodaje višini 43,28 %, iz podatkov, ki jih je predložila pa izhaja, da so se prilivi v mesecu januarju 2009 v primerjavi z januarjem 2008 zmanjšali le z 76.429,36 EUR na 65.216,09 EUR, kar je dosti manj od odstotka navedenega v sklepu. Neobstoj poslovnega razloga dokazuje tudi dejstvo, da je zakonita zastopnica tožene stranke izpovedala o upadu prodaje za 40 %, čeprav to ni razvidno iz podatkov o poslovanju, ki jih je predložila tožena stranka za meseca januar in februar 2009 v primerjavi z januarjem in februarjem 2008. Ker priči J.B. in K.B. nista izpovedali, da naj bi se obseg dela zmanjšal, to še dodatno dokazuje neobstoj poslovnega razloga. Tožena stranka se je v sklepu z dne 13. 2. 2009 sklicevala na upad prodaje, medtem ko se je izpovedba zakonite zastopnice tožene stranke sklicevala na upad vnaprejšnjih naročil, tako torej do zmanjšanega obsega dela ni prišlo. Pritožba znova poudarja, da je bila odpoved iz poslovnega razloga fiktivna, saj je bil dejanski razlog v tem, da je tožnica toženo stranko opozorila na neprimeren odnos M.G. in na stres, ki ga je doživela na delovnem mestu. Tudi sodišče prve stopnje je odnos med tožnico in M.G. ocenilo kot neustrezen, zato tožeča stranka meni, da za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obstajal utemeljen poslovni razlog. Priglaša pritožbene stroške Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Zardi slabih ekonomskih razmer na trgu je direktorica tožene stranke ukinila delovno mesto vodja pisarne in je tako poslovni razlog nastal z odločitvijo direktorice o ukinitvi, saj je s tem prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pri tem tožena stranka poudarja, da je organizacija poslovanja in sistemizacija delovnih mest v izključni pristojnosti delodajalca. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti ni storilo v pritožbi tožeče stranke zatrjevanih kršitev. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenega poslovnega razloga. Pri toženi stranki je prišlo do upada naročil za oglaševanje, zato je tožena stranka zaradi racionalnejšega poslovanja ukinilo delovno mesto, na katerem je delala tožnica, saj je bilo to edino delovno mesto, ki ni prinašalo dobička. Sodišče prve stopnje ni presojalo smiselnosti, potrebnosti in racionalnosti poslovnih odločitev tožene stranke, pri čemer se je sklicevalo na 74. člen Ustave RS, ki zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo. Tako je kot neutemeljene zavrnilo tožničine navedbe, da je bil poslovni razlog fiktiven, saj naj bi bil dejanski razlog v tožničinih opozorilih toženi stranki o pritiskih nadrejenega M.G.. Tako je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo kot neutemeljen.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa navaja: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi skladno z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in nadalj.). Dne 16. 2. 2009 je tožnici skladno s 3. odstavkom 83. člena ZDR podala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je zaradi zmanjšanega obsega dela prenehala potreba po njenem delu. Redno iz poslovnega razloga je tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala dne 17. 2. 2009. Kot razlog je navedla prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi razlogov na strani delodajalca, v obrazložitvi pa še, da je zaradi manjšega obsega poslovanja, ki je posledica gospodarske krize, upadla potreba po delu vodje pisarne. Iz sklepa direktorja tožene stranke z dne 13. 2. 2009 je razvidno, da sta bili s tem dnem ukinjeni dve delovni mesti in sicer delovno mesto vodje pisarne, ki ga je zasedala tožnica in delovno mesto asistenta za širitev na tuje trge in posebne projekte. Odločeno je bilo tudi, da se tožnici odpove pogodba o zaposlitvi, medtem ko drugo ukinjeno delovno mesto ni zasedeno. Iz dokaznega postopka tako izhaja, da je tožena stranka zaradi racionalizacije poslovanja izvedla reorganizacijo in ukinila dve delovni mesti, ta odločitev pa je posledica upadanja naročil. Po 1. alinei 88. člena ZDR so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z 2. odstavkom istega člena delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Ker je bilo tožničino delovno mesto s 13. 2. 2009 ukinjeno, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odpovedni razlog utemeljen. Neutemeljeno pritožba navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da sta bila oba sklepa t.j. sklep z dne 8. 1. 2009 (o pospeševanju prodaje in znižanju stroškov) in sklep z dne 13. 2. 2009 (o zniževanju stroškov, ukinitvi delovnih mest in prekinitvi širitve na tuje trge) sprejeta šele kasneje t.j. po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ker tožena stranka ni predložila izpisa iz računalniškega programa, iz katerega bi bil razviden datum spremembe dokumenta. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi res navedla, da predlaga izvedbo tega dokaza, vendar pa na prvem naroku za glavno obravnavo izvedbe tega dokaza ni predlagala, pa tudi ves čas postopka se na ta dokaz ni sklicevala. Ob tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvedba tega dokaza sploh ni bistvena, saj je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno s 13. 2. 2009. Tako po izvedeni reorganizaciji tožničino delo ni bilo več potrebno. Reorganizacija poslovanja tožene stranke, katere posledica je bila tudi ukinitev delovnega mesta vodja pisarne, je poslovna odločitev tožene stranke, v katero pa sodišče ne posega. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je logična posledica upada naročil zmanjšanje prodaje. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil dejanski razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslovni razlog in ne nesoglasje med tožnico in M.G.. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da ta nesoglasja niso bila takšna, da bi jim sledila odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica pa je tudi sama povedala, da se je M.G. po svojih občasnih in nenadnih izbruhih posredno opravičeval ter poizkušal ustvariti dobro vzdušje v delovnem okolju tožene stranke. Tako je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnici zakonito redno iz poslovnega razloga odpovedana pogodba o zaposlitvi, pravilna in je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona sama krije svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla.