Jedro

Z dnem uporabe drugega odstavka 218. člena ZGO-1 za zazidana stavbna zemljišča za namene odmere NUSZ ni mogoče šteti zemljišč, ki opredelitvi stavbnih zemljišč iz citiranih določb ZGO-1 ne ustrezajo, kar pomeni, da se za zazidana stavbna zemljišča lahko štejejo le zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbeno inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture.

Da bi sporni del zemljišča ustrezal pojmu zazidanega stavbnega zemljišča iz 218. in 218. b člena ZGO-1, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Sodišče zato ugovora, da je organ za ta del zemljišča s parc. št. 1569/127, k.o. ..., napačno odmeril nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča, ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-11737/2016-26 z dne z dne 13. 7. 2018, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2016 odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Koper v višini 51.214,74 EUR (izračun je priloga te odločbe) (1. točka), navedel, da je tožnik po odločbi z dne 1. 8. 2016 plačal nadomestilo v višini 51.931,72 EUR, zato se preveč plačan znesek v višini 716,98 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi vrne v roku 30 dni na tam naveden račun tožnika (2. točka izreka), odločil o stroških postopka (3. točka izreka) in še, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (4. točka izreka). V obrazložitvi je uvodoma navedel, da gre za odločanje v ponovnem postopku, po odločitvi drugostopnega organa z dne 30. 3. 2018. V ponovnem postopku je organ sledil napotilom drugostopnega organa in sprejel odločitev na podlagi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Koper (Uradni list št. 103/2014, v nadaljevanju Odlok o NUSZ/2015).

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da je prvostopni organ sledil njegovim napotilom tako, da je izrek odločbe jasen in določen, pri določitvi poslovnih površin opozoril na Odlok o NUSZ/2015, kot tudi na 6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter sodbo Upravnega sodišča, I U 1143/2015 z dne 5. 5. 2016. Določba 218. b člena ZGO-1 se nanaša na funkcionalno zemljišče oziroma na gradbene parcele, ki niso določene z odločbo. V tem primeru pa je bilo nadomestilo odmerjeno od gradbene parcele, ki je določena s parcelno številko (parc. št. 1569/127, k.o. ...) in za katero je po podatkih GURS ugotoviti, da gre dejansko za pozidano zemljišče. 3. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nasprotuje odmeri NUSZ za parc. št. 1569/127, k.o. ..., in sicer za tisti del parcele, ki predstavlja funkcionalno zemljišče k objektom. Iste ugovore je tožnik podal že v pritožbenem postopku, vendar z njimi ni bil uspešen. Sporno je, ali se za to parcelo, na kateri so zgrajeni objekti na naslovu ..., upošteva za odmero NUSZ tudi površina pripadajočega zemljišča k stavbi oziroma funkcionalnega zemljišča, na kateri so zelenice, dostopne poti do salonov, do servisov, do ostalih poslovnih prostorov, dvižna rampa, parkirišče za zaposlene oziroma parkirni prostori, ki so namenjeni funkcioniranju stavbe in uporabi za izvajanje dejavnosti v stavbi, ipd. Kdaj se neko zemljišče šteje za stavbno zemljišče, je, poleg v 58. členu (točno: 60. členu - op. sod.) členu Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84), določeno tudi v 218. do 218. d členih ZGO-1. Takšna zemljišča nikakor ni mogoče šteti za zemljišča v smislu petega odstavka 60. člena ZSZ/84, saj se na njih ne izvaja nobena poslovna dejavnost, temveč to zemljišče služi zgolj funkcioniranju stavbe ali več stavbam, v kateri pa se opravlja poslovna dejavnost in zato so takšne stavbe zavezane plačilu NUSZ. V 2. členu Odloka o NUSZ/2015 pa je sicer določeno, da se za poslovne površine med ostalimi štejejo tudi interna parkirišča in vse manipulativne površine. Iz tolmačenja Mestne občine Koper, ki je Odlok o NUSZ/2015 sprejela, jasno izhaja, da se ''interna parkirišča'' nanašajo na površine funkcionalnega zemljišča, namenjene za parkiranje zaposlenih, ''manipulativne površine'' pa so vse dostopne poti in utrjene površine na funkcionalnem zemljišču, ki so namenjene za hojo in vožnjo. Takšne določbe Odloka o NUSZ/2015 pa so materialnopravno napačne in v nasprotju z veljavno zakonodajo, saj se kot zunanje poslovne površine, za katere se lahko določi NUSZ, lahko določi le tiste površine, na katerih se neposredno opravlja poslovna dejavnost. Petega odstavka 60. člena ZSZ/84 namreč ni mogoče tolmačiti tako široko, saj gre za izjemo. V tej določbi je sicer kot primer zemljišča, ki je namenjeno poslovni dejavnosti, našteto parkirišče, vendar izključno v povezavi z opravljanjem poslovne dejavnosti. Med takšna parkirišča pa nikakor ni mogoče šteti površin, ki funkcionalno pripadajo k stavbi in seveda k poslovni dejavnosti stavbe. Tožnik je zato predlagal, da sodišče ugotovi, da je četrti odstavek 2. člena Odloka o NUSZ/2015 v delu, ki določa interna parkirišča in manipulativne površine na funkcionalnem zemljišču stavbe oziroma gradbene parcele za poslovne površine, ki so zavezane plačilu NUSZ, nezakonit ter ga ne uporabi in odloči tako, da tožbi ugodi, odpravi prvostopno odločbo ter vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri dejanskih in pravnih ugotovitvah izpodbijane odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnega organa o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Tožnik ugovarja odmeri za zemljišče s parc. št. 1569/127, k.o. ..., ker meni, da površine pripadajočega zemljišča k stavbi oziroma funkcionalnega zemljišča, na kateri so zelenice, dostopne poti do salonov, do servisov, do ostalih poslovnih prostorov, dvižna rampa, parkirišče za zaposlene oziroma parkirni prostori, ki so namenjeni funkcioniranju stavbe in uporabi za izvajanje dejavnosti v stavbi, ni mogoče opredeliti kot stavbnega zemljišča in s tem posledično za ta del (tudi) odmeriti nadomestila za stavbno zemljišče. 7. Podlaga za izdajo Odloka o NUSZ/2015, po katerem je bilo odmerjeno nadomestilo v tem primeru, je ZSZ/84 (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji), oziroma natančneje njegovo VI. poglavje. Navedeni zakon se v tem delu uporablja v skladu s peto točko prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in prvo alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/97). To ureditev dopolnjujejo 180. člen ZUreP-1, ki določa, da se nadomestilo odmerja samo za tista stavbna zemljišča, ki jih kot taka določa zakon, ki ureja graditev objektov, določbe 218. do 218. b člena ZGO-1, ki med drugim natančneje opredeljujejo stavbna zemljišča (zazidana in nezazidana), za katera se lahko nadomestilo odmeri, in določbe 218. c, 218. č in 218. d člen ZGO-1, ki določajo uskladitev podatkov za odmero nadomestila in uskladitev predpisov, ki so namenjeni za pridobivanje podatkov za odmero nadomestila.

8. Po drugem odstavku 218. člena in prvi alineji prvega odstavka ter drugem in tretjem odstavku 218. b člena ZGO-1 se kot zazidana stavbna zemljišča štejejo zemljiške parcele ali njihovi deli - gradbene parcele, na katerih je zgrajena oziroma se na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja gradi katerakoli vrsta stavbe ali gradbeni inženirski objekt, ki ni objekt gospodarske javne infrastrukture, če so takšne parcele oziroma njihovi deli v skladu z določbami tega zakona določene kot gradbene parcele. Če gradbena parcela še ni določena z odločbo, se kot zazidano stavbno zemljišče šteje površina, na kateri stoji stavba oziroma gradbeni inženirski objekt, in del preostale površine zemljišča, ki se določi tako, da se površina zemljišča, na katerem stoji stavba ali gradbeni inženirski objekt, pomnoži s faktorjem 1,5. Tako dobljena površina se šteje za zazidano stavbno zemljišče, preostanek pa za nezazidano stavbno zemljišče, če izpolnjuje tudi ostale pogoje iz 218. in 218. b člena ZGO-1. 9. ZGO-1 v točkah 1.1., 1.2., 1.6. in 6.2. prvega odstavka 2. člena določa tudi pomen izrazov: stavba, gradbeni inženirski objekt, objekt gospodarske javne infrastrukture in gradbena parcela. Stavba je objekt z enim ali več prostorov, v katere človek lahko vstopi in so namenjeni prebivanju ali opravljanju dejavnosti; gradbeni inženirski objekt pa je objekt, namenjen zadovoljevanju tistih človekovih materialnih in duhovnih potreb ter interesov, ki niso prebivanje ali opravljanje dejavnosti v stavbah; objekt gospodarske javne infrastrukture je tisti gradbeni inženirski objekt, ki tvori omrežje, ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe državnega ali lokalnega pomena ali tvori omrežje, ki je v javno korist; gradbena parcela je zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo takšnemu objektu oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu.

10. To pomeni, da z dnem uporabe drugega odstavka 218. člena ZGO-1 za zazidana stavbna zemljišča za namene odmere NUSZ ni mogoče šteti zemljišč, ki opredelitvi stavbnih zemljišč iz citiranih določb ZGO-1 ne ustrezajo, kar pomeni, da se za zazidana stavbna zemljišča lahko štejejo le zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbeno inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture.

11. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je organ ugotovitev o za tožnika spornih poslovnih površinah na parc. št. 1569/127 sprejel na podlagi izrisa ter podatkov GURS ter zaključil, da te predstavljajo manipulativne površine (tožnik navaja, da gre za zelenice, dostope do salonov, servisov, ostalih poslovnih prostorov, dvižno rambo, parkirne prostore za zaposlene in za funkcioniranje stavbe, ipd), površine nepokritih skladišč, parkirišča. Pri tem se je oprl na 2. člen Odloka NUSZ/2015, točno na četrti odstavek, po katerem se za poslovne površine po tem odloku štejejo tudi nepokrita skladišča, interna parkirišča in javna parkirišča trajnejšega značaja, za katere se plačuje parkirnina ali najemnina, delavnice na prostem, tržnice, kioski, gostinski vrtovi, itd., manipulativne površine ter vsi ostali infrastrukturni objekti, ki po predpisih niso objekti gospodarske javne infrastrukture, ter vse preostale poslovne površine, katere v zemljiškem katastru niso zavedene kot zelenice in se jih točkuje po vrsti rabe oziroma namembnosti, kot to določa odlok. Opisana opredelitev zazidanega stavbnega zemljišča - poslovne površine iz Odloka NUSZ/2015 se opira na opredelitev zazidanega stavbnega zemljišča iz 60. člena ZSZ/84. Ta v drugem odstavku določa, da se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe, nadalje v četrtem odstavku, da je poslovna površina čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom, ter petega odstavka, po kateri lahko občinska skupščina določi, da so poslovne površine tudi površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti, kot so nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem in podobno.

12. Sodišče najprej ponavlja, da od začetka uporabe drugega odstavka 218. člena ZGO-1 za opredelitev zazidanih stavbnih zemljišč ni več mogoče uporabljati opredelitve, kot izhaja iz ZSZ/84, kar je že pojasnjeno. Zato sklicevanje organa na peti odstavek 60. člena ZSZ/84 v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Tako tudi ustaljena upravno-sodna praksa (npr. I U 1142/2015, I U 1143/2015, idr.).

13. Da bi za tožnika sporni del zemljišča ustrezal pojmu zazidanega stavbnega zemljišča iz zgoraj citiranih določb 218. in 218. b člena ZGO-1, pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Sodišče zato ugovora, da je organ za ta del zemljišča s parc. št. 1569/127, k.o. ..., napačno odmeril nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča, ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

14. Glede na povedano je sodišče tožbi tožnika na podlagi 3. in (posledično) 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo smiselno tretjemu in četrtemu odstavku istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ za odmero NUSZ za leto 2016, ob uporabi materialnega prava, kot izhaja zgoraj iz obrazložitve, natančno opredeliti, kateri del zemljišča s parc. št. 1569/127, k.o. ..., šteje za zazidanega in v kakšnem obsegu ter zakaj in kateri del posledično za nezazidanega, nato pa v skladu s temi opredelitvami odmeriti NUSZ.

15. Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. To pomeni, da se mu na podlagi drugega odstavka 3. člena priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR. Plačana sodna taksa bo vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.