Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka ni dokazala, da bi bilo tožničino delo novinarke poročevalke v C. centru vezano na časovno omejen radijski program ali poseben časovno omejen projekt, vezan na izvajanje njene javne službe. Tožnica je namreč na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas opravljala redno novinarsko delo. Toženka je skladno z ZRTVS-1 dolžna zagotavljati radijske in televizijske programe za italijansko narodno skupnost. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da pogodba z Uradom ne predstavlja pogodbe o zagotavljanju radijskih in televizijskih programov za italijansko narodno skupnost, kot skupni projekt toženke in Republike Slovenije, pač pa zgolj pogodbo o sofinanciranju teh programov, ki jih je toženka (tudi sicer) dolžna zagotavljati kot javno službo na podlagi ZRTVS-1. Pritožba neutemeljeno navaja, da je potreba po dodatnem delu odvisna od tovrstnih pogodb, ter da je bila tožnici iz tega razloga ponujena pogodba o zaposlitvi za določen čas do konca financiranja, saj način financiranja ne vpliva na zaključek o obstoju projektnega dela, prav tako pa potreba po dodatnem delu, zaradi večjega obsega programa, ne predstavlja projektnega dela.

Delodajalec ne more razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas spremeniti v sodnem postopku in uveljavljati, da je dejanski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas drug, kot je naveden v pogodbi o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi mora biti obvezno naveden razlog za sklenitev pogodbe za določen čas (5. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1), delodajalec pa mora v primeru spora dokazati obstoj tega, in ne katerega drugega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 2. 2. 2022 sklenjena za nedoločen čas (točka I izreka); da delovno razmerje med strankama ni prenehalo z dnem 31. 12. 2022, temveč še vedno traja (točka II izreka) ter da je toženka dolžna v roku 8 dni tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto novinar poročevalec, ji priznati vse pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 2. 2022, jo za čas od 1. 1. 2023 dalje prijaviti v obvezna zavarovanja, ji za čas od 27. 5. 2023 do vrnitve na delo obračunati bruto nadomestila plače v znesku 1.244,36 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila ter ji plačati regres za letni dopust za leto 2023 (točka III izreka). Sklenilo je, da se tožba zavrže v delu, s katerim tožnica zahteva ugotovitev, da je toženka z njo dne 2. 2. 2022 nezakonito sklenila zgoraj navedeno pogodbo, ker v njej naveden razlog "za čas trajanja projekta" ni bil podan (točka IV izreka) ter da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.023,89 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka V izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da zapisa v pogodbi "za čas trajanja projekta" ni dopustno razlagati na način, da gre za izvedbo neke zaključene celote, temveč je treba upoštevati samo vsebino in razloge za sklenitev pogodbe. Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ker je bila pogodba z Uradom A. (v nadaljevanju: Urad) sklenjena zgolj za ta čas. Pomen pogodbe ni zgolj v samem financiranju, pač pa tudi v tem, da je morala toženka pripraviti določen obseg programa. Toženka je sicer po ZRTVS-1 dolžna zagotavljati program za italijansko narodno skupnost, vendar to ne pomeni, da je vsako leto obseg programa in dela enak, temveč je odvisen od tega, koliko ga je toženka sposobna zagotoviti. Ta obseg pa je odvisen od več dejavnikov, ne zgolj od ZRTVS-1. Toženka iz RTV prispevka financira določen del programa. Zaradi pogodbe, ki je bila sklenjena z Uradom, pa je financirala več programa in je zato tudi potrebovala dodatno delo na delovnem mestu, ki ga je zasedla tožnica. Ker je potreba po dodatnem delu odvisna od tovrstnih pogodb, in s tem od obsega programa, je bila tožnici ponujena pogodba o zaposlitvi za določen čas. V času sklepanja pogodbe je bilo znano le, da bo obseg dela, zaradi katerega je bila s tožnico sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, zagotovljen le do izteka pogodbe z Uradom. V smislu 54. člena ZDR-1 gre torej za izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas oziroma za začasno povečan obseg dela, ker je začasno povečan obseg nastal zaradi dodatnega financiranja po pogodbi. Poudarja, da pogodba z Uradom ni le vir financiranja, pač pa predvsem določa obseg programa oziroma dela, ki ga je treba opraviti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica je zoper toženko, svojega nekdanjega delodajalca, uveljavljala transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Uveljavljala je, da njeno delo ni imelo narave projektnega dela, saj je opravljala dela in naloge novinarja poročevalca pri rubriki B., ki je stalna rubrika toženke, toženka pa je uveljavljala, da je bilo delo tožnice vezano na čas sofinanciranja programa za italijansko narodno skupnost s strani Urada. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da delo tožnice ni bilo organizirano v smislu projekta, zato ni izpolnjen pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 3. točki prvega odstavka 68. člena Zakona o javnih uslužbencih Ur. l. RS. št. 56/2002 in nasl.) in 11. alineji prvega odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Ker v pogodbi navedeni razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bil resničen, je bila pogodba o zaposlitvi z dne 2. 2. 2022 sklenjena v nasprotju z zakonom, zato je v skladu s 56. členom ZDR-1 pravilno štelo, da je tožnica s toženko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

7. Zmotno je stališče pritožbe, da besedne zveze "za čas trajanja projekta" iz pogodbe o zaposlitvi ni dopustno razlagati na način, da gre za izvedbo neke zaključne celote, temveč da je treba upoštevati samo vsebino in razloge za sklenitev pogodbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je eden od bistvenih elementov projektnega dela, njegova časovna omejenost. Skladno s sodno prakso gre pri projektnem delu za naloge, ki niso stalne, temveč se samostojno pričnejo in tudi zaključijo ob zaključku projekta, časovna omejitev vira financiranja določenega dela, pa ne pomeni, da gre za projektno delo.1

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka ni dokazala, da bi bilo tožničino delo novinarke poročevalke v C. centru vezano na časovno omejen radijski program ali poseben časovno omejen projekt, vezan na izvajanje njene javne službe. Tožnica je namreč na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas opravljala redno novinarsko delo, in sicer je predvsem pripravljala prispevke za rubriko B., ki je stalna rubrika toženke. Toženka je skladno z Zakonom o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1; Ur. l. RS, št. 96/2015 in nasl.) dolžna zagotavljati radijske in televizijske programe za italijansko narodno skupnost. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da pogodba z Uradom ne predstavlja pogodbe o zagotavljanju radijskih in televizijskih programov za italijansko narodno skupnost, kot skupni projekt toženke in Republike Slovenije, pač pa zgolj pogodbo o sofinanciranju teh programov, ki jih je toženka (tudi sicer) dolžna zagotavljati kot javno službo na podlagi ZRTVS-1. Zato ni utemeljeno stališče pritožbe, da je bilo v času sklepanja pogodbe znano le, da bo obseg dela, zaradi katerega je bila s tožnico sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, zagotovljen le do izteka pogodbe z Uradom. To namreč ne pomeni, da bi bilo mogoče stalno dejavnost toženke zaradi začasnega sofinanciranja šteti za projektno delo, ki se končna z zaključkom začasnega financiranja s strani Urada. Posledično niso odločilne pritožbene navedbe, da je obseg programa odvisen od več dejavnikov, ne zgolj od ZRTVS-1, da ni vsako leto enak, ter da toženka iz RTV prispevka financira (le) določen del programa. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno navaja, da je potreba po dodatnem delu odvisna od tovrstnih pogodb, ter da je bila tožnici iz tega razloga ponujena pogodba o zaposlitvi za določen čas do konca financiranja, saj način financiranja ne vpliva na zaključek o obstoju projektnega dela, prav tako pa potreba po dodatnem delu, zaradi večjega obsega programa, ne predstavlja projektnega dela.

9. Pritožbena navedba, da pogodba z Uradom določa obseg programa, ki ga bo toženka izvedla in da gre za izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas oziroma za začasno povečan obseg dela, pomeni nedopustno pritožbeno novoto v smislu določbe prvega odstavka 337. člena ZPP. Toženka tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, da bi s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela. Tudi sicer tovrstne navedbe niso utemeljene. V pogodbi o zaposlitvi med tožnico in toženko je kot razlog za sklepanje delovnega razmerja za določen čas navedeno projektno delo. Delodajalec ne more razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas spremeniti v sodnem postopku in uveljavljati, da je dejanski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas drug, kot je naveden v pogodbi o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi mora biti obvezno naveden razlog za sklenitev pogodbe za določen čas (5. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1), delodajalec pa mora v primeru spora dokazati obstoj tega, in ne katerega drugega razloga.

10. Ker je tožnici nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi za določen čas z iztekom časa trajanja, saj bi morala imeti sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za neodločen čas, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o reintegraciji in reparaciji. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tudi sicer delodajalec v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v sporih zaradi ugotovitve obstoja ali prenehanja delovnega razmerja sam krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh. Tožnici pa je toženka dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici v okviru priglašenih stroškov, upoštevaje Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, skupaj 382,5 točk, oziroma 229,50 EUR (tar. št. 15/4, člen 11/3 OT), z 22 % davkom na dodano vrednost pa v višini 279,99 EUR. Navedene stroške mora toženka povrniti tožnici v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje.

1 Prim. Pdp 1078/2015, Pdp 886/2016, Pdp 321/2017, Pdp 556/2017.