Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča določba 73. člena URS pritožniku ne zagotavlja aktivne legitimacije za vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1, ampak mu tako kot vsem drugim, tudi organom, ki se kakorkoli srečujejo s to problematiko, nalaga dolžnost varovanja kulturne dediščine. Ugotavljanje kršitev dolžnosti iz 73. člena URS oz. njihovo sankcioniranje pa je v pristojnosti državnih organov oziroma organov lokalne skupnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavrglo tožnikovo (v nadaljevanju: pritožnik) tožbo zaradi ugotovitve kršitve ustavnih pravic zaradi izdanega gradbenega dovoljenja z dne 21. 10. 2010, ki ga je Upravna enota Ptuj izdala investitorici Mestni občini Ptuj. Z navedenim gradbenim dovoljenjem, ki je postalo pravnomočno, je prvostopenjski upravni organ dovolil investitorici rekonstrukcijo nekdanjega Dominikanskega samostana na Ptuju v kulturni center – prireditveni center Ptuj.

2. V obrazložitvi izpodbijane sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je imel pritožnik zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje, s katerim naj bi se poseglo v njegove ustavne pravice, možnost uveljavljati pravna sredstva v rednem upravnem sporu po prvem odstavku 157. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) oziroma 2. členu ZUS-1. Zato niso izpolnjeni pogoji za subsidiarno sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena URS oziroma 4. člena ZUS-1 in je sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 3. Pritožnik vlaga pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožnikovi tožbi ugodi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da pritožnik v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja nima pravnega interesa za stransko udeležbo, ker ni upravljavec teh zbirk (upravljavec zbirk je sicer Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož). Zaradi izvedbe del bo treba muzejske zbirke preseliti na drugo lokacijo, v gradbenem dovoljenju pa niso določeni primerni pogoji za njihovo varovanje. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je imel pritožnik v postopku izdaje gradbenega dovoljenja zagotovljeno redno sodno varstvo. Dodaja še, da uveljavlja varstvo ustavne pravice do varstva naravne in kulturne dediščine v smislu 73. člena URS, v okvir katere spada pravica javnosti do dostopa do kulturne dediščine ter v zvezi s tem navaja odločbo Ustavnega sodišča U-I-314/94. Priglaša tudi stroške postopke.

K I. točki izreka

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali je zagotovljeno sodno varstvo v zvezi z izdanim pravnomočnim gradbenim dovoljenjem na podlagi drugega odstavka 157. člena URS in prvega odstavka 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu zaradi varovanja kulturne dediščine po 73. členu URS.

6. Po prvem odstavku 73. člena URS je vsakdo dolžan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike, po drugem odstavku 73. člena URS pa država in lokalne skupnosti skrbijo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. V drugem odstavku 157. člena URS je določeno, da v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. V prvem odstavku 4. člena ZUS-1 pa je določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

7. Vrhovno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in zakonito, ko je zavrglo pritožnikovo tožbo zoper izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje zaradi varovanja muzejskih zbirk na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže s sklepom, če tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Po presoji Vrhovnega sodišča določba 73. člena URS pritožniku in vsem drugim, tudi organom, ki se kakorkoli srečajo s kulturno dediščino, nalaga dolžnost varovanja kulturne dediščine, aktivne legitimacije za vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1 pa mu ne zagotavlja. Za sankcioniranje kršitev dolžnosti iz 73. člena URS so pristojni državni organi oziroma organi lokalnih skupnosti.

8. Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča v tej zadevi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, ki izhajajo iz zmotnega pritožnikovega stališča, da mu je neposredno sodno varstvo ustavne pravice varovanja kulturne dediščine iz 73. člena URS zagotovljeno, ker mu po njegovem mnenju v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pravica do stranke udeležbe ne bi bila priznana zaradi pomanjkanja pravnega interesa za stransko udeležbo, ker ni upravljavec muzejskih zbirk, in v zvezi s tem sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-314/94. 9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka

10. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato trpi sam svoje stroške pritožbenega postopka v skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.