Jedro

Tožena stranka bi ukinitev po temelju že priznane odškodninske rente lahko dosegla le s tožbo, ki je ni vložila. V predmetnem postopku (zaradi zvišanja rente) tožena stranka ne more doseči ponovne presoje upravičenosti do rente po temelju.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, (1) da je dolžna tožena stranka tožniku plačevati zvišano mesečno rento v znesku 489,65 EUR, (2) zavrnilo tožbeni zahtevek za zvišanje rente za čas od 1. 6. 2012 do 12. 9. 2012 v znesku 580,57 EUR mesečno, in (3) toženi stranki naložilo povrnitev stroškov tožnika v znesku 2.040,08 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki, vsaka proti delu, s katerim ni uspela.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po rednem teku stvari tožnik ne bi prejemal zaslužka le v višini povprečnega zaslužka žerjavista, kot mu prizna sodba, temveč bi bil njegov zaslužek višji. Zmotne so ugotovitve sodbe, da ni verjetno, da bi tožnik pri 59 letih iskal zaposlitev daleč od doma. Sedanje bivanje tožnika ne opravičuje sklepa, da ne bi iskal zaposlitve drugod. Tožnikovo prejšnje življenje kaže, da je sledil zaslužku in da zaposlitev daleč od doma zanj ni bila ovira. Zaposlitev v Mariboru in Nemčiji dokazuje, da je šel tja, kjer je bilo delo. Tožnik se je preselil v Ljubljano po nezgodi, ko ni bil več sposoben za delo. Po rednem teku stvari, upoštevaje gospodarsko krizo v gradbeništvu (če ne bi bilo škodnega dogodka), bi delal v L. K. ali tujini. V kolikor bi delal v tujini, bi prejemal plačo v neto znesku od 3.500,00 do 4.000,00 EUR, če bi delal v L. K. pa vsaj 1.200,00 EUR neto. Ne bi delal v gradbeništvu, delal bi kot upravljalec visokih dvigal v L. K., ki izplačuje višje osebne dohodke, kot znašajo povprečni dohodki žerjavistov v Sloveniji. Ne bi prejemal plače kot žerjavist začetnik, temveč kot žerjavist visokega dvigala z delovno dobo 36 let. Ob upoštevanju dodatka na delovno dobo bi njegova plača znašala najmanj 1.041,94 EUR. Zaradi pravilne ugotovitve višine osebnega dohodka, ki bi ga tožnik prejemal ob upoštevanju rednega teka stvari, bi moralo sodišče izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke, kot je predlagal. Ker tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Materialnopravno zmotno sodba tožniku prizna rento šele od vložitve tožbe, čeprav bi mu renta pripadala od zahtevka za zvišanje rente danega zavarovalnici pred vložitvijo tožbe.

4. Toženka se pritožuje zoper I. točko in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba zmotno presodi, da je podan temelj že na podlagi predhodnega postopka pred Okrožnim sodiščem v K. P 10/95. Pravnomočen postane le izrek sodbe, razlogi dejanske ali pravne narave, ki niso zajeti v izreku, ne postanejo pravnomočni. V predmetnem postopku bi zato moralo sodišče ponovno presojati temelj odškodninske odgovornosti oziroma samo podlago za prisojo rente. Tožena stranka ne odgovarja v celoti za nastanek izgube na osebnem dohodku tožnika. Tožnik je bil upokojen delno zaradi bolezni, delno zaradi poškodbe 19. 8. 1975, pri čemer je dodatno zbolel še za težko ozdravljivo maligno boleznijo, zaradi starosti pa tudi slabše sliši. Sodba ni presojala ugovorov tožene stranke glede obsega škode, ki je v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Ker sodišče v zvezi s tem ni izvajalo dokazov, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po mnenju izvedencev v zadevi P 10/95, prof. dr. D. B. V. in prof. dr. J. L. ni prepričljivih dokazov, da bi bilo poslabšanje zdravstvenega stanja po 13. 9. 1982 v neposredni vzročni zvezi s poškodbami v nesreči 19. 8. 1975. Tožnik je sicer v nesreči res dobil pretres možganov, ni pa imel v zgodnjem obdobju po nesreči niti pri poznejših pregledih nevroloških izpadov. Hudi epileptični napadi, ki naj bi povzročili trajno poškodbo možganov niso bili izkazani z izvidi EEG in računalniškim tomogramom možganov. Tudi zadnji izvid za potrebe izvedenskega mnenja T. jih ne potrjuje. Po mnenju izvedenca prof. dr. J. L. se na podlagi pregledane zdravstvene dokumentacije poraja dvom, da bi imel tožnik hude napade epilepsije. Sodišče, ki v zvezi z ugotavljanjem temelja rente ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke po dopolnitvi mnenja komisije, ki je podala mnenje v predmetnem postopku, je bistveno kršilo določbe postopka, zmotno pa je tudi ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja zaradi pojasnila, kakšni so objektivni znaki, da je tožeča stranka utrpela udarnino možganov. Iz predhodnih mnenj izhaja, da je verjetno, da je dobila pretres možganov, ki pa ne zapušča trajnih posledic. Tožnik od leta 1975 do 1979 ni objektiviziral nobenih težav, vse težave so le subjektivno zatrjevane in potencirane, kar ugotavljajo že predhodno postavljeni izvedenci. Mnenje komisije ni podprto z zdravstveno dokumentacijo in ni objektivizirano. Potrebno bi bilo torej razmejiti, koliko odstotkov dela nezmožnosti je pri tožeči stranki podano zaradi poškodbe 19. 8. 1975, koliko pa zaradi bolezenskega stanja, ki je iz leta v leto slabše. Komisija bi morala izvedensko mnenje, tako ko je tožena stranka predlagala, dopolniti in odgovoriti na vprašanje, ali bi tožnik glede na starost, prebolelo bolezen in okvaro sluha še naprej opravljal delo žerjavista, zlasti glede na splošno znano dejstvo, da maligni bolniki ne smejo biti podvrženi stresom in normam na delovnem mestu. Tožnik je bil v letu 1993 spoznan za invalida prve kategorije, dela žerjavista pa ne bi mogel več opravljati zaradi zdravstvenih omejitev, ki niso posledica prometne nesreče. Glede na starost in delovno dobo (7 let) bi se tožnik upokojil v letu 2014 (po normalnem teku stvari bi takrat dopolnil 40 let delovne dobe). Ko bo tožnik izpolnil pogoje za starostno upokojitev, mu renta ne bo več pripadala. Za ugotovitev, kdaj bo tožnik izpolnil pogoje za starostno upokojitev in kolikšna je izguba, če sploh, bi mu nastala po upokojitvi, je tožena stranka predlagala izvedenca računovodske stroke, ki ga sodišče prve stopnje ni postavilo. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, nepopolno pa je ostalo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Sodišče je samo ocenilo, da bi pogoje za starostno upokojitev tožnik dosegel 7. 3. 2018, vendar v izreku ni odločilo, da bo takrat prenehala pravica tožnika do prejemanja mesečne rente.

5. Tožnik je na toženkino pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Toženka pa na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodba zavzame stališče, da so podane take spremenjene okoliščine, ki nudijo podlago za zvišanje rente.

8. Po določbi 196. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; v nadaljevanju ZOR (enako 175. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika; OZ) lahko sodišče na zahtevo oškodovanca za naprej denarno rento poveča ali jo na zahtevo oškodovalca zmanjša ali odpravi, če se spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe. Pravno upoštevne so le tiste spremenjene okoliščine, do katerih je prišlo v času po izdaji odločbe o določitvi oziroma zvišanju rente.

9. Po ugotovitvi sodbe je bila tožniku, ki se je poškodoval v prometni nesreči 19. 8. 1975, z izvensodno poravnavo 13. 9. 1982 priznana pravica do odškodninske rente. S sodbo Okrožnega sodišča v Krškem P 10/95 21. 4. 1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani 14. 1. 1998 je bila tožniku priznana zvišana renta, ki jo tožena stranka tožniku od takrat dalje tudi plačuje (214,00 EUR mesečno oziroma tožniku v neto znesku 160,80 EUR mesečno). Materialnopravno pravilno se je sodišče prve stopnje v predmetnem postopku osredotočilo le na ugotavljanje okoliščin, nastalih po zaključku glavne obravnave v postopku P 10/95. Tožnik kot bistveno spremenjeno okoliščino navaja spremembo stroškov in plač v obdobju od leta 1995 do leta 2012, ko je vložil predmetno tožbo in okoliščino, da je tožnik v letu 2012 izgubil pravico do varstvenega dodatka.

10. Dejansko stanje je dovolj popolno in pravilno ugotovljeno. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni, popolni in prepričljivi, pravilno je uporabljano materialno pravo. Niso podane absolutne bistvene kršitve določb postopka, ki jih uveljavlja toženka in tudi ne tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Pravilno je stališče sodbe, da če želi tožena stranka (s poravnavo in sodbo P 10/95) po temelju priznano in pridobljeno pravico tožnika do odškodninske rente odpraviti, tega ne more doseči s postavljenimi ugovori, kot vztraja v pritožbi, temveč le z novo tožbo ali nasprotno tožbo na ukinitev ali znižanje rente, ki je ni vložila. Neutemeljena je zato nosilna teza pritožbe, da so podane take spremenjene okoliščine, ki bi narekovale zmanjšanje oziroma ukinitev plačevanja rente. Tudi ponovna presoja okoliščin, ki so bile upoštevane že v prejšnji pravdi, kot se zavzema toženka v pritožbi, ni mogoča. K zadostnim in pravilnim razlogom sodbe, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, pritožbeno sodišče le še dodaja. Vprašanje, ali je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja po letu 1982 (takrat je bila sklenjena izvensodna poravnava), je bilo, kot ugotavlja sodba (5. točka obrazložitve) presojano že v postopku P 10/95. Tudi ugovor toženke, pri katerem vztraja v predmetnem postopku, da je bil tožnik invalidsko upokojen tudi zaradi drugih zdravstvenih težav, je bil presojen že v postopku P 10/95. V teku tega postopka je bilo tudi znano, da je tožnik dobil raka na grlu in nebu. Toženki je bilo od 1. 3. 1993 dalje naloženo plačevanje višje rente kot je bila dogovorjena s poravnavo med strankama (zvišana je bila iz takratnih 7.000,00 SIT na 15.950,00 SIT). Že v teku postopka P 10/95 je bil tožnik spoznan za invalida prve kategorije invalidnosti v posledici poškodbe izven dela z odločbo ZPIZ z dne 9. 3. 1993 in mu je bila od 24. 2. 1993 dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Istih ugovorov tožene stranke v predmetnem postopku, pri katerih vztraja v pritožbi (da ni dokazov, da bi bilo poslabšanje zdravstvenega stanja tožnika po letu 1982 v vzročni zvezi s poškodbami po nesreči 19. 8. 1975, da je bil tožnik invalidsko upokojen zaradi drugih zdravstvenih težav), ki so bili obravnavani že v okviru dejanskega stanja in odločitve v sporu P 10/95, sodba utemeljeno ni upoštevala. Sodba odločanja o teh ugovorih ni odrekla sklicevanjem na pravila o mejah pravnomočnosti sodbe P 10/95, kot si očitno zmotno razlaga pritožba. Upoštevala jih ni zato, ker se nanaša na okoliščine, ki so bile podlaga prejšnje odločitve. Zapisi v sodbi, „da sodba, izdana v postopku P 10/95 v razmerju do teh ugovorov predstavlja že razsojeno stvar“, da "pravnomočni" dajatveni izrek sodbe P 10/95 vsebuje tudi predhodno ugotovitev (o temelju tožnikove pravice do rente), da tožniku po temelju pripada pravica do odškodninske rente v razmerju do tožene stranke", se navezujejo na vprašanja, kdaj je mogoče zahtevati spremembo že določene rente. Ponovne presoje upravičenosti do rente po temelju (na naroku 29. 10. 2013 v predmetni pravdi za toženo stranko niti ni bilo sporno, da tožniku pravica do odškodninske rente po temelju pripada), tožena stranka, kot se zavzema v pritožbi, ne more doseči. Brez pomena je zato pritožbeno sklicevanje toženke na izvedenska mnenja v postopku P 10/95 (gre za mnenja prof. dr. D. B. V., prof. dr. J. L.), s katerimi želi tožena stranka dokazati, da ni "prepričljivih dokazov, da bi bilo poslabšanje zdravstvenega stanja po 13. 9. 1982 v neposredni vzročni zvezi s poškodbami v nesreči 19. 8. 1975". Ker toženka ni vložila nasprotne tožbe, sodišče, ki v tem postopku postavljeni Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja pri Univerzi v X ni naložilo dopolnitve izvedenskega mnenja, kot je predlagala tožena stranka, ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka. Toženka je namreč predlagala dopolnitev v smislu ugotavljanja, da tožeča stranka ne bi več mogla opravljati dela žerjavista, glede na okvaro sluha in ker se postavlja vprašanje, koliko bolnikov, ki so preboleli maligno obolenje, tako kot ga je prebolel tožnik, se lahko vrne na delovno mesto brez omejitev. Iz enakih razlogov (ker toženka tožbe ni vložila) tudi ni pomembno, kdaj bo tožeča stranka izpolnila pogoje za starostno upokojitev, zaradi katere ji renta ne bi več pripadala. Ni bilo potrebe po postavitvi izvedenca računovodske stroke, kar kot očitek absolutne bistvene kršitve postopka, ker sodišče tega izvedenca ni postavilo (tožena stranka je postavitev izvedenca predlagala za ugotovitev, kdaj bi se tožnik po normalnem teku stvari upokojil in kakšna izguba, če sploh, bi mu nastala po upokojitvi) uveljavlja toženka v pritožbi. Sodba, kot pojasni, oceno, da bi se tožnik redno upokojil šele po 7. 3. 2018, podaja le za potrebe tega postopka in na podlagi razpoložljivih podatkov v tej zadevi. Zgrešeno je toženkino pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče (v izreku) odločiti, do kdaj bo tožena stranka še morala plačevati rento. Kot je bilo že pojasnjeno, bo, v kolikor bi nastopile okoliščine, ki bi narekovale ukinitev rente, morala tožena stranka to uveljavljati s tožbo.

12. Ugotovitvi sodbe, da je podana s strani tožnika zatrjevana spremenjena okoliščina, to je sprememba stroškov in plač, toženka (obrazloženo) ne oporeka. Sodba pravilno izhaja iz osnovnega stališča, da mora škoda iz naslova izgubljenega dobička zaradi nezmožnosti za delo izhajati iz položaja, v kakršnem bi oškodovanec bil, če do škodnih posledic nezgode ne bi prišlo in bi imel isto delovno zmožnost kot pred škodnim dogodkom. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodbe, da je na strani tožnika treba upoštevati tiste okoliščine, ki bi pri njem brez posledic nezgode v tem času obstajale (tožnik je rojen 7. 3. 1953, v letu 2012 bi bil star 59 let, pri tej starosti bi imel starosti primerne splošne zdravstvene in telesne težave). Pravilno je upoštevalo tudi, da, glede na splošno gospodarsko krizo, ki je močno prizadela prav gradbeništvo (oba tožnikova predhodna delodajalca G. in S. M. ne poslujeta več), po eni strani obstaja verjetnost, da bi tožnik izgubil redno zaposlitev ali bi bil na čakanju do starostne upokojitve s pravico do nadomestila, po drugi strani pa, da bi ob primerni lastni angažiranosti s poklicem in izkušnjami žerjavista še vedno lahko našel plačano delo na svojem poklicnem področju. Upoštevajoč te okoliščine pritožbeno sodišče soglaša s sodbo, ki je kot podlago za ugotavljanje prikrajšanja tožnika upoštevalo višino povprečnih mesečnih zaslužkov žerjavistov v Republiki Sloveniji. Neutemeljeno je zavzemanje tožnika, da bi moralo sodišče upoštevati, da bi delal v L. K. ali tujini, kjer bi prejemal višjo plačo. Slednje je, kot pojasni že sodba, tožnik sicer neuspešno uveljavljal že v postopku P 10/95. Prejšnje delo v Nemčiji ne nudi podlage za zaključek, da bi delal v tujini. Trditev, ki bi omogočale zaključek, da bi po rednem teku stvari bil tožnik zanesljivo zaposlen kot žerjavist prav v L. K., pa tožnik ni ponudil. Sodba mu zato upravičeno ne sledi. Sodba zaključka, da tožnik ne bi iskal zaposlitve daleč od doma, ne gradi le na sedanjem bivanju tožnika, kot očita tožnik, temveč izpostavlja zlasti njegovo starost (59 let) in starosti primerne splošne zdravstvene in telesne težave. Z upoštevanjem povprečne republiške plače žerjavista, ki jo kot podlago upošteva sodba, ni upoštevana le plača žerjavista začetnika, kot prikazuje tožnik. Dodatka na delovno dobo, ki bi jo, če tožnik ne bi imel nesreče, tožnik pri plači dobil, ni mogoče posebej upoštevati. Ugotovitev zaslužka, ki bi ga tožnik prejemal ob upoštevanju rednega teka stvari, ni v pristojnosti izvedenca finančne stroke, kot si očitno zmotno razlaga tožnik. Posledično je zato očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljen. Sodišče mora pridobiti primerjalne podatke za njegovo ugotovitev. V konkretnem primeru sodišče ni moglo upoštevati primerjalne plače delavcev pri družbi G., kar je kot podlago upoštevalo sodišče v postopku P 10/95, ker ta ne posluje več. Po povedanem in upoštevaje že obrazloženo negotovost zaposlitve, sodba materialnopravno pravilno, kot primerjalne dohodke, upošteva povprečne mesečne zaslužke žerjavistov v RS.

13. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodbe, da so tožnikovi pokojninski in invalidski prejemki od septembra 2012 dalje znašali 393,80 EUR, povprečna neto plača žerjavistov v RS v istem obdobju je znašala 883,45 EUR mesečno, je pravilen zaključek sodbe, da znaša tožnikova izguba na zaslužku mesečno 489,65 EUR neto (izračunu sicer nobena od strank niti ne oporeka).

14. Sodba materialnopravno pravilno prizna zvišanje rente od vložitve tožbe. Upravičenje do zvišanja rente je po utrjeni sodni praksi vezano na vložitev tožbe in ne na zahtevek za zvišanje rente poslan zavarovalnici, kot si zmotno razlaga tožnik.

15. Po povedanem niso podani niti pritožbeni razlogi tožeče niti tožene stranke in ker ni procesnih in materialnih razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, nista upravičeni do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor tožnika na pritožbo toženke ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.