Jedro

Delno poledenelo in v klanec speljano cestišče do hiše, kjer je tožnica opravila medicinsko intervencijo, ne predstavlja tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče sam dostop do pacientkine hiše oceniti kot odločilni element dejavnosti, zaradi katere bi sicer rutinska medicinska intervencija postala nevarna dejavnost.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da sta toženi stranki odgovorni za 80% tožeči stranki prizadejane škode, ki jo je utrpela dne 18.1.1996. Za nadaljnjih 20% škode je odškodninsko odgovorna tožnica sama. Pritožbo toženih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo, pritožbi tožeče stranke pa je ugodilo in vmesno sodbo spremenilo tako, da sta toženi stranki za tožnici nastalo škodo odgovorni v celoti.

Toženi stranki sta vložili revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlagali spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Cestišče, na katerem je tožnica padla zaradi poledenitve, ni niti v posesti, niti v upravljanju ali vzdrževanju nobene od toženih strank. Cesta je bila očiščena, zaradi česar bi morala tožnica ubrati za hojo po njej tako pot, da bi bila varna. Celo cestišče namreč ni bilo povsem poledenelo. Če je tožnica ocenila, da je hoja po poledenelem cestišču v klanec nevarna, bi lahko kot zdravnica obisk pri bolnici odklonila. Sicer pa tožnici ni nastala škoda pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, temveč zaradi hoje po poledenelem klancu.

Hoja po cesti v neugodnih vremenskih razmerah ni tveganje, večje od običajnega, ki bi morda spadalo v sfero delodajalca.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

Tožnica je kot zdravnica po nočnem dežurstvu v Zdravstveni postaji R. ob 7.00 uri dne 18.1.1996 nastopila službo in že zgodaj zjutraj odšla k pacientki na dom zaradi nujne intervencije. Odpeljala se je sama s starejšim avtomobilom znamke R4, ga pustila pri odcepu do pacientkine hiše, ker se ni upala peljati po poledenelem klancu do hiše, odšla tja peš, pri vračanju pa je po poledenelem cestišču padla in se poškodovala. Opisano dogajanje je del dejanskih ugotovitev, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, povzela pa jih je tudi izpodbijana sodba.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženi stranki (tožničin delodajalec in njegova zavarovalnica) v celoti odgovorni za nastalo škodo, pri čemer zadene delodajalca, Zdravstveni dom Š., krivdna odgovornost. Temeljno izhodišče za navedeno stališče je v določbah Zakona o varstvu pri delu, po katerih je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti varno delovno okolje in delovne razmere, vendar pa je tožnica imela na razpolago avtomobil, s katerim v takratnih razmerah ni mogla priti neposredno do pacientkine hiše. Nakup varnega in zanesljivega terenskega avtomobila je sicer bil v planu, vendar se je s tem odlašalo. V zdravstvenem domu je zaposlenih tudi premalo zdravnikov, zaradi česar je tožnica kljub nočnemu dežurstvu in "napetosti" morala na obisk na domu in takoj nato nazaj v ambulanto. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo krivdno odgovornost druge tožene stranke za nastalo škodo (1. odstavek 154. člena ZOR), istočasno pa tudi soodgovornost tožnice za nastalo škodo, ker je bila pri hoji navzdol po poledeneli cesti premalo previdna.

Sodišče druge stopnje se s tako pravno razlago ni strinjalo. Po njegovem mnenju je ugotovitev o obstoju krivdne odgovornosti pravno zmotna, saj bi bilo treba upoštevati, da je tožnica opravljala nevarno dejavnost: gre namreč za opravljanje zdravstvene dejavnosti v zimskih razmerah na terenu, ko je pot do pacientkine hiše okrog 7.30 ure zjutraj zasnežena in poledenela ter ovinkasto speljana v hrib, medicinska intervencija pa je bila nujna. Podana naj bi bila torej objektivna odgovornost tožničinega delodajalca, končno pa tudi odgovornost delodajalca v skladu z določbami tedaj veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (1. odstavek 73. člena). Zato je sodišče druge stopnje štelo, da sta toženi stranki v celoti odgovorni za tožnici nastalo škodo.

Pravno stališče, sprejeto v izpodbijani sodbi, bi v povzetku pomenilo, da je delo zdravnika na terenu, ko gre za nujno intervencijo in ko je teren tako ali drugače nevaren, nevarna dejavnost. Opisano stališče pa je zelo posplošeno in celo na načelni ravni vprašljivo. Ocena, ali bi šlo v tem primeru za nevarno dejavnost, je predvsem odvisna od dejanskih okoliščin. Morda bi predstavljala nevarno dejavnost nujna medicinska intervencija v izrednih in zelo nevarnih okoliščinah. Ugotovljeno dejansko stanje pa ne pritrjuje razlagi, da je tožnica opravljala svojo zdravniško dejavnost v izrednih in zelo nevarnih okoliščinah. Delno poledenelo in v klanec speljano cestišče do hiše, kjer je tožnica opravila medicinsko intervencijo, ne predstavlja tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče sam dostop do pacientkine hiše oceniti kot odločilni element dejavnosti, zaradi katere bi sicer rutinska medicinska intervencija postala nevarna dejavnost. Pravna presoja, sprejeta v izpodbijani sodbi, po kateri naj bi druga tožena stranka tožnici odgovarjala za nastalo škodo po načelu vzročnosti, je torej zmotna. Revizija ima prav, da bi mogla taka presoja razširiti odškodninsko odgovornost delodajalca celo na tiste situacije, ko se delavci na poti na delo ali z dela poškodujejo zaradi neugodnih potnih razmer, ki pa ne spadajo v sfero delodajalca. Zato tudi ni mogoče graditi odgovornosti delodajalca na splošnih delovno-pravnih predpisih o odgovornosti za delavcu nastalo škodo, ne da bi pri tem bile upoštevane vse okoliščine primera.

Zmotna pravna presoja o odgovornosti toženih strank po načelu vzročnosti pa je povzročila, da so ostale neocenjene okoliščine, ki se nanašajo na morebitno krivdno odgovornost delodajalca, pa tudi tožnice same. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz ocene, da je podana krivdna odgovornost zdravstvene organizacije, ki ni poskrbela za varno delo zdravnikov. Razlogi prvostopne sodbe v tem pogledu temelje na nekaterih dejanskih ugotovitvah, ki so tudi po stališču revizijskega sodišča ključne: tožnica je kot zdravnica, ki je bila na dežurstvu celo noč, v zgodnjih jutranjih urah odšla na zdravniški obisk na teren, od tu pa se je morala vrniti takoj, ker v ambulanti ni bilo drugega zdravnika. Poleg tega ne more biti dvoma, da je vozilo, s katerim je opravila obisk, za vožnjo v zimskih razmerah, posebej po poledenelih klancih, eno najbolj neprimernih, vendar je bilo samo to na razpolago. Pravno izhodišče o krivdni odgovornosti sta toženi stranki pritožbeno grajali, vendar pa je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožeče stranke in po načelu vzročnosti toženki v celoti obremenilo za nastalo škodo. Ob nesprejemljivosti pravne razlage, da je podana objektivna odškodninska odgovornost za tožnici nastalo škodo, je na pritožbeni stopnji ostala nepreizkušena v sodbi sodišča prve stopnje sprejeta pravna razlaga, po kateri toženi zdravstveni zavod odgovarja tožnici za nastalo škodo po krivdnem načelu. Ob takšnem stanju stvari je bilo mogoče na revizijski stopnji izpodbijano sodbo le razveljaviti in zadevo vrniti sodišču druge stopnje v novo sojenje (2. odstavek 380. člena ZPP). Pri ponovnem odločanju naj sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, kot je zgoraj nakazana, presodi le tiste pritožbene navedbe pravdnih strank, ki grajajo krivdno odgovornost (toženi stranki) oziroma višino tožničinega prispevka k nastali škodi (tožeča in toženi stranki).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 156. člena ZPP.