Jedro

Oseba, ki je odgovorna za carinski prekršek, ker blaga v tranzitu ni predala namembni carinski izpostavi, je prva, ki pride v poštev kot carinski zavezanec.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 31. 8. 2001, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice M. z dne 14. 1. 1998. S to odločbo je prvostopenjski organ tožeči stranki naložil plačilo uvoznih dajatev v skupnem znesku 1.078.944,00 SIT za blago (22.138 kg kristalnega sladkorja), ki je bilo po deklaraciji (ECL) Carinske izpostave Š. z dne 2. 6. 1994 prepuščeno v tranzitni carinski postopek, ki pa ni bil pravilno zaključen. Svojo odločitev je oprl na pravnomočno odločbo Carinarnice M. z dne 13. 9. 1995, s katero sta bila tožeča stranka in njen odgovorni delavec spoznana za odgovorna za prekršek iz 11. točke prvega odstavka 370. člena Carinskega zakona – CZ (1976), ker carinskega blaga nista predala namembni carinski izpostavi.

2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke, tožbene ugovore pa ocenjuje kot neutemeljene. V primerih, ko je storjen carinski prekršek, je carinski zavezanec storilec prekrška. Zato tožeča stranka ne more uspeti z zatrjevanji, da je bila le prevoznik blaga in da je morala ravnati po navodilih naročnika in špediterja ter da je glavni zavezanec špediter, ki je bil vpisan v rubriko 50 ECL. Tožeča stranka je imela možnost sodelovanja v postopku, njeno zaslišanje pa v skrajšanem ugotovitvenem postopku, kakršen je tudi carinski postopek, ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje pa se ne strinja s stališčem tožene stranke, da bi bilo treba dajatve obračunati v skladu z določbami novega Carinskega zakon – CZ (1995). Carinski postopek se je namreč začel dne 2. 6. 1994, ko je bila vložena sporna deklaracija, in ne dne 16. 12. 1997, ko je bila tožeča stranka pozvana, naj dokaže, da je bilo sporno blago ocarinjeno; ker je bil začet v času veljavnosti CZ (1976), se je moral tudi končati po določbah CZ (1976).

3. V reviziji, prej pritožbi, tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter odpravo izpodbijanega upravnega akta, podredno pa vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da odločba o prekršku ni postala pravnomočna dne 13. 9. 1995, kot navaja sodišče prve stopnje, saj je bila tega dne šele izdana, ter da na odločbi ni klavzule o pravnomočnosti, zaradi česar je ocena sodišča prve stopnje, da je odločba pravnomočna, popolnoma arbitrarna. Ker je sodišče prve stopnje odločilo drugače kot tožena stranka, in sicer da je treba uporabiti določbe CZ (1976), je kršilo načelo prepovedi „reformatio in peius“, saj so določbe CZ (1995) za tožečo stranko ugodnejše. V izreku sporne carinske odločbe ni ugotovitvenega dela o tem, da blago ni bilo predano namembni carinarnici, zato je izrek nepopoln. Postopek po tranzitni deklaraciji je bil pravnomočno končan z njeno potrditvijo pri carinskem organu, zato bi morale biti za obračun dajatev uporabljene določbe novega CZ (1995). Izpodbijana sodba je v nasprotju s sodbo I Up 291/2001 z dne 16. 9. 2004, s katero je Vrhovno sodišče odločilo, da je carinski zavezanec po prvem odstavku 24. člena CZ (1976), poleg prevoznika, tista oseba, ki je v polje 50 ECL vpisana kot glavni zavezanec. Sodišče prve stopnje je kršilo pravico stranke do izjave v postopku, saj je spregledalo ponujene dokaze, o pravnih naziranjih tožeče stranke pa se sploh ni izjavilo. Na glavni obravnavi so bili zavrnjeni vsi dokazi, zaradi česar ni jasno, zakaj je bila sklicana. Pri izdaji sodbe so sodelovale sodnice, ki so odločale o lastnih zadevah, saj so bile prej vse zaposlene pri toženi stranki in bi morale biti izločene. V uvodu sodbe je navedeno, da je bila opravljena glavna obravnava, odločeno pa na nejavni seji istega dne.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v drugem odstavku istega člena pa, kdaj se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe in kdaj kot revizije po ZUS-1. Ker obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo Vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. V skladu s prvim odstavkom 182. člena CZ (1995) se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. 1. 1996, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1. 1. 1996, to je v skladu z določbami CZ 81976). Obravnavani tranzitni postopek se je začel v času veljavnosti CZ (1976), in sicer z vložitvijo deklaracije, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, ni pa bil v času veljavnosti CZ (1976) tudi pravnomočno končan, kot zmotno meni tožeča stranka. S sprejemom sporne deklaracije je namreč organ odločil le o začetku tranzitnega postopka, ne pa tudi o njegovem zaključku, saj je to stvar namembnega carinskega organa. Ugovor tožeče stranke, da bi moralo biti o njeni carinski obveznosti odločeno po določbah CZ (1995) zato ni utemeljen.

9. Pravilno in v skladu s sodno prakso revizijskega sodišča (glej npr. sodbe U 950/93, U 1135/94, U 110/95 in I Up 277/99) je stališče sodišča prve stopnje, da je oseba, ki je odgovorna za carinski prekršek po 11. točki prvega odstavka 370. člena CZ (1976), prva, ki pride v poštev kot carinski zavezanec. Navedeno pravilo izhaja iz drugega odstavka 389. člena CZ (1976), kjer je določeno, da če se carina in druge uvozne davščine ne morejo izterjati od storilca prekrška, se lahko izterjajo od nepoštenega posestnika blaga. Navedbe, s katerimi je tožeča stranka že v tožbi ugovarja svoji odgovornosti za plačilo carinskih dajatev in jih sedaj ponavlja tudi v reviziji, zato niso utemeljene.

10. Navedbe, s katerimi tožeča stranka oporeka pravnomočnosti odločbe o prekršku, je tožeča stranka prvič podala šele v reviziji. Po 87. členu ZUS-1 smejo stranke navajati v reviziji nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Ker pa tožeča stranka niti v upravnem postopku niti v tožbi ni oporekala pravnomočnosti odločbe, niti ni navajala kakšnih drugih dejstev ali predlaga kakšnih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da odločba ni pravnomočna, sodišče ni moglo napraviti drugačnega zaključka kot ga je, se pravi, da je odločba o prekršku postala pravnomočna. Poleg tega je zatrjevanje tožeče stranke, da na odločbi o prekršku ni potrdila (klavzule) o pravnomočnosti, protispisno.

11. Ni utemeljena revizijska navedba, da je sodišče prve stopnje odločilo v škodo tožeče stranke, ker je za svojo odločitev navedlo drugačne razloge kot tožena stranka. Carinska obveznost tožeče stranke, ki je bila določena v izreku prvostopenjske carinske odločbe, namreč ni bila spremenjena niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu, zato o spremembi na slabše ni mogoče govoriti. V zvezi z izrekom revizijsko sodišče še pojasnjuje, da vanj ne sodi povzetek bistvenih dejanskih ugotovitev, kot nakazuje tožeča stranka. Ugotovljeno dejansko stanje in razlogi za odločitev so stvar obrazložitve odločbe (209. člena ZUP 1986), z izrekom (dispozitivom), ki mora biti kratek in določen, pa se odloči o predmetu postopka in zahtevkih strank (208. člen ZUP 1986).

12. Glede zahteve tožeče stranke po izločitvi sodnic prvostopnega senata revizijsko sodišče ugotavlja, da je o tem s posebnim sklepom z dne 14. 4. 2005 odločil že predsednik sodišča prve stopnje in zahtevo zavrnil. Če tožeča stranka s tem ni bila zadovoljna, je imela proti navedenemu sklepu možnost vložiti posebno pritožbo v skladu s petim odstavkom 73. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 (prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 397/2008 in I Up 398/2008). Ker tega ni storila in ker zahtevo po izločitvi sodnic tudi v reviziji utemeljuje z istimi razlogi, se revizijsko sodišče do nje ni ponovno opredeljevalo.

13. Tudi ostali revizijski ugovori niso utemeljeni. Z njimi tožeča stranka bodisi pavšalno zatrjuje kršitve določb postopka v upravnem sporu (zatrjevanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnih dejstev, dokaznih predlogov ter njenih pravnih naziranj), bodisi očita sodišču ravnanja, ki niso kršitev (navedba, da je sodišče odločilo na nejavni seji istega dne kot je bila opravljena glavna obravnava, saj je to sodišču omogočeno po drugem odstavku 66. člena ZUS oziroma 70. člena ZUS-1) ali nebistvene kršitve (da je bistveno vsebino zadeve na glavni obravnavi povzela sodnica poročevalka namesto predsednice senata).

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.