Jedro

Kaznivo dejanje je treba opredeliti po 1. in ne po 2. odstavku 183. člena KZ-95 tudi tedaj, ko je bil nuden manjši odpor oškodovanca ter je bila uporabljena sila manjše intenzitete ali grožnja, ki ni pomenila grožnje za življenje ali telo oškodovanca.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. J.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 120.000,00 SIT povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 3.2.2003 obs. J.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 1. odstavku 183. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora ter preizkusno dobo enega leta. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 50.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 20.11.2003 ob reševanju zagovornikove pritožbe sodbo sodišča prve stopnje v krivdnem izreku o krivdi spremenilo tako, da je obsojenčevo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po 1. odstavku 183. člena KZ/95, zagovornikovo pritožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo 80.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik L.H. iz M.S., je dne 11.3.2004 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenca ugodi in napadeno pravnomočno sodbo prvostopnega sodišča oziroma sodbo višjega sodišča spremeni, podrejeno pa da navedeni sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.P., v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, češ da je izrek napadene sodbe nerazumljiv, ter nasprotuje razlogom sodbe, ter da obstajajo nasprotja med razlogi in vsebino listin ter zapisniki v izpovedbah o odločilnih dejstvih. Ne gre za očitana nasprotja, temveč za poskus uveljaviti drugačno oceno dokazov z očitkom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Očitek o spreminjanju izpovedb oškodovanca pomeni uveljavljanje nedovoljenih razlogov v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ocene o verodostojnosti izpovedb oškodovanca so podprte tudi z drugimi pričami, zato ne držijo očitki, da gre za nasprotja v razlogih sodbe, temveč le za drugačno oceno dokazov. Ne gre za kršitev kazenskega zakona, če je sodišče v razlogih sprejelo izpovedbo oškodovanca in ugotovilo, da je bila uporabljena manjša sila, ki pa še ne predstavlja tiste sile, potrebne za opredelitev kvalificirane oblike kaznivega dejanja iz 2. odstavka 183. člena KZ. Tožilec je kaznivo dejanje opredelil po 1. odstavku 183. člena KZ RS, kar pomeni, da sodišče ni imelo nikakršne možnosti dejanje strožje pravno opredeliti, kot izhaja iz opisa. To ne pomeni, da niso podani subjektivni in objektivni znaki kaznivega dejanja iz 1. odstavka 183. člena KZ, če bi obsojenec uporabil takšno silo, ki bi jo bilo mogoče opredeliti v smislu 2. odstavka 183. člena KZ, pa bi tožilec te kvalifikatorne okoliščine obsojencu ne očital. V očitku, da je obsojenec uporabil silo, je vsekakor vsebovan tudi očitek o storitvi temeljne oblike kaznivega dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je konkretno ne opredeli. Z navedbo, da v ravnanju obsojenca ni zaznati vseh subjektivnih in objektivnih znakov kaznivega dejanja iz 1. odstavka 183. člena KZ/95, meri na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Kot je razvidno iz izreka pravnomočne sodbe, je obsojencu očitano, da je storil spolno dejanje z osebo istega spola, ki še ni stara 14 let. Poleg časa in kraja storitve tega kaznivega dejanja, vsebuje opis tudi konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 183. člena KZ/95. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe povzema zakonsko besedilo določbe 1. odstavka 183. člena KZ/95 in daje njeno razlago. V skladu s komentarjem kazenskega zakonika (mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, izdan leta 2002) obrazlaga, da je treba dejanje po 1. odstavku navedene odločbe opredeliti tudi tedaj, ko je bil nuden manjši odpor oškodovanca ter je bila uporabljena sila manjše intenzitete ali grožnja, ki ni pomenila grožnje za življenje ali telo oškodovanca. Takšna razlaga v bistvu poudarja, da v primerih, v katerih gre za navedene oblike odpora, sile ali grožnje, dejanja ni mogoče opredeliti po 2. odstavku 183. člena KZ, ki vsebuje inkriminacijo hujše oblike tega kaznivega dejanja, katerega storitev je med drugim lahko podana z uporabo sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje ali telo oškodovanca. To ne pomeni, da kaznivo dejanje po 1. odstavku 183. člena KZ v primerih, ko odpor odškodovanca in uporabljena sila nista bila dovolj intenzivna ter grožnja ni bila usmerjena na neposredni napad na njegovo življenje ali telo, ni podano, kot meni zahteva za varstvo zakonitosti.

Glede na spremenjen kazenski zakonik (Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 23/99) je poleg spremembe starosti spolno napadene osebe, določba 1. odstavka 183. člena dopolnjena z zakonskim znakom, ki zadeva obstoj očitnega nesorazmerja med zrelostjo storilca in žrtve. Sodba sodišča prve stopnje sicer načelno razlaga, na kakšen način je potrebno ocenjevati navedeno nesorazmerje. Toda glede na zaključek, da je obsojenec pri svojem ravnanju uresničil vse znake očitanega kaznivega dejanja, pri čemer povzema način njegove storitve, kot je opisan v izreku sodbe (4. odstavek na 5. strani obrazložitve prvostopne sodbe) ter glede na utemeljitev, da je za kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po 1. odstavku 183. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije zagrožena kazen od šestih mesecev do petih let zapora (2. odstavek na 6. strani obrazložitve prvostopne sodbe), je povsem jasno, da je obsojenca spoznalo za krivega dejanja, ki je predmet obtožbe in ne kaznivega dejanja po spremenjeni in dopolnjeni določbi 1. odstavka 183. člena KZ. V takem položaju razlogi prvostopne sodbe, ki presegajo očitek storitve tega kaznivega dejanja, niso odločilni in zato zahteva tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona.

Vložnik zahteve prav tako meni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek napadene sodbe nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe, o odločilnih dejstvih pa obstajajo precejšnja nasprotja o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Izrek sodbe je nerazumljiv, če gre za nejasnost in nerazumljivost v navedbi konkretnih dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja. Zahteva sploh ne obrazloži, katera s posameznimi zakonskimi znaki obravnavanega kaznivega dejanja povezana dejstva in okoliščine niso dovolj jasno in razumljivo navedena v izreku pravnomočne sodbe. Prav tako ne pojasni, katera dejstva in okoliščine je sodišče v obrazložitvi sodbe ugotovilo v nasprotju s tistimi, s katerimi je obsojenčevo dejanje opisano v izreku pravnomočne sodbe. Zato navedeni kršitvi sploh ni mogoče preizkusiti. Glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP, po kateri se pri odločanju o zahtevi Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ne zadostuje le načelno sklicevanje na posamezno kršitev, temveč se zahteva, da je slednja tudi ustrezno obrazložena. V pogledu trditve, da je izrek sodbe nerazumljiv in da nasprotuje njenim razlogom, zahteva ni zadostila navedenemu kriteriju.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je lahko podana tudi v primeru, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Za takšno protispisnost gre, če sodišče v razlogih sodbe povzema vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v nasprotju z njihovo dejansko vsebino. Protispisnost mora biti precejšnja, prav tako se mora nanašati na odločilna dejstva.

Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je oškodovanec vsakokrat drugače opisal potek domnevnega kaznivega dejanja in da so razlike v opisih bile takšne, da vzbujajo dvom o verodostojnosti njegove izpovedbe. Opozarja na razlike med izpovedbo, ki jo je dal oškodovanec na glavni obravnavi in izpovedbo pred Okrajnim sodiščem za kazenske zadeve v Grazu. Iz nadaljnje utemeljitve sledi, da vložnik zahteve ne soglaša z oceno oškodovančeve izpovedbe z očitkom sodišču, da ni raziskalo in razjasnilo nesoglasij, na katera opozarja ter navaja, da ni mogoče, da verjame izpovedbam oškodovanca, ki jih je podal v Avstriji, kot tudi tistim, ki jih je podal na sodišču ob priliki zaslišanja, ker gre za povsem nasprotujoče si trditve.

Iz vsebine teh navedb ni razvidno, da je sodišče glede odločilnih dejstev v obrazložitvi sodbe povzelo izpovedbo oškodovanca v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju pred navedenim sodiščem v Grazu in v nasprotju z izpovedbo na glavni obravnavi. Zato ni utemeljen očitek, da gre v razlogih sodbe za nasprotje oziroma protispisnost in s tem za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Obrazložitev prvostopne sodbe, s katero je soglašalo tudi sodišče druge stopnje, vsebuje oceno oškodovančeve izpovedbe in izpovedbe ostalih zaslišanih prič, prav tako pa tudi presojo obsojenčevega zagovora. Glede na obrazložitev pravnomočne sodbe je sodišče kot verodostojno ocenilo oškodovančevo izpovedbo, dano pred Okrajnim sodiščem v Grazu ter v zvezi s to oceno navedlo tudi razloge. Kolikor s takšno presojo zahteva ne soglaša, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). To velja tudi za navedbe, s katerimi zahteva prikazuje obsojenčevo stališče do očitanega mu kaznivega dejanja ter ponavlja bistveno vsebino njegovega zagovora.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. J.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).