Jedro

Predlog tožnika za obnovo postopka odmere obveznosti iz kmetijske dejavnosti za obdobje od leta 2007 do leta 2011 je bil utemeljeno zavržen, saj obnovitveni pogoji niso podani.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ najprej združil postopke obnove odmere obveznosti iz kmetijstva za obdobje od leta 2007 do 2011 v en postopek. Nato pa je v nadaljnjem sklepu predloge tožnika za obnovo postopkov od leta 2007 do 2011 zavrgel. Tožnik je dne 17. 5. 2013 vložil pri Davčnem organu vlogo za obnovo postopka odmere obveznosti iz kmetijske dejavnosti za obdobje od 2007 do 2011, v kateri je zahteval, da se ugotovijo dejansko obdavčljivi dohodki in se mu izdajo nove odločbe. 29. 5. 2013 je tožnik v zvezi z vlogo z dne 17. 5. 2013 vložil še dodana pojasnila oziroma dokazila. Tožnik je predlagal obnovo naslednjih odločb in sicer za leto 2007, odločbo št. DT 16-00449 z dne 6. 3. 2008, ki je postala pravnomočna 15. 4. 2008; za leto 2008 odločbo, št. DT 16-00460 z dne 22. 4. 2009, ki je bila na podlagi pritožbe tožnika nadomeščena z odločbo št. DT 16-00847 z dne 26. 8. 2009 in je postala pravnomočna dne 16. 9. 2009; za leto 2009 z odločbo, št. DT 4213-16-00062 z dne 23. 4. 2010, ki jo je davčni organ dne 28. 9. 2010 nadomestil na podlagi pritožbe tožnika z odločbo, št. DT 4213-149/2010-3 05012, zoper katero je tožnik vložil pritožbo. Drugostopenjski organ je dne 10. 5. 2011 izdal odločbo, št. DT 499-03-4298/2010-2, s katero je pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada Kočevje, št. DT 4213-149/2010-3 05012 z dne 28. 9. 2010 kot neutemeljeno zavrnilo. Odločba št. DT 4213-149/2010-3 05012 je postala pravnomočna dne 17. 6. 2011; za leto 2010 odločbo, št. DT 4213-2012/16-0070 z dne 30. 3. 2011, ki je postala pravnomočna dne 5. 5. 2011; za leto 2011 odločbo, št. DT 4213-0516-0070/2012 z dne 15. 4. 2012, ki je postala pravnomočna dne 7. 5. 2012. Prvostopenjski organ je po natančni obrazložitvi postopka izdanih odločb še dodal, da tožnik ne navaja novih dejstev po drugem odstavku v povezavi s petim odstavkom 89. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in tudi ne po 1. točki prvega odstavka 260. čelna Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izdanimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne rešitve. Odločba za odmero dejavnosti iz kmetijstva za leto 2007 je bila tožniku za davek vročena z navadno pošto dne 30. 3. 2008, kar je pet let od dneva, ko je bila odločba vročena tožnika, zato se obnova postopka za leto 2007 ne more začeti po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2 in tudi ne odpraviti, razveljaviti ali spremeniti po drugem odstavku 88. člena tega zakona. Odločbe o odmeri obveznosti iz kmetijske dejavnosti za obdobje od leta 2007 do leta 2011 so postale pravnomočne še pred odločitvijo Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Sodbe Ustavnega sodišča RS U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012, s katero je Ustavno sodišče izrecno odložilo način izvršitve v nepravnomočno končanih postopkih, ne pa v pravnomočnih postopkih, kot je šlo v konkretnem primeru. Obnova postopka v pravnomočno končanih postopkih na podlagi citirane odločbe Ustavnega sodišča ni dovoljena, kar izrecno izhaja iz 2. točke izreka te odločbe. Zaradi vsega navedenega je prvostopenjski organ vlogo tožnika za obnovo postopka o odmeri obveznosti iz kmetijske dejavnosti za obdobje od leta 2007 do 2011 v smislu 267. člena ZUP zavrgel. Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, drugostopenjski organ pa je njegovo pritožbo zavrnil. Tožnik vlaga tožbo, v kateri zahteva razveljavitev sklepov prvostopenjskega organa, ker so bili izdani na podlagi napačnih podatkov. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. Tožnik poudarja, da je podal vlogo za obnovo davčnega postopka na podlagi prvega odstavka 260. člena ZUP zaradi ugotovljenih novih dejstev. Nova dejstva predstavlja odločba Ministrstva za kmetijstvo z dne 3. 4. 2013, na osnovi katere so mu bile odvzete vse pravice, ki so obdavčljivi del neposrednih plačil v kmetijstvu. Iz tega sledi, da za leti 2009 in 2010 ni bil neto prejemnik subvencij za kmetijstvo.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Tožnik je dne 17. 5. 2013 vložil predlog za obnovo postopka odmere obveznosti iz kmetijstva za obdobje od leta 2007 do 2011, ki ga je dne 29. 5. 2013 še dopolnil. V predlogu navaja, da ga vlaga na podlagi 1. točke 260. člena ZUP. Zatrjuje, da je davčni organ delal na napačnih podatkih ter da iz priložene odločbe izhaja, da v letu 2009 ni bil prejemnik subvencij iz naslova kmetijstva.

1. točka 260. člena ZUP določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je ta dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če ti pogoji niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (267. člen ZUP).

Sodišče se strinja z zaključkom upravnih organov, da v predmetni zadevi pogoji za obnovo postopka niso izpolnjeni. Stranka lahko uspe s predlogom za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP, če verjetno izkaže obstoj novih dejstev ali dokazov, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z drugim že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bili navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Sodišča ugotavlja, da je predlog tožnika za obnovo postopka odmere obveznosti iz kmetijske dejavnosti za obdobje od leta 2007 do leta 2011 utemeljeno zavržen, saj obnovitveni pogoji niso podani. Glede na obširno razlago prvostopenjskega organa, na katero se sodišče v celoti in v izogib ponavljanju sklicuje, tožnik okoliščin iz 260. člena ZUP ni izkazal. Sodišče pa zavrača tudi ostale ugovore, ki se nanašajo na postopek odmere obveznosti iz kmetijstva za posamezna odmerna leta, kot tudi na odmero drugih davkov, saj je bil predmet tega postopka zgolj zakonit sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka odmere obveznosti iz kmetijstva za obdobje od 2007 do 2011. Ugovore, ki jih tožnik uveljavlja, je imel možnost uveljavljati v drugih postopkih v zvezi z odmero davkov v posameznem odmernem letu.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče odločilo, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te sodbe.