Jedro

Preizkus, ali so po vložitvi obtožnice še podani razlogi za pripor, se opravi po uradni dolžnosti (2.odst. 272.čl. ZKP) in ni potreben predlog državnega tožilca, zato tudi ni predviden poseben narok ali drug način, ki bi strankama omogočil, da se izjavita v zvezi s preizkusom.

Izrek

Zahteva obdolženega B.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je dne 31.3.1999 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložilo obtožnico zoper B.B. zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ. Obdolženi B. je v priporu iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP od 12.3.1999 dalje. Senat okrožnega sodišča je v skladu z določilom 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) po vložitvi obtožnice preizkusil, ali so še dani razlogi za pripor in nato na podlagi preizkusa s sklepom z dne 1.4.1999 pripor obdolženemu B.B. podaljšal iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Pritožbo obdolženca zoper ta sklep je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 12.4.1999 zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je dne 28.5.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sklep o priporu. V zahtevi uveljavlja razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka, ker so vplivale na zakonitost izpodbijane odločbe o priporu (2. in 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) in kršitev 19., 20. in 29. člena Ustave RS. Vložnik navaja, da mu potem, ko je tožilec predlagal podaljšanje pripora, ni bilo omogočeno, da bi se izjavil o okoliščinah, ki na to vplivajo. Pri poskusu razlage na glavni obravnavi dne 17.5.1999 kot tudi na zaslišanju pri preiskovalnem sodniku dne 12.3.1999 je bil prekinjen. Nadalje se vložnik sklicuje na določilo 4. odstavka 361. člena ZKP in na spremembo Zakona o kazenskem postopku v zvezi s priporom (Uradni list RS, št. 72/98 z dne 23.10.1998). Vložnik zatrjuje, da ni podan priporni razlog begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP kot tudi, da ni podana krivda za dejanja, zaradi katerih je v kazenskem postopku. Meni, da so podani pogoji, da se zagovarja na prostosti.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da kršitve, ki jih navaja obdolženec, niso podane. V kolikor napada ugotovljeno dejansko stanje, to ne more biti upoštevno, zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pripor zoper obdolženca je bil odrejen s sklepom preiskovalnega sodnika v Ljubljani dne 9.2.1994 zaradi begosumnosti po 1. točki 2. odstavka 191. člena takrat veljavnega Zakona o kazenskem postopku. Na podlagi mednarodne tiralice je bil obtoženec dne 16.12.1998 prijet v Avstriji in nato 12.3.1999 izročen Republiki Sloveniji. Istega dne je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani obdolženca zaslišal, vročen mu je bil sklep o priporu in postavljen zagovornik po uradni dolžnosti. Navzoči okrožni državni tožilec je podal izjavo, da vztraja pri že odrejenem priporu, ker je obdolženec kršil svojo zavezo, ki jo je dal sodišču na prvem zaslišanju, da se ne bo izogibal kazenskemu postopku in je zato priporni razlog begosumnosti izkazan. Navzoči zagovornik se o tem ni izjavil, prav tako ne obdolženec. Obdolženec zoper sklep o odreditvi pripora ni vložil pritožbe.

Iz navedenega sledi, da je imel obdolženec kot njegov zagovornik istega dne, ko je bil obdolženec izročen Republiki Sloveniji, to je na zaslišanju pri preiskovalnem sodniku dne 12.3.1999 možnost, da se izjavi o okoliščinah, ki so vplivale na odreditev pripora, obdolženec pa je imel po vročitvi sklepa o priporu zoper njega tudi pravico do pritožbe. Iz zapisnika o zaslišanju je razvidno, da je preiskovalni sodnik obdolženca o pravici do pritožbe še posebej poučil, ni pa razvidno, da bi obdolžencu kakorkoli onemogočil, da bi se izjavil o okoliščinah v zvezi z odrejenim priporom. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da v sodnem postopku, ki je tekel pred napadenim pravnomočnim sklepom, niso bile podane kršitve, ki se uveljavljajo v zahtevi.

Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bil obdolžencu pripor podaljšan v skladu z opravljenim preizkusom po 2. odstavku 272. člena ZKP po vloženi obtožnici iz istega pripornega razloga. Vložnik se v zvezi s tem neustrezno sklicuje na določbe 4. odstavka 361. člena ZKP in na spremembo Zakona o kazenskem postopku. Preizkus, ali so še podani razlogi za pripor po vloženi obtožnici, v primeru, ko je obdolženec v priporu, ni podaljšanje pripora v smislu in na način, ki ga določa 205. člen ZKP. Gre za preizkus po uradni dolžnosti, ki mora biti opravljen v treh dneh od prejema obtožnice in zanj ni potreben poseben predlog državnega tožilca. Ob takšni ureditvi navedenega preizkusa je tudi razumljivo, da zakonodajalec ni predvidel posebnega naroka ali drugače omogočil strankama, da bi se izjavili v zvezi s tem preizkusom.

Vrhovno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da kršitve zakona, ki jih vložnik uveljavlja, niso podane. Vložnik posebej ne obrazlaga zatrjevanih kršitev določb 19., 20., 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije, zato njihovega obstoja ni bilo moč ugotavljati ob upoštevanju določbe 1. odstavka 424. člena ZKP. V kolikor vložnik ugotavlja neskladnost določb kazenskega postopka o priporu z navedenimi določbami Ustave, pa je to stvar presoje Ustavnega in ne Vrhovnega sodišče Republike Slovenije (1. alinea 160. člena Ustave).

Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vložnik v zahtevi med drugim navaja posamezna dejstva in okoliščine, s katerimi dokazuje, da ni nevarnosti, da se ne bi udeleževal postopka, "da ni begosumen". S tem vložnik uveljavlja vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja.

Na podlagi ugotovitve, da ni podana kršitev zakona, na katero se vložnik sklicuje v svoji zahtevi oziroma da je zahteva deloma vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.