Jedro

Ker je po splošnih razlagalnih pravilih potrebno izjeme od splošnega pravila tolmačiti ozko, pritožbeno sodišče meni, da med nujne zadeve v smislu 5. točke drugega odstavka 83. člena ZS sodijo le menične tožbe, ne pa tudi zadeve, v katerih je upnik predlagal izvršbo zoper dolžnika na podlagi menice kot verodostojne listine, saj predloga za izvršbo na podlagi priložene menice kot verodostojne listine v obravnavani zadevi še ni mogoče šteti kot tožbo, ker sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine še ni bil razveljavljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne v nadaljnji postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugovor dolžnika z dne 16. 8. 2013 zavrglo kot prepozen.

Zoper ta sklep se pritožuje dolžnik po pooblaščencih zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). V pritožbi navaja, da je upnik dne 19. 6. 2013 proti dolžniku vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ta pa je bil obdelan v okviru informacijskega sistema Centralnega oddelka za verodostojno listino Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je izdal sklep o izvršbi. Sklep o izvršbi je bil upniku vročen 15. 7. 2013, to je na dan, ko so se v skladu z določbami Zakona o sodiščih (ZS) začele sodne počitnice. Ugovor, ki ga ima kot pravno sredstvo na razpolago dolžnik, je bil s strani dolžnika vložen še v okviru poteka izvršilnega postopka, ki ga je sprožil upnik na podlagi verodostojne listine. Navedbe sodišča, da med nujne zadeve spada tudi predmetna zadeva glede na to, da teče izvršba na podlagi priložene menice in da gre torej za menično zadevo, nimajo podlage ne v določbah ZS, niti v določbah ZIZ. Splošnega pravnega pojma menična zadeva namreč ni možno zaslediti med nujnimi zadevami, ki so taksativno naštete v 1. do 8. točki drugega odstavka 83. člena ZS, prav tako menična zadeva ni nujna zadeva niti v smislu 9. točke drugega odstavka 83. člena ZS. Z določbo 5. točke drugega odstavka 83. člena ZS so sicer kot nujne zadeve, za katere ne velja pravilo, da procesni roki ne tečejo v času sodnih počitnic, navedeni menični in čekovni protesti ter menične tožbe, vendar v konkretnem primeru izvršbe na podlagi verodostojne listine in teka ugovornega roka zoper sklep o izvršbi v času sodnih počitnic, ne gre za nobenega od navedenih primerov. Zoper dolžnika ni bila vložena menična tožba, ampak predlog za izvršbo na podlagi menice kot verodostojne listine, kar pa niti procesno, niti materialno pravno ni eno in isto. Prav tako predloga za izvršbo na podlagi menice kot verodostojne listine ni možno šteti za menično zadevo v smislu protesta menice. Da predlog za izvršbo na podlagi menice kot verodostojne listine ni nujni postopek pa nenazadnje posledično izhaja tudi iz določbe 3. točke drugega odstavka 83. člena ZS, kjer so med nujne zadeve v okviru izvršilnih postopkov navedene le izvršilne zadeve v zvezi z vzgojo in varstvom otrok ter preživninskimi obveznostmi, ki izhajajo iz zakona. Sodišče prve stopnje konkretno izvršilno zadevo na podlagi menice kot verodostojne listine napačno uvršča med nujne zadeve s tem, ko zanjo uporablja pravno nedefiniran pojem menične zadeve. Ker v konkretni zadevi ugovora zoper sklep o izvršbi, ki je bil izdan na upnikov predlog za izvršbo na podlagi menice, ne gre za nujno zadevo v smislu določb ZS, procesni roki v času sodnih počitnic ne tečejo in zaradi navedenega dolžnik ni zamudil ugovornega roka treh dni.

V odgovoru na pritožbo upnik navaja, da je stališče pritožnika, da ugovor na podlagi menice kot verodostojne listine ne spada med menično zadevo oziroma menični spor, povsem napačno in v nasprotju s pravno teorijo in stroko. Že sam ZIZ v tretjem odstavku 44. člena izvršilni predlog na podlagi menice kot verodostojne listine opredeljuje kot menični spor, v primeru katerega sodišča s sklepom o izvršbi dolžniku naloži plačilo terjatve v treh dneh po vročitvi sklepa skupaj z odmerjenimi stroški in dovoli izvršbo. Upnik je v izvršilnem predlogu jasno in določno opredelil verodostojno listino, poleg tega pa elektronskemu predlogu predloži fotokopijo menice, original pa poslal naslovnemu sodišču. Za presojo, ali gre v konkretnem primeru za menični spor, zadošča pravilna, jasna in popolna opredelitev verodostojne listine v predlogu za izvršbe (tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Ip 1127/2012). Da gre v konkretni zadevi za menični spor pa izkazujejo tudi navedbe dolžnika v njegovem ugovoru zoper sklep o izvršbi, v katerem podaja menični ugovor, ko izpodbija veljavnost menice. Ker gre v konkretnem primeru za menični spor in s tem za nujno zadevo, je sklep sodišča prve stopnje utemeljen in pravilen.

Pritožba je utemeljena.

Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 27. 6. 2013 dovolilo izvršbo na podlagi priložene menice na podlagi 41.a člena ZIZ, ki je bil dolžniku vročen 15. 7. 2013, dolžnik pa je zoper sklep o izvršbi vložil ugovor 16. 8. 2013. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tridnevni ugovorni rok začel teči 16. 7. 2013 in se je iztekel 18. 7. 2013. Pri tem je pravilno ugotovilo, da so med tekom ugovornega roka bile sodne počitnice, ki trajajo od 15. 7. do 15. 8., v času katerih procesni roki ne tečejo. Vendar pa je glede na določbo drugega odstavka 83. člena ZS-1 štelo, da predmetna zadeva spada med nujne zadeve po 5. točki drugega odstavka 83. člena ZS, ki določa, da med nujne zadeve med drugim štejejo tudi menični in čekovni protesti ter menične tožbe. Med te je sodišče prve stopnje štelo tudi predmetno zadevo, ker teče izvršba na podlagi priložene menice.

Prvi odstavek 83. člena ZS določa, da sodišča opravljajo naroke in odločajo v času od 15. julija do 15. avgusta (sodne počitnice) samo v nujnih zadevah, te pa so naštete v drugem odstavku 83. člena ZS. Nadalje tretji odstavek 83. člena ZS določa, da razen v zadevah iz drugega odstavka istega člena, v času sodnih počitnic procesni roki ne rečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja. Če pa je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice. Splošno pravilo, ki izhaja iz prvega in tretjega odstavka 83. člena ZS-1 je torej, da sodišče v času sodnih počitnic ne opravlja narokov in ne odločajo ter da v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo in se ne vročajo sodna pisanja, določba drugega odstavka 83. člena ZS pa določa primere, ko velja izjema od tega splošnega pravila, te izjeme pa je potrebno razlagati restriktivno.

Dolžnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da 83. člen ZS ne opredeljuje pojma menične zadeve, ki ga je porabilo sodišče prve stopnje pri presoji, ali gre v obravnavani zadevi za nujno zadevo v smislu drugega odstavka 83. člena ZS. Kot je bilo poudarjeno zgoraj se med nujne zadeve v smislu prvega odstavka 83. člena ZS med drugim štejejo menični in čekovni protesti ter menične tožbe. Kot pravilno opozarja dolžnik v pritožbi v predmetni zadevi ni bila vložena menična tožba, temveč predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - priložene menice. Drugi odstavek 62. člena ZIZ sicer določa, da se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku, vendar se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine šteje za tožbo šele s trenutkom, ko je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine razveljavljen zaradi vloženega ugovora. Zato predloga za izvršbo na podlagi priložene menice kot verodostojne listine v obravnavani zadevi še ni mogoče šteti kot tožbo ter posledično šteti, da obravnavana zadeva šteje med nujne zadeve po 5. točki drugega odstavka 83. člena ZS. Prav tako obravnavane zadeve ni mogoče uvrstiti pod 3. točko drugega odstavka 83. člena ZS, ki določa, da kot nujne štejejo nepravdne in izvršilne zadeve v zvezi z vzgojo in varstvom otrok ter preživninskimi obveznostmi, ki izhajajo iz zakona, niti pod 9. točko drugega odstavka 83. člena ZS, ki določa, da se kot nujne zadeve štejejo tudi druge zadeve, za katere tako določa zakon, saj ZIZ ne vsebuje posebnih določb, po katerih bi se predlog za izvršbo na podlagi priložene menice kot verodostojne listine štelo kot nujna zadeva. Ker je po splošnih razlagalnih pravilih potrebno izjeme od splošnega pravila tolmačiti ozko, pritožbeno sodišče meni, da med nujne zadeve v smislu 5. točke drugega odstavka 83. člena ZS sodijo le menične tožbe, ne pa tudi zadeve, v katerih je upnik predlagal izvršbo zoper dolžnika na podlagi menice kot verodostojne listine. K temu nenazadnje napeljuje tudi 3. točka drugega odstavka 83. člena ZS, ki določa kot nujne le izvršilne zadeve v zvezi z vzgojo in varstvom otrok ter preživninskimi obveznostmi, na kar utemeljeno opozarja tudi dolžnik v pritožbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče dolžnikovi pritožbi ugodilo in je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje, v okviru katerega bo moralo sodišče prve stopnje vsebinsko odločati o dolžnikovem ugovoru, kar pomeni, da bo moralo v skladu s 61. in 62. členom ZIZ presoditi ali je dolžnikov ugovor obrazložen, saj je glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče ocenilo, da je dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pravočasen.

Odločitev o pritožbenih stroških, ki sta jih priglasila tako dolžnik kot tudi upnik je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za končno odločitev.