Jedro

Rok za napoved pritožbe teče od vročitve prepisa izreka sodbe le, če upravičenec do pritožbe ni navzoč pri razglasitvi sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene V.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 92. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenka dolžna plačati kot stroške, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, 120.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo V.S. za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po 1. odstavku 234.a člena KZ. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Ker so se stranke pravici do pritožbe odpovedale, je sodišče štelo, da je postala sodba pravnomočna še istega dne, ko je bila razglašena, torej 21.4.2004. Zoper navedeno sodno odločbo je dne 15.5.2004 vložil zagovornik obsojenke zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zatrjevanja v zahtevi, da je sodišče kršilo ZKP s tem, ker ni izdelalo pisne sodbe, zoper katero bi lahko obdolženka napovedala pritožbo, so neutemeljena, saj sodišče glede na določbo 362. člena ZKP ni bilo dolžno poslati obdolženki prepisa izreka sodbe s pravnim poukom iz prvega odstavka tega člena. Bila je namreč ob izreku sodbe navzoča in poučena, da se bo v primeru, da v roku osmih dni ne napove pritožbe, štelo, da se je odpovedala pravici do pritožbe. Tudi ne drži trditev, da je izrek sodbe nejasen in protisloven. Izrek vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, v delu, kjer zahteva graja kraj storitve kaznivega dejanja, pa posega na področje ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb ZKP, pri čemer ne opredeli katerih členov tega zakona, vidi zagovornik v tem, da sodišče ni izdelalo pisne sodbe, zoper katero bi obdolženka lahko napovedala pritožbo.

Kot izhaja iz podatkov v spisu, je predsednica senata po razglasitvi sodbe podala kratko obrazložitev le te in stranki poučila v skladu s 362. členom ZKP o pravico do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe. Kot nadalje izhaja iz podatkov v spisu, je obsojenka (tedaj obtoženka) izjavila, da si pridržuje pravico osmih dni za napoved pritožbe. Ker, kot je nadalje razvidno iz spisa, v tem roku pritožbe ni napovedala, je sodišče v skladu s 1. odstavkom 362. člena ZKP štelo, da se je pravici do pritožbe odpovedala.

Vrhovno sodišče torej ugotavlja, da je sodišče ravnalo pravilno in zakonito in trditev zagovornika v zahtevi v tej smeri ni utemeljena. Rok za napoved pritožbe bi od vročitve prepisa izreka sodbe tekel le, če upravičenec do pritožbe ni bil navzoč pri razglasitvi sodbe. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ni šlo, saj je bila obsojenka, kot je bilo že povedano, na glavni obravnavi, opravljeni dne 21.4.2004, ko je bila sodba razglašena, navzoča. Neutemeljena je tudi nadaljnja navedba zagovornika v zahtevi, da je izrek sodbe nejasen in protisloven. Očitek v izreku, da je že ostalim upnikom obsojenka dolgovala znesek 35.492,00 SIT glavnice in obresti, je namreč le ena izmed okoliščin, na podlagi katerih je sodišče sklepalo na njeno prezadolženost in zavest, da tudi dolgovanega zneska v obravnavani kazenski zadevi ne bo mogla poravnati.

Zatrjevan dvom v ugotovitev sodišča, da je bilo dejanje storjeno v U.v., pa ne pomeni očitka kršitve določb procesnega ali materialnega zakona, kot na to opozarja že vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč le uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno ugotovilo, da zatrjevane kršitve določb zakona niso podane, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka pred Vrhovnim sodiščem temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri povprečnine poleg trajanja in zamotanosti tega postopka upoštevalo še obsojenkine premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu. Obsojenka je namreč redno zaposlena in je v začetku leta 2004 prejemala 70.000,00 SIT osebnega dohodka.