Jedro

Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Potrebnosti oziroma smotrnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela sodišče ne more presojati, ker so te odločitve v pristojnosti delodajalca. Sodišče lahko preverja le, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne. V obravnavanem primeru je tožena stranka dokazala utemeljen poslovni – organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je tudi upoštevala določbo 3. odstavka 88. člena ZDR, vendar ni bilo možnosti zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, zakonita.

Tožena stranka je pol leta pred odpovedjo, ki jo je podala tožnici iz poslovnega razloga, na delovnem mestu referentke v računovodstvu zaposlila drugo delavko, vendar kljub navedenemu ni mogoče zaključiti, da poslovni razlog v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožnici, dejansko ni obstajal. Zaposlitev te delavke je bila posledica dejstva, da se več delavk na oddelku računovodstva upokojilo, ni pa bilo mišljeno, da bi bila ta delavka zamenjava za tožnico, saj so predvidevali, da bo poslovanje takšno, da bodo sposobni zagotavljati sredstva za še eno zaposleno, vendar so se kasneje razmere spremenile. Delodajalec ima pravico izvesti spremembe v organizaciji dela in naloge enega izvajalca na določenem delovnem mestu ali naloge ukinjenega delovnega mesta razporediti med druge delavce, če se obseg dela zmanjšuje. Samo dejstvo, da je tožničina sodelavka prevzela delo tožnice, še ne izkazuje, da je tožena stranka že ob zaposlitvi te delavke z njo nameravala zamenjati tožnico. Izbira delavca, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, je prepuščena delodajalcu. Edina omejitev s tem v zvezi so določbe o prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov (6. člen ZDR), vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 3. 9. 2012; - ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 3. 9. 2012 ni prenehalo, temveč je trajalo do 31. 7. 2013; - da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje do 31. 7. 2013 in ji v ustrezne evidence vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja; - da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji obračunati bruto plačo (pravilno: nadomestilo plače) v višini 1.363,66 EUR (mesečno) od dneva prenehanja delovnega razmerja do 31. 7. 2013, od tega odvesti pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačilo ter ji priznati in izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja; - da sodišče naloži toženi stranki, da je tožeči stranki dolžna plačati denarno povračilo v višini desetih mesečnih plač, kar znaša 13.636,60 EUR in od tega odvesti pripadajoče dajatve, vse v roku osmih dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila) ter da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (I. točka izreka sodbe, 1. do 5. odstavek).

Obenem je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter tožeči stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožeče stranke, vključno s pritožbenimi stroški. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje in z ugotovitvijo, da je tožena stranka tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi zmanjšanega obsega dela oziroma zaradi reorganizacije, ki je posledica nižjega prometa in zmanjšanja obsega poslovanja sredi leta 2012 in posledično zmanjšanja števila knjigovodskih listin. Sodišče je spregledalo določilo 2. odstavka 86. člena ZDR, po katerem mora delodajalec v odpovedi navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti, skladno s 1. odstavkom 82. člena ZDR pa je delodajalec dolžan dokazati utemeljenost razloga, ki ga navaja v odpovedi. Tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici kot razlog navaja nižji promet in upad obsega dela pri delodajalcu, vendar navedenega razloga v sodnem postopku sploh ne dokazuje niti ne dokaže, ker daje poudarek kosmatemu dobičku iz prodaje. Izkazana rast prometa (priloga B 1) dokazuje, da so bili prihodki iz prodaje v prvem kvartalu, ko je tožena stranka zaposlila še eno delavko v računovodstvu, nižji kot v tretjem kvartalu, ko je tožnica prejela odpoved zaradi nižjega prometa in upada obsega dela. Ključnega poslovnega razloga za odpoved, to je nižji promet v letu 2012, tožena stranka ni dokazala. Letno poročilo za poslovno leto 2011 izkazuje konstantno rast čistih prihodkov od prodaje. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da je razlog za odpoved nižji promet, navedeno pa ne drži. Tega dejstva ne more spremeniti izpovedba priče in zakonitega zastopnika toženke, da ni pomemben promet in da vsi prihodki ne ustvarjajo dobička ter da kosmati dobiček iz prodaje iz linije 200 na prilogi B 1 najbolj realno prikazuje, kaj se dogaja v podjetju oziroma njegov realni dobiček. Izpovedba priče in stranke ne more nadomestiti ali spremeniti razloga, ki je naveden v odpovedi. Tožena stranka bi morala dokazovati razlog, ki je naveden v odpovedi, sodišče pa bi dokazno breme moralo vezati na ta razlog, ne pa da je sprejelo druge razloge, ki jih brez predhodne trditvene podlage izpovedujejo priče in stranka. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 33. člena ZPP. Razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju. Iz sodbe ni mogoče ugotoviti, s čim je tožena stranka dokazala, da je reorganizacija posledica nižjega prometa in zmanjšanega obsega njenega poslovanja sredi leta 2012. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, to je določbe 82. in 86. člena ZDR.

Napačen je dokazni zaključek, da je tožena stranka dokazala, da se je v letu 2012 pri njej vseskozi zmanjševal obseg knjigovodskih listin in s tem obseg dela v računovodstvu. Konkretnih navedb v zvezi z zmanjšanjem obsega knjigovodskih listin v odpovedi ni, tožena stranka zmanjšanje obsega listin povezuje z nižjim prometom v letu 2012, vendar to iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke ne izhaja, saj je izpovedal, da je prišlo do zmanjšanja zaradi računov do A., na katerih so večji zneski za dražje avtomobile kot prej, ker A. prej ni delal akcij preko tožene stranke, ter da število listin vseskozi upada predvsem zaradi upadanja prometa na servisu, glede na prejšnja leta, zaradi ukinjenega programa rezervnih delov, veleprodaja rezervnih delov pa se je zaključila v letu 2010. Zakoniti zastopnik je še povedal, da so zaposlili novo delavko, čeprav se je število knjigovodskih listin skozi zmanjševalo, saj je bilo v letu 2011 zaposlenih več ljudi, ki so se kasneje upokojili. Iz navedenega izhaja, da je število knjigovodskih listin upadalo vse od leta 2010 in da je bila nova delavka marca 2012 zaposlena v računovodstvu kljub zmanjševanju števila knjigovodskih listin, ki zato ne more biti utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici v avgustu 2012, če je to dejstvo ves čas obstajalo, pa je tožena stranka vseeno zaposlila novo delavko na istem delovnem mestu, kot ga je zasedala tožnica. Tožena stranka ni dokazala niti upada obsega dela, poudarila je, da ne živijo od prometa, temveč od razlike v ceni. Glede na listine v spisu (Letno poročilo B. d.d. za poslovno leto 2011 in listina pod prilogo B1) je izkazana rast prometa in ne nižji promet, nižji promet pa je po obrazložitvi odpovedi razlog za upad obsega dela in števila knjigovodskih listin. Ker odpovedni razlog ne obstaja in ga tožena stranka ni dokazala, je odpoved pogodbe o zaposlitvi očitno nezakonita.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Pri tem izpostavlja, da je bistveni razlog odpoved reorganizacija poslovanja pri toženi stranki, ki je bila resnično izvedena, kar je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo kot prvenstveni razlog in ga v sodbi tudi obrazložilo na prvem mestu. Bistvo reorganizacije je v tem, da je delo tožnice postalo nepotrebno zato, ker ga je tožena stranka prerazporedila med ostale delavce na oddelku, dokazni postopek pa je pokazal, da tožena stranka tožnice ni nadomeščala z morebitnimi novo zaposlenimi delavci. Poslovna racionalizacija v skladu s sodno prakso predstavlja utemeljen razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi katerega nadaljevanje dela tožnice pri toženi stranki ni več mogoče, delodajalec pa se lahko odloči za drugačno organizacijo in način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, kar ima za posledico bodisi ukinitev prej samostojnega delovnega mesta ali zmanjšanje števila delavcev, reorganizacija pa je poslovna odločitev delodajalca. Sodišče ugotavlja le dejanski obstoj reorganizacije, na pa tudi smotrnosti izvedene reorganizacije, za katero se delodajalec odloči ne glede na svoje finančno stanje, torej tudi, če posluje z dobičkom. V obravnavanem primeru za podajo odpovedi zadostuje že samo dejstvo reorganizacije, razlog za reorganizacijo pa ni predmet sodne presoje, zato so brezpredmetne pritožbene navedbe tožnice, da promet ni upadel. Ne glede na to pa je sodišče pravilno zaključilo, da je poslovni razlog podan tudi v delu, ki se nanaša na slabo poslovanje – čisti prihodki od prodaje, ki so rasli, ne pomenijo dejanskih prihodkov, ker je treba od te vrednosti odšteti nabavno vrednost blaga, zlasti fiktivni promet, ki je bil upoštevan v prikazanem prometu, in je izviral iz zgolj administrativne preprodaje novih vozil brez dobička, kar je bilo treba odšteti od dejanskega prometa, zato je dejansko poslovanje bolje odražal kosmati dobiček, kjer je bil vpliv fiktivnega prometa že odstranjen. Kosmati dobiček od prodaje pa je padal iz kvartala v kvartal, kar pomeni, da je bila poslovna situacija tožene stranke vedno slabša, zato je bila izvedena reorganizacija na kadrovskem področju. Ne drži, da tožena stranka ni ustrezno obrazložila in dokazala upada obsega knjigovodskih listin. V odpovedi je navedla, da je do upada obsega knjigovodskih listin prišlo, v postopku pa je to dodatno obrazložila. Zakon ne predvideva, da bi moral delodajalec v odpovedi podrobno orisati poslovanje in natančno ter analitično navesti vse razloge, ki so privedli do nastanka odpovednega razloga. Tožnica si napačno razlaga upad obsega knjigovodskih listin kot enkraten pojav, ki naj bi se zgodil v začetku leta 2012, saj je priča C.C. pojasnila, da je podano upadanje že ves čas in tudi še sedaj. Pri upadu knjigovodskih listin ne gre za izoliran dogodek, ampak za proces, ki je trajal skozi vse leto 2012, v takem primeru pa je poslovna odločitev delodajalca, da sam odloči, kaj tak upad pomeni za njegovo poslovanje in kdaj je upad tak, da vpliva na zaposlovanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nikakršnih nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi, zlasti trditev, da sodba vsebuje nejasne razloge o odločilnih dejstvih, ki naj bi bili med seboj v nasprotju, ki jo tožeča stranka izpostavlja v povezavi s svojim stališčem, da bi morala tožena stranka dokazovati razlog, ki je naveden v odpovedi, sodišče pa bi dokazno breme moralo vezati na ta razlog, ne pa da je sprejelo druge razloge, ki jih brez predhodne trditvene podlage izpovedujeta priča in tožena stranka. Pri tem izpostavlja, da izpovedbi priče in tožene stranke (zlasti v zvezi z obstojem poslovnega razloga) ne moreta nadomestiti ali spremeniti razloga, ki je naveden v odpovedi. S tem v zvezi je potrebno pritrditi stališču tožene stranke v odgovoru na pritožbo, ki je pravilno navedla, da zakon ne predvideva, da bi moral delodajalec v odpovedi podrobno opisati poslovanje in natančno ter analitično navesti vse razloge, ki so privedli do nastanka odpovednega razloga – odpovedni razlog je v izpodbijani odpovedi ustrezno in zadostno obrazložen, kar pa ne pomeni, da ga delodajalec ne bi smel še dodatno utemeljevati in dokazovati v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno presojalo, tudi z izvedbo predlaganih dokazov (zaslišanjem priče in zakonitega zastopnika tožene stranke), ali je v obravnavani zadevi dokazan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, na katerega se izpodbijana redna odpoved sklicuje, svojo dokazno oceno pa je logično, natančno in prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi. Zato nikakor ni utemeljen očitek, da naj bi sodišče v obravnavanem primeru „sprejelo druge razloge, ki jih brez predhodne trditvene podlage izpovedujejo priče in stranke,“ kot zatrjuje pritožba, saj to iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja.

Sicer pa je dejstvo, da tožeča stranka navedeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa po vsebini pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Če se stranka z dejanskimi ugotovitvami, dokazno oceno, pravno presojo oziroma z razlogi sodbe ne strinja, oziroma če sodba ne vsebuje razlogov, s katerimi bi sodišče stališčem stranke pritrjevalo, to še ne pomeni, da so razlogi pomanjkljivi, nejasni oziroma v nasprotju. V takšnem primeru sploh ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR), ki v 1. alinei prvega odstavka 88. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, v 2. odstavku istega člena tega zakona pa določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. V skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR pa mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil postopek v zvezi z redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi izveden v skladu s citiranimi predpisi, odpoved pa je bila podana pravočasno v okviru 6 – mesečnega roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR, določenega za podajo odpovedi s strani delodajalca. Prav tako je pravilna presoja, da je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen poslovni – organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR in podani pogoji za zakonito odpoved iz citiranega 2. odstavka istega člena ZDR ter da je tožena stranka upoštevala tudi določbo 3. odstavka 88. člena ZDR, vendar ni bilo možnosti zaposlitve na drugem delovnem mestu.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na finančno računovodskem oddelku, na katerem so bile zaposlene vodja oddelka C.C., tožnica in referentka D.D., občasno delo pa je opravljala tudi upokojenka. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka izkazala, da se je skozi leto 2012 do odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi obseg njenega poslovanja zmanjševal, s tem pa tudi število knjigovodskih listin, zato se je tožena stranka poleti 2012 odločila, da se bo opravljalo delo na finančno računovodskem oddelku le z eno finančno računovodsko referentko. Zmanjšala je število zaposlenih na oddelku za enega zaposlenega, to je tožnico, s tem da so ostali zaposleni na oddelku prevzeli njene preostale delovne obveznosti, ter odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici zato, ker je v primerjavi s sodelavko na oddelku tožnica mlajša in ima manj delovne dobe kot druga referentka.

Prvostopenjsko sodišče je zavzelo pravilno stališče, da so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ter da potrebnosti oziroma smotrnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela sodišče ne more presojati, ker so te odločitve v pristojnosti delodajalca in da sodišče lahko preverja le, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne (pri čemer se je sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije – sodbo opr. št. VIII Ips 175/2011 z dne 17. 9. 2012 in druge). Pri tem se je oprlo na izpovedbe zaslišane priče oziroma zakonitega zastopnika in tožnice ter na tej podlagi pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so za odločitev o zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistvena. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da je bil bistven in odločilen poslovni razlog organizacijske narave, da je ta razlog dokazan, pa ni nobenega dvoma. Sodišče prve stopnje pa je preverjalo tudi razloge, zaradi katerih se je vodstvo tožene stranke odločilo za spremembe v organizaciji finančno računovodskega oddelka in zmanjšanje števila zaposlenih za enega delavca – referenta, ki so vezani na nižji promet, zmanjšanje obsega poslovanja sredi leta 2012 oziroma zmanjšanje števila knjigovodskih listin. Svoje ugotovitve v zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče natančno in prepričljivo obrazložilo zlasti v 13. točki obrazložitve sodbe. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pravilna, saj jo izvedeni dokazi, tako listinski kot izpovedi zaslišane priče in zakonitega zastopnika, potrjujejo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta dokazana tako organizacijski kot ekonomski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, kar pomeni, da so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, tudi določbe 82. in 86. člena ZDR, na katere se sklicuje pritožba. Nikakor ni spregledalo določbe 2. odstavka 86. člena ZDR, po kateri mora delodajalec v odpovedi navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti, niti določbe 1. odstavka 82. člena ZDR, po kateri je delodajalec dolžan dokazati utemeljenost razloga, ki ga navaja v odpovedi. Čeprav tožeča stranka v pritožbi zatrjuje nasprotno, ni dvoma o tem, da je odpovedni razlog dokazan, kar velja tako za nižji promet oziroma slabšanje rezultatov poslovanja kot za upad obsega dela pri delodajalcu in s tem povezano zmanjševanje obsega dela v računovodstvu (zaradi zmanjševanja števila knjigovodskih listin, katerih število upada že daljše obdobje), kar sta ustrezno in natančno pojasnila tako zakoniti zastopnik tožene stranke E.E. kot tudi vodja oddelka računovodstva C.C. Tožnica tudi v pritožbi izpostavlja dejstvo, da je tožena stranka le pol leta pred odpovedjo, ki jo je podala tožnici, na delovnem mestu referentke v računovodstvu zaposlila D.D., kar naj bi kazalo na to, da poslovni razlog tudi v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožnici v septembru 2012, dejansko ni obstajal. Razlogi za zaposlitev te delavke v marcu 2012 so bili ustrezno pojasnjeni - sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila zaposlitev te delavke posledica dejstva, da se je konec leta 2011 več delavk na oddelku računovodstva upokojilo, ni pa bilo mišljeno, da bi bila ta delavka zamenjava za tožnico, saj so predvidevali, da bo poslovanje takšno, da bodo sposobni zagotavljati sredstva za še eno zaposleno, vendar so se kasneje razmere spremenile. Kot je že navedeno, ima delodajalec pravico izvesti spremembe v organizaciji dela in naloge enega izvajalca na določenem delovnem mestu ali naloge ukinjenega delovnega mesta razporediti med druge delavce, če se obseg dela zmanjšuje. Samo dejstvo, da je tožničina sodelavka D.D. prevzela delo tožnice, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča še ne izkazuje, da je tožena stranka že ob zaposlitvi te delavke z njo nameravala zamenjati tožnico. Pri tem je potrebno pritrditi tudi stališču sodišča prve stopnje, da je izbira delavca, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, prepuščena delodajalcu. Edina omejitev s tem v zvezi so določbe o prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov (6. člen ZDR), vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

Tožena stranka je tožnici zakonito redno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ob dokazanem obstoju poslovnega razloga, ki je bil utemeljen in je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposliti med delavcem in delodajalcem. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR, ko je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi reparacijski zahtevek ter zahtevek za plačilo odškodnine ob predlagani sodni razvezi zavrnilo.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP), tožena stranka pa stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.