Jedro

V primeru obeh tožnic so bili podani vsi pogoji za odstranitev iz družbe. Zoper tožnici je bil uveden disciplinski postopek zaradi suma, da sta pri svojem delu kršili organizacijske predpise o blagajniškem poslovanju in si pridobili protipravno premoženjsko korist. Za takšne kršitve je po navedenem pravilniku tožene stranke predviden izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja ob pogojih iz določbe 89. čl. ZDR. Tožena stranka je ugotovila, da bi nadaljnja prisotnost delavk na delovnem mestu ogrožala materialna sredstva ter nemoteno in varno delovno poslovanje, zato je suspenz zakonit.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnici sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 7.9. in 13.10.1999 o odstranitvi tožnic iz družbe, kot nadalje zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnicam obračunati in izplačati razliko nadomestila plače za čas nezakonite odstranitve ter jim povrniti stroške postopka. V skladu z uspehom v sporu je razsodilo, da so tožnice dolžne toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 16.068,00 SIT. Ugotovilo je, da so bili glede tožnic podani vsi zakonski pogoji za njihovo odstranitev iz družbe. Zoper sodbo sta se pritožili tožnici M. V. in N. F. iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navajata, da sodba nima nikakršnih razlogov o bistvenih pritožbenih navedbah, niti razlogov o zakonski podlagi za izrek suspenza in ne vsebuje nobene dokazne ocene. Sodišče se v obrazložitvi sodbe ne sklicuje na nobeno materialno pravo, brez obrazložitve kaj pri očitanim kršitvah upošteva kot večjo materialno škodo. Opozarja, da tožena stranka špekulativno šteje za takšno škodo znesek 1.000,00 SIT. Tožena stranka je šele po storjenih kršitvah sprejela interni akt o višini večje materialne škode in ga v obravnavanih zadevah uporabila celo za nazaj, kar je nesprejemljivo. Poleg tega sodišče sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja in bi v tej zvezi moralo ugotoviti potek časa od storitev očitanih kršitev do odstranitve tožnic. Zato predlagata, da pritožbeno sodišče njunim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in v delu odločitve, ki se nanaša na obe tožnici ugotovilo, da je sodišče v sporu pravilno ugotovilo odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in v svojem postopku ni storilo takšnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Izpodbijana sodba ima sprejeto dokazno oceno in obrazložene razloge o tožbenih navedbah, zaradi česar zgolj pavšalno opozarjanje pritožbe, da sodba tega ne vsebuje, ne more biti sprejemljivo. Nadalje pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilnih dejanskih in pravnih zaključkov v izpodbijani sodbi, predvsem pa na pritožbeno opozarjanje na zmotno uporabo materialnega prava ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, le še dodaja: Po določbi 1. odst. 95. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93) se med ostalim delavca lahko začasno odstrani z dela iz podjetja zaradi hujše kršitve delovne obveznosti, za katero se v skladu z zakonom lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja ali v drugih primerih, določenih s kolektivno pogodbo oz. splošnim aktom delodajalca (kar je določeno v 3.3.7 točki pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev tožene stranke), pod pogojem, da se s takšnim ravnanjem neposredno ogroža življenje ali zdravje delavcev ali drugih oseb oz. če ogroža materialna sredstva večje vrednosti ter če bi delavčeva navzočnost na delovnem mestu lahko ogrozila nemoten in varen potek delovnega procesa ali poslovanja ter delo organov organizacije. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so bili v primeru obeh tožnic podani vsi pogoji za odstranitev iz družbe. Zoper tožnici je bil uveden disciplinski postopek zaradi suma, da sta pri svojem delu kršile organizacijske predpise o blagajniškem poslovanju in si pridobile ugotovljeno protipravno premoženjsko korist. Za takšne kršitve je po navedenem pravilniku tožene stranke predviden izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja ob ugotovljenih pogojih iz določbe 89. čl. ZDR. Kot izhaja iz izpodbijanih sklepov o odstranitvi tožnic, je tožena stranka ugotovila takšne elemente, ki so v tem, da bi nadaljnja prisotnost delavk na delovnem mestu ogrožala materialna sredstva ter nemoteno in varno delovno poslovanje. Ker so bili v konkretnem primeru podani vsi dejanski pogoji za odstranitev tožnic in je bilo pri izdaji izpodbijanih odločitev pravilno uporabljena tako dejanska kot pravna podlaga, to je določbe ZDR in pravilnika tožene stranke, ni bilo nikakršnih razlogov za ugoditev pritožbam v obsegu, da je bilo v zadevi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabljeno materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Ker tožnici s pritožbama nista uspeli, sami krijeta svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).