Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pogoji za razpis pritožbene obravnave niso bili izpolnjeni, saj bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče druge stopnje za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja samo izvesti celoten dokazni postopek, ne pa zgolj ponoviti ali dopolniti izvedbo posamičnih dokazov.
Pritožba se zavrne.
Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke o razvrstitvi zavarovanke F.M. v III. kategorijo invalidnosti, s pravico do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drugo ustrezno delo. Toženi stranki je naložilo, da izda nov upravni akt v zvezi z delazmožnostjo zavarovanke.
Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano prvostopno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Ugotovilo je, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje še popolnoma nerazčiščeno. Glede na čas nastanka invalidnosti bi moralo sodišče uporabiti določbe ZPIZ in ne ZPIZ-1 ter nato na podlagi izvedenega dokaznega postopka ponovno odločiti o invalidnosti zavarovanke in njeni pravici do poklicne rehabilitacije.
Tožeča stranka se je zoper sklep sodišča druge stopnje pritožila "skladno s 30. členom ZDSS-1" iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Po določbi prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 velja načelo, da sodišče druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka ne sme razveljaviti sodbe sodišča prve stopnje in mu vrniti zadeve v nov postopek, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Velja torej načelo prepovedi razveljavitve prvostopne sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Iz tega načela tudi izhaja, da lahko sodišče druge stopnje izvaja tudi dokaze, ki so jih stranke predlagale, pa na prvi stopnji niso bili izvedeni. Navedeno velja tudi za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti (34. člen ZDSS-1). Ta določba je bila v zakon sprejeta predvsem zato, da se zmanjša število razveljavljenih sodb sodišč prve stopnje, da se pospeši postopek, da se zmanjšajo stroški postopka in da se izvaja načelo sojenja v razumnem roku.
Z določbo 30. člena ZDSS-1 pa se ne uvaja možnost neke splošne pritožbe zoper sklepe sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vračanju zadeve v novo sojenje. Zoper take sklepe je pritožba samo iz razloga, določenega v ZDSS-1, ne pa tudi iz pritožbenih razlogov, ki so sicer določeni v ZPP (zmotna uporaba materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja). V primeru pritožbe, ki jo določa drugi odstavek 30. člena ZDSS-1, gre za možnost uveljavitve pritožbenega razloga, ki je iz drugega odstavka 30. člena ZDSS-1 tudi jasno razviden. Ta razlog je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, do katere je prišlo zato, ker sodišče ni upoštevalo določbe prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 o tem, da ni dovoljena razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, če je mogoče nepravilnosti, ki so se primerile v postopku pred sodiščem prve stopnje, popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje.
Navedeni pritožbeni razlog ni niti zatrjevan. Sodišče druge stopnje je presodilo, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za razpis pritožbene obravnave in svojo odločitev ustrezno obrazložilo: ob pravilni uporabi materialnega prava bi za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja sodišče druge stopnje moralo samo izvesti celoten dokazni postopek, ne pa zgolj ponoviti ali dopolniti izvedbo posamičnih dokazov. Ker izrecno zatrjevani pritožbeni razlog ni dovoljen, pritožbeni razlog iz 30. člena ZDSS-1 pa ni podan, je Vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 365. člena ZPP.