Jedro

Zemljišča, podržavljena z odločbo o arondaciji, izdano na podlagi ZKZ/79 niso predmet vračanja niti po 3. niti po 4. členu ZDen, zemljišča, podržavljena z arondacijsko odločbo, izdano na podlagi TZIKZ, so predmet vračanja po 3. členu ZDen, če arondiranec ni dobil ustreznih nadomestnih zemljišč. Za ustrezna nadomestna zemljišča se štejejo zemljišča, ki so presegla 70% vrednosti podržavljenih zemljišč, zemljišča odvzeta brez pravnega naslova pred letom 1963 se vračajo po 4. členu ZDen, če je bila dana odškodnina do 30% vrednosti podržavljenih zemljišč. Denarne odškodnine, dane ob podržavljenju, se na sedanjo vrednost preračunajo na podlagi Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja. Vrednost kmetijskih zemljišč in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, se v postopku denacionalizacije izračuna po Odloku o določanju vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. Odškodnina za nezmožnost uporabe podržavljenega premoženja od podržavljenja do uveljavitve ZDen se ne prizna. O vračanju premoženja, podržavljenega z arondacijsko odločbo, odloča upravni organ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.9.2003, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ž. z dne 5.4.2002. S prvostopno odločbo je prvostopni organ odločil, da se J. in E.M., vsakemu do 1/2 celote, vrne v last in posest nepremičnina parc. št. 403/3 k.o. B., medtem ko je zahtevo za vrnitev nepremičnin parc. št. 194, 914/42, 138/1, 138/2 in 206 k.o. S.G. ter parc. št. 702/5, 702/6 in 704/2 k.o. P. zavrnil. Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke in prej prvostopnega organa. Iz upravnih spisov je razvidno, da je bila nepremičnina parc. št. 704/2 podržavljena z odločbo SO Ž. z dne 26.8.1983, izdano na podlagi 73. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Uradni list SRS, št. 1/79), torej predpisa, ki ni naveden v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), in zato ni podlage za vračilo teh parcel niti po 3. niti po 4. členu; nepremičnine parc. št. 138/1, 138/2 in 206 k.o. S.G. so bile podržavljene z odločbo SO Ž. z dne 15.8.1977, ki je bila izdana na podlagi ZKZ/73 (Uradni list SRS, št. 26/73), ki tudi ni predpis, ki bi bil naveden v 3. členu ZDen, vendar, ker je iz spisov razvidno, da so bile dejansko podržavljene že prej, torej da so prešle v družbeno lastnino že leta 1964, je bilo pravilno šteto, da so bile podržavljene po 4. členu ZDen. Ker pa je pogoj za vračilo po 4. členu ZDen, da je bilo premoženje neodplačno podržavljeno, prejšnja lastnika pa sta za navedene parcele prejela odškodnino v denarju, ki preračunana na sedanjo vrednost znaša 107,8 % vrednosti podržavljenega premoženja, tudi niso izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo po 4. členu ZDen. Za parcele, podržavljene z odločbo Komisije za arondacijo SO Ž. z dne 6.7.1964, izdano na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč, ki je naveden v 29. točki 3. člena ZDen, bi bila podana podlaga za denacionalizacijo le, če za podržavljena zemljišča upravičenci ne bi prejeli ustreznih nadomestnih zemljišč. Ta pa so tudi po presoji sodišča prve stopnje prejeli, saj so za navedene parcele prejeli nadomestno parcelo, št. 147, ki dosega 89,9 % vrednosti podržavljenega zemljišča, kar presega 70 % vrednosti podržavljenega zemljišča, ki se je v upravnosodni praksi izoblikovala kot pravni standard za ustrezna nadomestna zemljišča v smislu določb 3. člena ZDen. Kot neutemeljene je prvostopno sodišče zavrnilo pritožbene ugovore, ki se nanašajo na ugotavljanje sedanje vrednosti ob podržavljenju dane odškodnine. Pojasnilo je, da se je v upravnosodni praksi na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-103/97 z dne 9.4.1998, izoblikovalo stališče, da se v denarju dane odškodnine za podržavljeno premoženje valorizirajo na sedanjo vrednost z uporabo Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96, v nadaljevanju Odredba), medtem ko se vrednost podržavljenega premoženja in vrednost nadomestnega premoženja, danega ob podržavljenju, ugotavlja po eni od predpisanih metod iz 44. člena ZDen, pri čemer se pri podržavljenem premoženju upošteva njegovo stanje ob podržavljenju. Vrednost kmetijskih zemljišč in gozdov se na podlagi 3. odstavka 44. člena ZDen izračuna po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju Odlok). Glede na to je torej po presoji prvostopnega sodišča bila pravilno ugotovljena tako vrednost podržavljenega premoženja po stanju ob podržavljenju, kot tudi vrednost v denarju izplačane odškodnine, preračunana po Odredbi, in vrednost v nadomestilo danega zemljišča, izračunana enako kot vrednost podržavljenega zemljišča po Odloku. Ker je za postopke denacionalizacije predpisan poseben način vrednotenja premoženja, se v tem primeru ne more uporabljati niti Odlok za uvedbo tarife prometnega davka za Okraj C., niti Odlok o zgraditvi hidromelioracijskega sistema P.B., zato je prvostopno sodišče zavrnilo tožbene ugovore, ki so se nanašali na vrednotenje. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi tožbeno zahtevo, da se odločbi iz leta 1980 in 1983 obravnavata po 5. členu ZDen, ker za takšno odločanje ni pravne podlage. Prvostopno sodišče je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da tožniku upravni organ kot neuki stranki v denacionalizacijskem postopku ni nudil ustrezne pravne pomoči, saj tožnik niti sam ne pove, s kakšnim ravnanjem oziroma opustitvijo naj bi mu upravni organ škodoval. Takšno ravnanje pa ne izhaja niti iz upravnih spisov.

Zoper prvostopno sodbo je tožnik vložil pritožbo. Vztraja pri svojih dosedanjih navedbah ter zahteva, da se pri izračunih odplačnosti upošteva Odlok o zgraditvi hidromelioracijskega sistema P.B., v katerem je določena sprememba katastrskih razredov obravnavanih parcel. Ta je neposredno prispeval k dvigu kakovosti in vrednosti zemljišč. Če ta ne bo upoštevan, ne bo upoštevano dejansko stanje zemljišč ob podržavljenju. Ker je bila odškodnina za nepremičnine parc. št. 138/1, 138/2 in 206, k.o. P. dana šele leta 1977, medtem ko so bile parcele podržavljene 1964, bi bilo treba upoštevati tudi izpad dohodka 13 let, kar je tudi povzročilo začetek propada kmetije njegovih prednikov. To bi bilo treba zaradi poprave krivic, kar je osnovni namen ZDen, v tem primeru upoštevati. Ker mu izpad dohodka ni bil priznan, meni, da je treba sporne arondacijske odločbe obravnavati skladno s 5. členom ZDen. Zato naj sodišče ugotovi dejansko vrednost izplačane odškodnine ter popravi storjeno krivico.

Tožena stranka, zavezana stranka - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot so tožniku pravilno pojasnili že prvostopno sodišče ter oba upravna organa, se vrednotenje podržavljenega premoženja ter revalorizacija ob podržavljenju danih denarnih odškodnin v postopku denacionalizacije izvaja po ZDen oziroma predpisih, izdanih na podlagi ZDen. Pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja pa se upošteva stanje premoženja ob podržavljenju (1. odstavek 44. člena ZDen). Po 3. odstavku 44. člena ZDen se vrednost kmetijskih zemljišč in gozdov ter zemljišč, ki so se po podržavljenju uporabila za gradnjo, v postopku denacionalizacije ugotavlja glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj podržavljenega zemljišča. Glede na navedeno zakonsko določbo je torej za določanje vrednosti zemljišča bistveno, kot kaj je bilo v času podržavljenja to zemljišče evidentirano v zemljiškem katastru kot uradni evidenci o zemljiščih. Zato se stanje zemljišča ob podržavljenju ugotavlja iz podatkov zemljiškega katastra, ki so praviloma tudi povzeti v aktu o podržavljenju. Glede na navedeno v obravnavanem primeru ni mogoče vrednosti podržavljenih zemljišč ugotavljati na podlagi Odloka o zgraditvi hidromelioracijskega sistema P.B. (Uradni Vestnik, št. 46/61 z dne 17.10.1961) ali kakega drugega predpisa. Posledice uvedbe melioracijskega postopka in morebitne spremembe katastrskih podatkov o obravnavanih zemljiščih v zemljiškem katastru ob podržavljenju niso bile izvedene, temveč je bilo tudi tedaj v zemljiškem katastru še staro stanje. Tožniku torej tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati drugačnega stanja zemljišč ob podržavljenju kot izhaja iz aktov o podržavljenju in identifikacijskih potrdil geodetske uprave. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče meni, da je pravilno ugotovljeno stanje zemljišča ob podržavljenju ter njihova vrednost na podlagi Odloka. Pravilno in zakonito pa je tudi revalorizirana denarna odškodnina, ki je bila dana za določena zemljišča ob podržavljenju. Zato pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene ugovore glede stanja zemljišča ob podržavljenju ter njihovega vrednotenja oziroma načina preračunavanja ob podržavljenju dane odškodnine na sedanjo vrednost. Kot neutemeljene pa pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore, da bi bilo treba tožniku priznati odškodnino zaradi nemožnosti uporabe zemljišč v času od dejanskega podržavljenja pa do izdaje odločbe o arondaciji in priznanju odškodnine za že prej dejansko podržavljena zemljišča. Za priznanje takšne odškodnine ZDen ne daje pravne podlage. V 2. odstavku 72. člena ZDen je namreč izrecno določeno, da se odškodninski zahtevki iz naslova nezmožnosti uporabe oziroma upravljanje premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona, ne priznavajo.

Ker so bile v tej zadevi obravnavane nepremičnine podržavljene z odločbami o arondaciji, vračanja obravnavanih zemljišč ni mogoče uveljavljati po 5. členu ZDen. Tako je odločilo že tudi Okrajno sodišče v Žalcu s sklepom z dne 12.3.2001, ki je postal pravnomočen 3.4.2001, in se nahaja v upravnih spisih te zadeve. Pravnomočne odločbe sodne oblasti morajo spoštovati fizične in pravne osebe, vežejo pa tudi sodišča in druge državne organe Republike Slovenije (2. člen Zakona o sodiščih).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.