Jedro

Za primer smrti prejšnjega imetnika stanovanjske pravice po poteku roka za privatizacijo, SZ ne predvideva več drugega upravičenca do odkupa stanovanja, zaradi česar ta pravica spada v zapuščino imetnika, če jo je pravočasno uveljavljal.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se glede zavrnitve podrejenega tožbenega zahtevka za prodajo drugega primernega stanovanja in glede odločitve o pravdnih stroških spremeni tako, da glasi: "Tožena stranka Mestna občina Maribor je dolžna skleniti prodajno pogodbo za nakup drugega primernega stanovanja, napram stanovanju št., ki se nahaja v prvem nadstropju večstanovanjske hiše ..., v skupni izmeri 49 m2, prejšnjega imetnika stanovanjske pravice A. R., s tožečo stranko B. R. tako, da ima tožeča stranka pri nakupu stanovanja popust v višini 30 % od vrednosti stanovanja, določene po Pravilniku o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja (Ur. l. SRS št. 15 in 25/81) ter po vrednosti točke na dan 31.01.2001, pri čemer mora kupec kot tožeča stranka 10 % pogodbene cene plačati v 60 dneh po sklenitvi prodajne pogodbe, preostanek kupnine pa v 240 obrokih, ki morajo biti ves čas odplačevanja v vrednosti enakega deleža stanovanja, in mora dovoliti vknjižbo lastninske pravice na ime kupca - tožnika B.R. do celote, sicer bo ta sodba nadomestila takšno listino, v 15 dneh, pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 282.480,00 (dvesto dvainosemdeset tisoč štiristo osemdeset 00/100) SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.01.2003 do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo."

II. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje, glede zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka za prodajo stanovanja št. v prvem nadstropju večstanovanjske hiše ..., potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s svojo sodbo zavrnilo, tako primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka po določbah Stanovanjskega zakona - SZ (Ur. l. RS 18/91-24/96) proda stanovanje ... v Mariboru, na katerem je ob uveljavitvi SZ imel stanovanjsko pravico njegov oče A. R., kot podrejeni tožbeni zahtevek za prodajo drugega primernega stanovanja. Ugotovilo je, da je imetnik stanovanjske pravice v smislu prvega odstavka 123. člena SZ pravočasno zahteval prodajo stanovanja, vendar je tožena stranka prodajo odklonila, ker je bila stavba v Ulici 18, razglašena za kulturni spomenik in namenjena celoviti prenovi. Kljub zahtevi za prodajo drugega primernega stanovanja, tožena stranka imetniku niti takega stanovanja, vse do njegove smrti 30.10.1998, ni prodala. Oba tožbena zahtevka iz tožbe z dne 21.12.1998 je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker tožnik ni bil uporabnik obravnavanega stanovanja in na dan uveljavitve SZ ni več kot dve leti živel v ekonomski skupnosti z očetom, niti ni imel očetove pisne privolitve za odkup stanovanja.

S pravočasno pritožbo tožnik v celoti izpodbija sodbo prve stopnje, iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi poudarja svoje univerzalno pravno nasledstvo po imetniku stanovanjske pravice, ki je imel pravico zahtevati sklenitev prodajne pogodbe in je umrl po poteku roka za privatizacijo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Kljub sklicevanju na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je stanovanje iz primarnega tožbenega zahtevka v stavbi, ki je razglašena za kulturni spomenik in glede katere teče celovita prenova. Za takšna stanovanja prvi odstavek 129. člena SZ ne določa dolžnosti prodaje. Primarni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval prav to, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, zato je pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS 26/99-96/02). Ostaja pa še vprašanje prodaje drugega primernega stanovanja, kar je predmet podrejenega tožbenega zahtevka (tretji odstavek 182. člena ZPP). V skladu z drugim odstavkom 129. člena SZ so lastniki stanovanj iz prvega odstavka 129. člena SZ prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice, ki v dveh letih po uveljavitvi SZ zahteva odkup takega stanovanja, dolžni omogočiti nakup drugega primernega stanovanja.

Po prvem odstavku 117. člena SZ so pravico do odkupa stanovanja po privatizacijskih določbah SZ imeli imetnik stanovanjske pravice, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovi ožji družinski člani. Tožnik takšne pravice ni pridobil, saj po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni imel pisnega soglasja očeta - imetnika stanovanjske pravice.

Tisti imetnikovi ožji družinski člani, ki so bili navedeni v najemni pogodbi, so še v enem primeru lahko na originaren način pridobili pravico do odkupa, in sicer v skladu s prehodno določbo tretjega odstavka 147. člena SZ, če je imetnik umrl pred potekom roka za privatizacijo, ne da bi stanovanje sam odkupil ali zato izdal soglasje kateremu drugemu upravičencu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik te pravice niti na tak način ni pridobil, saj ni bil naveden v najemni pogodbi z dne 06.05.1992, s svojo družino je živel drugje, poleg tega pa je njegov oče umrl po poteku privatizacijskega roka, šele 30.10.1998. Za primer smrti imetnika stanovanjske pravice in razveze zakonske zveze, vse v privatizacijskem roku dveh let od uveljavitve SZ, do 19.10.1993 (prvi odstavek 123. člena SZ), je ta zakon v tretjem odstavku 147. člena sam uredil način določitve upravičenca do odkupa stanovanja s predvidenimi popusti. Če je imetnik v tem času umrl, ne da bi dal pisno soglasje po prvem odstavku 117. člena SZ, ali sam uveljavil pravico do odkupa (ne glede na to ali je že podal zahtevo), so slednjo pridobili drugi upravičenci po SZ in ni spadala v njegovo zapuščino. Če je bilo stanovanje nezasedeno in s tem ni bilo drugih upravičencev, ga lastnik ni bil dolžan prodati imetnikovim dedičem. Drugače je v primeru, če prejšnji imetnik stanovanjske pravice, ki je pravočasno podal zahtevo za odkup stanovanja, vendar še ni sklenil pogodbe, umre po 19.10.1993 in ne gre za stanovanje, glede katerega bi bil rok za odkup daljši (npr. stanovanje, prevzeto od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA). Za primer smrti prejšnjega imetnika stanovanjske pravice po poteku roka za privatizacijo, SZ ne predvideva več drugega upravičenca do odkupa stanovanja, zaradi česar ta pravica spada v zapuščino imetnika, če jo je pravočasno uveljavljal. Tožnik, ki je odkup stanovanja neuspešno utemeljeval z domnevno pravico po prvem odstavku 117. člena in tretjem odstavku 147. člena SZ, se je skliceval tudi na univerzalno pravno nasledstvo po imetniku stanovanjske pravice. V tožbi je navedel, da je pravni naslednik, sin in edini zakoniti dedič imetnika stanovanjske pravice A. R. Tožena stranka takšnega njegovega statusa ni zanikala. Menila je le, da kot dedič in ožji družinski član nima pravice po 117. členu SZ. Ob takšnih dejstvih sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ker ni upoštevalo, da je z dedovanjem na tožnika prešla tudi zapustnikova pravica do privatizacijskega odkupa (drugega primernega) stanovanja. Po 2. členu Zakona o dedovanju - ZD (Ur. l. SRS 15/76-83/01) se lahko dedujejo stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom, med katere vsekakor spada tudi premoženjska pravica do ugodnega odkupa stanovanja po določbah SZ. Tožnikov oče jo je po prvem odstavku 123. člena SZ nesporno pravočasno uveljavljal. Tožena stranka bi mu po petem odstavku 117. člena SZ, v zvezi z drugim odstavkom 129. člena SZ morala v 30 dneh po zahtevi omogočiti nakup drugega primernega stanovanja, kar bi lahko tudi sodno terjal in kar je v trenutku njegove smrti prešlo na tožnika, kot njegovega dediča (prvi odstavek 123. člena ZD).

Dejansko stanje je bilo na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, oziroma sploh ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo tudi podrejenega tožbenega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 4. točko 358. člena ZPP moralo v tem delu pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti v smislu ugoditve podrejenemu tožbenemu zahtevku. Tožena stranka ni imela nobenega ugovora, da se primernost drugega stanovanja določi glede na stanovanje št., medtem ko je tožnik določitev cene kokretno vezal na vrednost točke na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje (31.01.2001), oziroma v skladu z drugim in tretjim odstavkom 117. člena SZ.

Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških, ki jih je sedaj tožena stranka dolžna povrniti tožniku (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik je v bistvu uspel, odločanje o primarnem zahtevku pa ni povzročilo posebnih stroškov. Potrebne stroške predstavljajo nagrada pooblaščencu za sestavo tožbe - 400 točk, za prvo pripravljalno vlogo - 400 točk, za zastopanje na dveh narokih za glavno obravnavo skupaj 400 točk, za urnine skupaj 200 točk, za končno poročilo stranki 20 točk in za pritožbo 500 točk oziroma skupaj 1920 točk ali 192.000,00 SIT, kar s priglašenim 19 % DDV v znesku 36.480,00 SIT, s takso za tožbo 13.500,00 SIT, takso za sodbo 13.500,00 SIT in takso za pritožbo 27.000,00 SIT, znese skupaj 282.480,00 SIT.