Jedro

Sklep o davčni izvršbi ni akt, ki bi lahko bil predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Carinska uprava Republike Slovenije, Carinski urad Maribor začela zoper tožečo stranko davčno izvršbo dolžnega zneska denarne kazni na podlagi sklepa št. 000009460808-3 z dne 21. 12. 2009, ki znaša s stroški izvršbe 525,00 EUR-ov, ter določila način davčne izvršbe z rubežem denarnih sredstev.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je postopek o prekršku, v skladu s 42. členom Zakona o prekrških, zastaral dne 21. 12. 2011. Prekršek je bil namreč storjen dne 21. 12. 2009, zastaralni rok pa je dve leti. Posledično sodba Okrajnega sodišča v Kopru ZSV 55/2010 z dne 12. 1. 2012 ni mogla biti izdana, saj je postopek zastaral že 21. 12. 2011. V nadaljevanju še navaja, da je sodba ZSV 55/2010 z dne 12. 1. 2012 Okrajnega sodišča v Kopru v nasprotju z, v tožbi naštetimi sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice.

Hkrati s tožbo tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe s katero naj sodišče odblokira njen TRR ter razveljavi izpodbijani sklep.

Ministrstvo za finance je z odločbo številka DT-499-23-71/2013-2 z dne 22. 5. 2013 v zvezi s pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep, spremenilo izrek navedenega sklepa v zvezi z navedbo izvršilnega naslova, ki se pravilno glasi "Plačilni nalog" in izvršljivostjo izvršilnega naslova, tako da se ta pravilno glasi "9. 3. 2012", v preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), pomanjkljivo je le naveden izvršilni naslov na podlagi katerega se izvršba opravlja ter datum izvršljivosti le tega. Ker je iz spisa zadeve razvidno, da gre za plačilni nalog številka 0000094608083 z dne 21. 12. 2009, s katerim se je tožeči stranki naložilo plačilo globe, je bil spremenjen izrek izpodbijanega sklepa tako, da se izvršilni naslov pravilno glasi "plačilni nalog" in ne sklep, ter da je datum izvršljivosti dne 9. 3. 2012 in ne 8. 3. 2012. V nadaljevanju pa ugotavlja, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo. Tako potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen plačilni nalog, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato se ta okoliščina v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP šteje za dokazano. Poleg tega, tako Zakon o davčnem postopku kot Zakon o splošnem upravnem postopku, davčnemu organu ne dajeta pristojnosti, da bi preverjal ali je potrditev izvršljivosti pravilna. Klavzulo izvršljivosti se namreč lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku, ne pa v postopku davčne izvršbe.

Glede zastaranja pa tožeči stranki pojasnjuje, da se v skladu s prvim odstavkom 44. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP) izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če preteče dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. V skladu s tretjim odstavkom istega člena pa zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena postala pravnomočna. Iz spisov izhaja, da je predlagatelj na plačilnem nalogu potrdil tudi pravnomočnost z dne 10. 2. 2012. Iz tega sledi, da od pravnomočnosti, do izdaje in vročitve izpodbijanega sklepa ni poteklo dve leti, to pa pomeni, da je ugovor zastaranja neutemeljen.

K točki I. izreka: Tožba se zavrže. V obravnavani zadevi tožeča stranka izpodbija sklep o dovolitvi davčne izvršbe dolžnega zneska denarne kazni na podlagi plačilnega naloga št. 000009460808-3 z dne 21. 12. 2009, ki s stroški izvršbe znaša 525,00 EUR-ov.

Izpodbijani sklep pa ni akt v smislu prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj se s sklepom o izvršbi ne posega v pravico, obveznost ali pravno korist tožeče stranke. Vsebinsko je bilo odločeno o pravici tožeče stranke z izvršilnem naslovom, to je s plačilnim nalogom številka 000009460808-3 z dne 21. 12. 2009, s katerim je bila tožeči stranki izrečena globa. Z izpodbijanim sklepom pa se navedena odločitev ne spreminja in se zato v pravico tožeče stranke ne posega. Ugovori tožeče stranke v tožbi pa se tudi ne nanašajo na pravilnost oz. zakonitost izvršilnega postopka, pač pa na zakonitost postopka o prekršku. Poleg tega sodišče še ugotavlja, da izpodbijani sklep tudi ni akt v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se lahko v upravnem sporu izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe pa med take sklepe ne spada.

Ob upoštevanju vsega navedenega je bilo treba izpodbijani sklep, iz razlogov 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavreči, saj ne gre za upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

K točki II. izreka: Vložena tožba v upravnem sporu je procesna predpostavka za meritorno odločanje sodišča o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Ker je sodišče v točki I. tega sklepa tožbo tožeče stranke zavrglo, je bilo treba tudi predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavreči, ne da bi se sodišče spuščalo v vsebinsko odločanje o utemeljenosti predloga.

K točki III. izreka: Sodišče je tožbo tožeče stranke zavrglo, zato v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.