Jedro

Iz tožnikovega ravnanja je po presoji sodišča razvidno, da je s tem, ko je zapustil azilni dom, prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijani sklep očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2.Tožnik je zoper izpodbijani sklep dne 9. 12. 2024 vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka ter uveljavljal, da bi morala biti tožnikova situacija obravnavana enako, kor je to določeno za prosilce, ki so v Republiko Slovenijo vrnjeni po Dublinski uredbi III, in imeti možnost, da doseže nadaljevanje obravnave svoje prošnje oziroma, da se ta ne šteje kot naknadna prošnja. Sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

3.Tožena stranka je odgovorila na tožbo.

4.Na naroku za glavno obravnavo dne 6. 1. 2025 je pooblaščenka tožene stranke navedla, da naj bi tožnik že dne 22. 12. 2024 zapustil azilni dom, pooblaščenec tožnika pa je vztrajal pri tožbi. Dne 7. 1. 2025 je tožena stranka sodišče obvestila, da iz uradne evidence izhaja, da je tožnik dne 22. 12. 2024 samovoljno zapustil azilni dom in da ji njegovo prebivališče ni znano. Priložila je tudi izpis iz uradne evidence z dne 7. 1. 2025.

5.Sodišče je obvestilo tožene stranke z dne 7. 1. 2025 istega dne vročilo pooblaščencu tožnika, ki se nanj v postavljenem roku 3 dni in vse do dneva izdaje tega sklepa ni odzval.

6.Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

7.Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

8.Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da čeprav Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito (sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020, 6. točka obrazložitve). Tudi v obravnavani zadevi je iz tožnikovega ravnanja po presoji sodišča razvidno, da je s tem, ko je zapustil azilni dom, prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijani sklep očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Kot navaja Vrhovno sodišče RS v zgoraj navedenem sklepu, imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice, ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljivi pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1, 6. točka obrazložitve citiranega sklepa). Nadalje iz iste točke obrazložitve citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je tudi Ustavno sodišče RS v sklepu Up 3936/07 z dne 4. 7. 2008 ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti presodilo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v omenjeni zadevi zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo.

9.Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik se naroka dne 6. 1. 2025 kljub vabilu na zaslišanje ni udeležil, pooblaščenec tožnika pa niti na glavni obravnavi niti po prejemu obvestila tožene stranke z dne 7. 1. 2025 ni prerekal dejstva, da je tožnik dne 22. 12. 2024 samovoljno zapustil azilni dom in da toženi stranki ni sporočil, kje se nahaja. Glede na nesporne okoliščine, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in da se ne ve, kje se nahaja, sodišče presoja, da tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi tožbi zoper sklep, s katerim je bil zavržen njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.