Jedro

Res je kot zatrjuje pritožnik, da ima zastavni upnik na podlagi določila 980. člena ZOR, zgolj pravico poplačati se iz zastavljene stvari, ne pa tudi dolžnost. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre prezreti še nadaljnjih določil ZOR-a, ki tožeči stranki kot zastavnemu upniku nalagajo tudi dolžnosti, ki jih mora zastavni upnik spoštovati v kolikor želi doseči poplačilo zavarovane terjatve. Tako mora zastavni upnik hraniti stvar kot dober gospodar oziroma kot dober gospodarstvenik in jo tudi vrniti takoj, ko mu je dolg poravnan (975. člen).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi, opr. št. z dne razveljavi v delu, v katerem je dolžniku - tožencu naloženo, da plača 348.404,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.1998 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 10.860,00 SIT in se zahtevek zavrne. Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 4.500,00 SIT.

Zoper takšno odločitev se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Strinja se z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je imela na osebnem avtomobilu, dokler račun za njegovo popravilo ni bil poravnan, zakonito zastavno pravico, ne strinja pa se z zaključkom, da bi se morala poplačati iz zastavljene stvari. Poudarja, da zastavna pravica v ničemer ne omejuje upnika, da ta doseže poplačilo tudi na drugačen način. Po njenem mnenju bi lahko zastavna pravica trajala, vse dokler obstaja terjatev, pri čemer pa ne gre zanemariti še stroškov hrambe, ki so zanesljivo presegli vrednost zastavljene stvari. Razen tega pa je bila tožena stranka ves čas pasivna in je preko odvetnika celo pripoznala terjatev tožeče stranke. Pritožnica je predlagala spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Tožena stranka ni podala odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

Pritožba ni utemeljena. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, s katerimi pritožnik graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ki jo je glede na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje narekovala pravilna uporaba materialnega prava.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka zahtevala plačilo 348.404,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.1998 dalje do plačila, kolikor je znašalo popravilo avtomobila Opel Ascona, ki ga je pri pravnem predniku tožeče stranke naročil toženec in še 10.860,00 SIT stroškov izvršilnega postopka, odmerjenih s sklepom o izvršbi, opr.

št. z dne, s katerim je izvršilno sodišče dovolilo izvršbo zaradi izterjave zgoraj navedenega zneska, dolžnik pa je zoper takšen sklep vložil obrazložen ugovor.

Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravno pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da gre razmerje med tožečo in toženo stranko, iz katerega izvira sporna terjatev, presojati po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki urejajo pogodbo o delu. Glede na tako opredeljeno razmerje pa je treba upoštevati tudi določilo 628. člena ZOR, na podlagi katerega je tožeča stranka kot prevzemnik posla - popravila avtomobil, v zavarovanje plačila za svoje delo in povračila za porabljeni material, pridobila zastavno pravico na avtomobilu Opel Ascona, ki ji ga je v popravilo izročil toženec.

Res je kot zatrjuje pritožnik, da ima zastavni upnik na podlagi določila 980. člena ZOR, zgolj pravico poplačati se iz zastavljene stvari, ne pa tudi dolžnost. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre prezreti še nadaljnjih določil ZOR-a, ki tožeči stranki kot zastavnemu upniku nalagajo tudi dolžnosti, ki jih mora zastavni upnik spoštovati v kolikor želi doseči poplačilo zavarovane terjatve. Tako mora zastavni upnik hraniti stvar kot dober gospodar oziroma kot dober gospodarstvenik in jo tudi vrniti takoj, ko mu je dolg poravnan (975. člen). Ker pa so na prvi stopnji izvedeni dokazi pokazali, da je tožeča stranka v letu 1999, to je dve leti po izvršenem popravilu, imela vozilo še vedno parkirano na svojem dvorišču in ker avtomobila ni več mogoče vrniti v last in posest tožencu (pooblaščenec tožeče stranke je namreč na zadnjem naroku za glavno obravnavo z dne

21.10.2004 pojasnil, da je bilo vozilo po štirih letih, ob zaprtju pravdnega prednika tožeče stranke, odpeljano na odpad), se pritožbeno sodišče povsem strinja s pravilnim zaključkom, ki ga ne morejo omajati nasprotne pritožbene trditve, da je zahtevek tožeče stranke, ki ni izpolnila svojih zakonskih dolžnosti, na plačilo stroškov popravila toženčevega avtomobila, neutemeljen.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, potem ko tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP) odločilo kot izhaja iz izreka te odločbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).

Določila ZOR so bila uporabljena skladno z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ.