Jedro

V postopku obnove pravnomočna sodba obstaja vse do trenutka, ko sodišče v novem postopku sprejme eno izmed odločitev, predpisanih v določbah drugega in tretjega odstavka 415. člena ZKP. Rok dveh let, predpisan v drugem odstavku 91. člena KZ-1 za zastaranje kazenskega pregona, torej v primeru, če pride zaradi obnove do nadaljevanja kazenskega procesa, začne teči v trenutku, v katerem začne veljati odprava pravnomočnosti.

Prepoved iz tretjega odstavka 412. člena ZKP, da v senatu (šesti odstavek 25. člena ZKP), ki odloča o zahtevi za obnovo kazenskega postopka, ne more sodelovati sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku, se ne nanaša na sodelovanje sodnikov pritožbenega sodišča, ki so odločali o pritožbi zoper sodbo v prejšnjem postopku (zanje je mogoče uveljavljati katerega od izločitvenih razlogov, predpisanih v 39. členu ZKP).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo K 323/2006 z dne 29.4.2008 razsodilo, da ostane v celoti v veljavi sodba Okrajnega sodišča v Kopru K 22/99 z dne 11.1.2001, s katero je bil obsojeni Z.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ in s katero mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je sodišče določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta in je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 273/2001 z dne 5.11.2001. Odločilo je tudi, da je obsojenec na podlagi 98.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati oziroma povrniti stroške kazenskega postopka o dovolitvi obnove iz 1. do 5. točke in 8. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona in 330 EUR povprečnine. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 212/2008 z dne 10.6.2009 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso.

2. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev zakona iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbo sodišča druge stopnje skupaj s sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču druge stopnje ali izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti krivde in kazni ali pa kazenski postopek ustavi, ker zoper obsojenca pregon ni več mogoč in legalen.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem dostavku 423. člena ZKP, odpira vprašanja, povezana z ureditvijo zastaranja, ki je predpisano v določbi drugega odstavka 91. člena KZ-1. V ostalem meni, da zahteva v večjem delu uveljavlja domnevne nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja, čeprav je znano, da se iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ne sme vložiti. Tudi sklicevanje na 427. člen ZKP presega pravice, ki jih ima upravičenec do zahteve za varstvo zakonitosti. Dejstvo, da sta v postopku, ki je tekel po razveljavitvi prve sodbe, odločala dva sodnika, ki sta odločala tudi prvič, pa samo po sebi ni kršitev zakona.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja: - kršitev drugega odstavka 91. člena KZ-1, ker je kazenski pregon zastaral, saj zadeva ni bila končana v roku dveh let po odločitvi, s katero je Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavilo pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo in - kršitev tretjega odstavka 412. člena v zvezi s 371. členom ZKP, ker sta v pritožbenem postopku sodelovala sodnika A.A. in J.B., ki sta odločala v postopku Kp 273/2001 (pritožbeni postopek, v katerem je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbi Okrožne državne tožilke in zagovornika ter potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 224. člena KZ).

6. V ostalem zahteva opozarja, da obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev in Vrhovnemu sodišču predlaga, da postopa po določbi 427. člena ZKP. V nadaljevanju pa se vložnikova sicer obširna izvajanja nanašajo na grajo dejanskih ugotovitev in v povezavi z njimi na grajo ocene izvedenih dokazov.

7. V obravnavani zadevi je obsojeni Z.P. po zagovorniku vložil zahtevo za obnovo pravnomočno končanega kazenskega postopka pri Okrajnem sodišču v Kopru dne 13.2.2002. Navedeno sodišče je s sklepom K 22/99 z dne 21.2.2002 zahtevo za obnovo zavrglo po določbi prvega odstavka 413. člena ZKP. S sklepom Kp 183/2002 z dne 20.2.2003 je Višje sodišče v Kopru zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 164/2003 z dne 10.6.2004 ugodilo zagovornikovi zahtevi za varstvo zakonitosti in pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Sodišče prve stopnje je obnovitveni postopek nadaljevalo z zaslišanjem priče S.S. dne 28.5.2007, nato pa s sklepom K 323/2006 z dne 10.7.2007 ugodilo zahtevi za obnovo in zadevo vrnilo v stadij glavne obravnave. Po opravljeni glavni obravnavi 26.2.2008 in 29.4.2008 je razsodilo, da ostane pravnomočna sodba, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ, v celoti v veljavi. Višje sodišče je s sodbo Kp 212/2008 z dne 10.6.2009 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Okrajno sodišče v Kopru je sprejelo spis s sodbo sodišča druge stopnje 31.8.2009 ter jo odpravilo strankam 21.9.2009. 8. Zahteva za varstvo zakonitosti odpira problem zastaranja kazenskega pregona v obnovitvenem postopku. Po stališču njenega vložnika je treba uporabiti določbo drugega odstavka 91. člena KZ-1, po kateri je v primeru, če je pravnomočna sodba v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavljena, v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe. Glede na takšno zakonsko določbo, ki jo je sicer treba upoštevati kljub morebitnim pomislekom, izhajajočih iz narave instituta zastaranja, položaj ni problematičen tedaj, ko je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavljena pravnomočna sodba. V teh primerih mora sodišče ponovno odločiti o zadevi v navedenem roku. V postopku obnove je situacija drugačna, ker pravnomočna sodba obstaja vse do trenutka, ko sodišče v novem postopku sprejme eno izmed odločitev, predpisanih v določbah drugega in tretjega odstavka 415. člena ZKP. Zastaranje kazenskega pregona je vezano na spoznavni del postopka in se zato konča s pravnomočnostjo izrečene sodbe. Če pride zaradi obnove do nadaljevanja kazenskega procesa, se tek zastaralnega roka začne v trenutku, v katerem začne veljati odprava pravnomočnosti. Z odločitvijo, s katero je Vrhovno sodišče razveljavilo pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo, pravnomočnost sodbe ni bila odpravljena in zato roka dveh let, predpisanega v drugem odstavku 91. člena KZ-1, ni mogoče šteti od dneva razveljavitvenega sklepa, ki ga je sodišče izdalo v postopku obnove. V takem položaju se zahteva neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča in prav tako na zastaralne roke, ki ne tečejo več po pravnomočnosti sodbe.

9. Zahteva tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev tretjega odstavka 412. člena v zvezi s 371. členom ZKP (očitno drugega odstavka tega člena). Po določbi prvega odstavka 412. člena ZKP odloča o zahtevi za obnovo kazenskega postopka senat (šesti odstavek 25. člena ZKP) sodišča, ki je v prejšnjem postopku sodilo na prvi stopnji. Po tretjem odstavku istega člena pri odločanju o zahtevi senatu ne more sodelovati sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku. Slednje pomeni, da se takšna prepoved nanaša na sodnike izvenobravnavnega senata, ne pa tudi na prepoved sodelovanja sodnikov pritožbenega sodišča, ki so odločali o pritožbi zoper sodbo v prejšnjem postopku. Za njih je mogoče uveljavljati katerega od izločitvenih razlogov, predpisanih v 39. členu ZKP.

10. Zahteva se sklicuje na določbo 427. člena ZKP in se zavzema, naj Vrhovno sodišče tudi iz tega razloga odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom sodišča prve stopnje. Meni, da obstaja precejšen dvom v resničnost izjav zaslišanih prič ali o odločilnih dejstvih, ki so bila ugotovljena v odločbah. Po 427. členu ZKP postopa Vrhovno sodišče, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je vložena zahteva. Glede na vsebino in že ustaljeno razlago te določbe, se vložnik zahteve ne more nanjo sklicevati, saj bi s tem na nedovoljen način razširjal razloge, ki jih sme uveljavljati po določbah prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče uporabi to določbo takrat, ko samo podvomi v pravilnost odločilnih dejstev, na katere se opira zakon, ki naj bi bil kršen po navedbah zahteve, pri čemer ni dolžno ocenjevati in odgovarjati na predlog strank, naj sodbo razveljavi zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev (sodba VS RS I Ips 34/96 z dne 3.7.1998).

11. Vsa ostala izvajanja, s katerimi vložnik zahteve napada dejanske zaključke pravnomočne sodbe in oceno izvedenih dokazov, zlasti še oceno izpovedbo priče S., pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega Z.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 94. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).