Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da toženka oziroma njen nadzorni svet ni imel možnosti, da bi tožniku določil oziroma priznal dohodek, ki ni skladen s Politiko prejemkov toženke oziroma ki ga ta ne določa. Iz točke V.1.2. Politike prejemkov toženke izhaja, kateri prejemki so lahko izplačani članu uprave. Prejemki so v tej določbi taksativno našteti in med njimi vtoževane posebne nagrade za uspešnost poslovanja ni navedene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške in je dolžan toženki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 18.482,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; za izplačilo nagrade v višini osmih lastnih delnic in nateklih zakonskih zamudnih obresti od denarne protivrednosti osmih delnic; za povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo 20.564,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v višini 1.533,16 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonitimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da politika prejemkov v skladu s sodno prakso (Pdp 528/2018) ne predstavlja splošnega akta delodajalca v smislu 10. člena ZDR-1, zato na njeni podlagi ni mogoče določati minimuma pravic delavcev ali omejevati avtonomije strank pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi. Avtonomija je lahko omejena le upoštevaje določbe ZDR-1, ki so tudi edine relevantne pri presoji pravic in obveznosti pogodbenih strank. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala biti pogodba o zaposlitvi tožnika oziroma vsa njena določila usklajena s politiko prejemkov. Velja pravilo ugodnejših pravic iz 9. člena ZDR-1. Politika prejemkov predstavlja interni akt in ne prisilnega predpisa, ki bi pogodbeni stranki vezal pri dogovoru o obsegu pravic. Pogodba o zaposlitvi tožnika politike prejemkov ne opredeljuje kot zavezujočega akta. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo oziroma ni navedlo pravne podlage za stališče, da politika prejemkov vpliva na veljavnost določil pogodbe o zaposlitvi. Ker je tako politiko prejemkov kot pogodbo o zaposlitvi s tožnikom sprejel oziroma sklenil isti organ, tj. nadzorni svet toženke, so njegove odločitve, čeprav so v nasprotju s politiko prejemkov, veljavne in zavezujoče ter z njimi nadzorni svet _de facto_ spremeni politiko prejemkov. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so članu uprave lahko izplačani le prejemki, navedeni v politiki prejemkov, saj ta pri opredelitvi pojma "prejemki" v točki II izrecno napotuje na vse oblike finančnih plačil in ugodnosti. Odredba Banke Slovenije z dne 21. 4. 2015 je prepovedala le izplačilo variabilnih prejemkov zaposlenim, ne pa tudi njihove odobritve oziroma določitve. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ne bi bil upravičen do nagrade za poslovno uspešnost. Tožnik s tožbenim zahtevkom te nagrade ni zahteval, ampak je zahteval posebno nagrado za uspešnost poslovanja toženke v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdi, pritožbo pa zavrne. Navaja, da v zadevi Pdp 528/2018 sodišče politiki prejemkov ni odreklo narave zavezujočega splošnega akta delodajalca, ampak naravo takšnega splošnega akta, ki bi določal minimum pravic delavcev. Enako kot v obravnavanem sporu je sodišče politiko prejemkov opredelilo za pravno zavezujoč splošni akt delodajalca, ki določa najvišje, ne pa najnižjih, dopustne prejemke vodilnih delavcev toženke. Tožnik spregleda, da sta sklepa nadzornega sveta in ne pogodba o zaposlitvi tista, ki določata nagrado tožniku. Soglaša z vsemi stališči sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek neustrezne obrazložitve izpodbijane sodbe in s tem bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne in izčrpne razloge o odločilnih dejstvih in obširno materialnopravno podlago odločitvi.

7. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bil tožnik zaposlen pri toženki na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 2014 kot predsednik uprave, in sicer za določen čas od 5. 12. 2014 do 5. 6. 2015. V tem sporu zahteva plačilo posebne nagrade za uspešnost poslovanja na podlagi 8. člena njegove pogodbe o zaposlitvi in sklepov nadzornega sveta z dne 15. 5. 2015 in 20. 5. 2016. V 8. členu pogodbe o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da je tožnik kot predsednik uprave ob prenehanju funkcije upravičen do primerne posebne nagrade za uspešnost poslovanja toženke, o čemer odloči nadzorni svet ob prenehanju funkcije, nagrada pa se izplača v obliki delnic toženke. Nadzorni svet toženke je 15. 5. 2015 sprejel sklep, s katerim je odločil, da se tožniku skladno s pogodbo o zaposlitvi izplača nagrada v višini 79 delnic toženke, in sicer po izpolnitvi pogojev iz Odredbe Banke Slovenije, takoj po vsakokratni pridobitvi lastnih delnic toženke. Ta sklep je nadzorni svet 20. 5. 2016 spremenil tako, da se realizira v denarni obliki, razen za osem lastnih delnic, s katerimi hranilnica že razpolaga.

8. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da so določilo 8. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi ter omenjena sklepa nadzornega sveta nični, ker so v nasprotju s prisilnimi določbami Politike prejemkov toženke. V skladu s prvim odstavkom 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. V skladu s prvim odstavkom 88. člena OZ je lahko, kot v obravnavanem primeru, nično zgolj posamezno določilo pogodbe (in ne cela pogodba), kadar ta lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena.1

9. Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 65/2009 do 82/2013) in Zakona o bančništvu (ZBan-1; Ur. l. RS, št. 99/2010 do 96/2013), veljavnih v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi, ter Zakona o bančništvu (ZBan-2; Ur. l. RS, št. 25/2015), veljavnega v času sprejema sklepov nadzornega sveta. Iz prvega odstavka 270. člena ZGD-1 izhaja, da mora nadzorni svet pri določitvi celotnih prejemkov posameznega člana uprave poskrbeti za to, da so ti v ustreznem sorazmerju z nalogami članov uprave in finančnim stanjem družbe ter v skladu s politiko prejemkov iz 294. člena istega zakona. Šesti odstavek 294. člena ZGD-1 določa, da morajo biti vsi prejemki članov organov vodenja ali nadzora v skladu s politiko prejemkov, ki jo določi skupščina. V skladu s prvim odstavkom 124. člena ZBan-1 mora banka vzpostaviti in uresničevati trden in zanesljiv sistem upravljanja, ki mora med drugim obsegati (4. točka) ustrezen sistem prejemkov, ki tudi vključuje politike in prakse prejemkov zaposlenih. Da mora banka oblikovati politiko prejemkov, določa tudi 169. člen ZBan-2, pri tem pa mora banka upoštevati načela iz 170. člena ZBan-2. Da mora banka vzpostaviti in izvajati ustrezen sistem prejemkov, ki vključuje politike in prakse prejemkov, ki so združljive z ustreznim in učinkovitim upravljanjem s tveganji, ter pri tem upoštevati predpisana splošna načela, izhaja tudi iz podzakonskega predpisa – Sklepa o upravljanju s tveganji in izvajanju procesa ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala za banke in hranilnice, veljavnega v času sprejema politike prejemkov toženke (Ur. l. RS, št. 135/2006 do 62/2011).

10. Podrobna zakonska urejenost prejemkov organov vodenja in nadzora, ki jo je v citiranih določbah prepoznalo tudi sodišče prve stopnje, kaže na prisilnost teh določb in s tem tudi na prisilno naravo določb Politike prejemkov. Citirana ureditev je bila sprejeta zaradi zaščite družb in s tem tudi delničarjev pred samovoljnimi in arbitrarnimi dogovori o (pre)visokih oziroma nesorazmernih dohodkih članov uprave, ki so lahko družbam (ter delničarjem) v škodo. Politika prejemkov je z zakonom predpisan pravni akt, ki ga mora zaradi določanja dohodkov članov uprave oblikovati in upoštevati vsaka banka oziroma njen nadzorni svet. V zakonu je izrecno določeno, da morajo biti vsi prejemki članov organov vodenja ali nadzora v skladu s politiko prejemkov. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da toženka oziroma njen nadzorni svet ni imel možnosti, da bi tožniku določil oziroma priznal dohodek, ki ni skladen s Politiko prejemkov toženke oziroma ki ga ta ne določa. To izhaja tudi iz točke V.1.2. Politike prejemkov toženke, v kateri je določeno, da je pogodba o zaposlitvi posameznega člana uprave usklajena s Politiko prejemkov v hranilnici. Iz iste točke Politike prejemkov toženke – kar je v tem sporu bistveno – izhaja, kateri prejemki so lahko izplačani članu uprave. Prejemki so v tej določbi, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, taksativno našteti in med njimi vtoževane posebne nagrade za uspešnost poslovanja ni navedene.2 Posledično tožnik do vtoževane nagrade ni upravičen in je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

11. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi zato, ker je nadzorni svet toženke s sklepom z dne 29. 9. 2016 ugotovil, da sta sklepa nadzornega sveta z dne 15. 5. 2015 in podredno z dne 20. 5. 2016 nezakonita in neutemeljena ter da se ne izvršita. Ker je v skladu z določilom 8. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi za upravičenost do nagrade potrebna še odločitev nadzornega sveta, tožnik brez slednje (ta je bila s kasneje sprejetim sklepom nadzornega sveta razveljavljena) do vtoževane nagrade (zgolj na podlagi določila pogodbe o zaposlitvi) ni upravičen.

12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da politika prejemkov ni splošni akt delodajalca iz 8. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS 42/2002 in nasl.)3 in da zato na njeni podlagi ni mogoče določati minimuma pravic tožnika. Pri tem se sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 528/2018 z dne 15. 11. 2018, izdano med strankama v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in denarnih zahtevkih. V tej sodbi je bilo zavzeto stališče, da Politika prejemkov toženke ni takšen predpis, ki bi se lahko neposredno uporabil za nastanek pravice do v tistem sporu zahtevane odpravnine, ampak bi morala biti ta izrecno dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi; da ne gre za splošni akt delodajalca v smislu zakona. V navedeni sodbi pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča glede zavezujoče narave politike prejemkov toženke. Dejstvo, da ta akt sam zase ne predstavlja podlage za izplačilo določenih denarnih prejemkov posameznega člana uprave, ampak je potreben še izrecen dogovor v pogodbi o zaposlitvi (kot v omenjeni sodbi), pa ne pomeni, da Politike prejemkov toženke ni treba upoštevati pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi kot zavezujoče pravne podlage in da je lahko pogodba o zaposlitvi v nasprotju z njo. Tudi dejstvo, da tožnikova pogodba o zaposlitvi Politike prejemkov toženke ne določa kot zavezujočega pravnega akta, ne pomeni, da je ni treba upoštevati. Zavezujočo naravo ji daje zakon.

13. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožnik v pogodbi o zaposlitvi lahko imel dogovorjen večji obseg pravic, kot mu jih daje ZDR-1, in da sta bili stranki pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi omejeni le z določbami tega zakona. Iz vsebine 8. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi (upravičenost do posebne nagrade za uspešnost poslovanja je odvisna od odločitve nadzornega sveta; nagrada se izplača v obliki delnic toženke) izhaja, da ta nagrada ne predstavlja prejemka iz delovnega razmerja, ampak prejemek iz naslova poslovodenja, torej pravico, ki izhaja iz statusnopravnega položaja tožnika kot predsednika uprave toženke.4 Ker prejemki iz poslovodenja niso podvrženi pravilom delovnega prava, ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na možnost, da si s pogodbo o zaposlitvi delavec lahko izgovori več pravic, kot jih določa zakon, kolektivna pogodba oziroma splošni akt delodajalca (9. člen ZDR-1).

14. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je nadzorni svet s sklepom z dne 15. 5. 2015 in z dne 20. 5. 2016 dejansko spremenil Politiko prejemkov toženke. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, navedena sklepa niti po svoji vsebini niti po namenu ali postopku sprejemanja ne pomenita spremembe obstoječe vsebine Politike prejemkov.

15. Tožnik neutemeljeno navaja, da "prejemki" iz točke V.1.2. Politike prejemkov toženke vsebujejo vse oblike finančnih plačil in ugodnosti, ter se ob tem sklicuje na opredelitev tega pojma v II. točki politike prejemkov. Ta točka termin "prejemki" zgolj opredeljuje, ne določa pa, kateri prejemki članom uprave pripadajo. To izrecno izhaja iz V.1.2. točke, v kateri so, kot že rečeno, dovoljeni prejemki članov uprave taksativno našteti.

16. Ker je izpodbijana odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka pravilna in zakonita že na podlagi teh preizkušenih razlogov, pritožbeno sodišče drugih pritožbenih navedb, s katerimi nasprotuje preostalim argumentom sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka (o vplivu Odredbe Banke Slovenije z dne 21. 4. 2015 in o upravičenosti do nagrade za poslovno uspešnost), ni presojalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške in je dolžan toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) znašajo 625 točk za odgovor na pritožbo in 12,5 točk za izdatke za stranko, kar skupaj z 22 % DDV znaša 466,65 EUR.

1 V skladu s prvim odstavkom 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. 2 Navedena je nagrada za poslovno uspešnost (variabilni del plače), vendar to ni pravica, ki jo tožnik v tem sporu uveljavlja, kot izrecno navaja tudi sam v pritožbi. 3 Ta zakon je veljal v času sprejema politike prejemkov toženke dne 31. 5. 2012. 4 Prim. sklep VSRS opr. št. VIII Ips 62/2020.