Jedro

Tožnik uporablja svojo solastnino v tolikšni meri in na način, kot to njemu ustreza. Ker konkretnega prikrajšanja ni izkazal, ni podlage za plačilo uporabe stanovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 295,02 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v petnajstih dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku uporabnino za nepremičnino, ki v naravi predstavlja stanovanje na naslovu ..., ker tožnik iz souporabe stanovanja ni izključen. Odločilo je, da je toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo se po odvetniku pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi navaja, da zaključek sodišča, da tožnik iz souporabe stanovanja ni bil izključen, temelji na izpovedbi prič, ki so bile očitno zainteresirane pričati v korist tožene stranke. S tem pa sodišče v celoti prezre, da je bila prav toženka tista, ki se je želela razvezati in je v času od razveze, dokler tožnik ni zapustil stanovanja, spala v dnevni sobi. Stanovanje je premajhno, da bi se razdelilo na dva dela. Stranki sta se, dokler sta bivali v istem stanovanju, tudi prepirali. Tožnik je tisti, ki se ni želel razvezati in je z izselitvijo iz stanovanja prikrajšan, saj bi mnogo raje ostal v Kočevju, kjer ima prijatelje. Toženka je po odselitvi okoriščena brez pravnega naslova, saj je lahko uporabljala za svoje potrebe celo stanovanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka. Glede na pritožbene trditve še dodaja, da sta pravdni stranki bivša zakonca in solastnika nepremičnine (ki v naravi predstavlja stanovanje, ki je predmet te pravde). V takšnih primerih se morajo solastniki o načinu uporabe solastne nepremičnine dogovoriti. Če pa dogovor med njimi ni mogoč, lahko vsakdo od njih poda pri sodišču predlog, da mu na podlagi njegove solastninske pravice v nepravdnem postopku, sodišče določi ustrezno uporabo nepremičnine. Vsak od solastnikov ima tudi pravico zahtevati delitev solastnine (112. do 117. člen Zakona o nepravdnem postopku in 69. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SZ).

5. Dejansko stanje, ki ga povsem pavšalno izpodbija tožeča stranka, ne daje podlage za zaključek, kot ga želi tožnik in sicer plačilo uporabe stanovanja na podlagi določila 198. v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ. Pritožba ima prav, ko navaja, da zahtevek ni odškodninske narave, ob tem pa nekritično prezre, da ga sodišče tako tudi ni obravnavalo. V pritožbenem postopku ni sporno, da tožnik ključe stanovanja ima in ga po izpovedbi njegovega sina občasno uporablja za počitek in higieno. V izključni uporabi ima tudi garažo. Tudi po razvezi je tri leta stanoval v skupnem stanovanju, ko pa se je upokojil, a se je odselil v H., kjer ima hišo. Prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje je tudi v skladu s trditveno podlago tožnika in izpeljanim dokaznim postopkom, da tožnik ni trdil, niti dokazal, da bi mu tožena stranka prepovedovala souporabo stanovanja. Zato konkretnega prikrajšanja ni izkazal. Odločilno v tej zadevi je, da tožnik svojo solastnino uporablja v tolikšni meri in na način, kot to njemu ustreza.

6. Zmotno pa je stališče pritožbe, da dejstva, da se je toženka želela razvezati, da je v času od razveze, dokler se tožnik iz skupnega stanovanja ni izselil, spala v dnevni sobi, da sta se s tožnikom občasno prepirala, narekujejo ugoditev tožbenemu zahtevku na plačilo uporabnine iz naslova neupravičene obogatitve. Tožnik je sicer zatrjeval, da je toženka obogatena, ker sedaj stanovanje v celoti uporablja sama, vendar je dokazni postopek pokazal, da po izselitvi sina iz skupnega stanovanja sicer spi v njegovi sobi, vsi ostali prostori, pa so na voljo tožniku v takšnem obsegu, kot so mu bili predno se je odselil v H. Dejstvo, da se obe pravdni stranki sedaj, ko ne živita več v skupnem stanovanju, počutita bolje, ni takšne vrste korist, ki bi dala podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku, kar je pravilno presodilo in utemeljilo že prvostopno sodišče. Tožbeni zahtevek je materialnopravno pravilno zavrnjen, zato je zavrnjena tudi pritožba tožeče stranke. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

7. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 165. v zvezi s 154. člena ZPP. Sodišče je stroške tožene stranke, ki je v pritožbenem postopku uspela odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo. Natančnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika v spisu.