Jedro

Tožnikov zahtevek za izplačilo razlike vrednosti opravljenega kliničnega usposabljanja, ki ga je tožnik opravljal skladno z dogovorom o izvajanju kliničnega usposabljanja študentov, ni utemeljen. Toženec (javni zavod - bolnišnica) nima pravne podlage za to izplačilo, saj sta v tem dogovoru tožnik in visoka šola zgolj dogovorila, da visoka šola plačuje mentorje na podlagi računov, ki jih izstavi učni zavod (tožena stranka) in prejetih poročil o opravljenem delu, medtem ko pravna podlaga in način plačevanja tožnika s strani tožene stranke nista bila določena. Tožniku dodatek za mentorstvo po 36. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor ne pripada, saj ne gre za usposabljanje pripravnikov tožene stranke, oziroma delavcev, ki so na usposabljanje napoteni v skladu z zakoni, drugimi predpisi, kolektivnimi pogodbami ali splošnimi akti, ampak za klinično usposabljanje študentov visoke šole. Pravne podlage za izplačilo povečanega obsega dela ne daje niti dogovor o povečanem obsegu dela, ki ga tožnik ni podpisal. Ker tožnik tudi ni dokazal, da si je tožena stranka zaradi premalo izplačanega plačila za opravljene ure kliničnega usposabljanja študentov in dijakov pridobila protipravno premoženjsko korist, tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikove zahtevke, da mu je dolžna tožena stranka: - skladno z dogovorom o izvajanju kliničnega usposabljanja študentov in dopisa Visoke šole A. o vrednosti ure kliničnih vaj na študenta izplačati razliko vrednosti opravljenega kliničnega usposabljanja v višini 170,45 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe na njegov bančni račun; - priznati zakonsko odmerjeno število dni letnega dopusta v skupnem trajanju 36 dni in skladno z Zakonom o delovnih razmerjih in podzakonskimi akti izdati sklep o določitvi letnega dopusta v letu 2011 v skupnem trajanju 36 dni; - priznati zakonsko odmerjeno število dni letnega dopusta v skupnem trajanju 37 dni in skladno z Zakonom o delovnih razmerjih in podzakonskimi akti izdati sklep o določitvi letnega dopusta v letu 2012 v skupnem trajanju 37 dni.

Tožniku pa je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 522,46 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da se je sodišče pri odločitvi oprlo zgolj na pričevanje in materialne dokaze tožene stranke, na tožnikove pa ne. V odločitvi o izplačilu zneska iz naslova kliničnega usposabljanja se je v celoti naslonilo na povezavo med izplačilom razlike zadržanih sredstev v višini 170,45 EUR bruto in na določila ZSPJS in napačno tolmačilo in enačilo dvopartitno sklenjeno podjemno pogodbo med naročnikom in tožnikom, z določili, ki urejajo plačilo mentorskega dela. Tako je napačno enačilo dve različni obliki dela. Tožena stranka je v pogodbeno razmerje vstopila le z intermediarno vlogo izstavljalca računov naročniku za opravljeno delo in izplačevanju pogodbenega dela podjemniku. Tožnik je bil za to, da je smel opravljati pogodbeno delo, habilitiran s strani naročnika. Tako je bila tožena stranka dolžna vsakemu podjemniku izplačati natanko tisto vrednost pogodbenega dela, ki je bila zanj določena, ne pa da si je samovoljno vzela pravico in zneske izplačevala v skladu z določili, ki urejajo mentorski dodatek.

V zvezi z odločitvijo sodišča o zahtevku za letni dopust pa tožnik navaja, da mu je tožena stranka v odgovoru z dne 23. 7. 2009 priznavala 4 ure dela s slikovnimi monitorji dnevno in 64 % tveganje, tako posledično tožniku priznava 20 ur tedenske izpostavljenosti. Podobno velja za delo s kemikalijami, kjer so pogoji dela ocenjeni z 2 (zadovoljivo), vendar pa so posledice dela s kemikalijami ocenjene s 3 (smrtne).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št.26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP ). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da obrazložitev vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge in da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek za izplačilo razlike vrednosti opravljenega kliničnega usposabljanja, ki ga je tožnik opravljal skladno z dogovorom o izvajanju kliničnega usposabljanja študentov (A2) in dopisom Univerze B., Visoke šole A. - priloga A3, v višini 170,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe zavrnilo. Pravilno je ugotovilo, da toženec nima pravne podlage za to izplačilo, saj sta v tem dogovoru tožnik in Univerza B., Visoka šola A. zgolj dogovorila, da Univerza B., Visoka šola A. plačuje mentorje na podlagi računov, ki jih izstavi učni zavod (tožena stranka) in prejetih poročil o opravljenem delu, medtem ko pravna podlaga in način plačevanja tožnika s strani tožene stranke nista bila določena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniku dodatek za mentorstvo po 36. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008 in naslednji) ne pripada, saj ne gre za usposabljanje pripravnikov tožene stranke, oziroma delavcev, ki so na usposabljanje napoteni v skladu z zakoni, drugimi predpisi, kolektivnimi pogodbami ali splošnimi akti, ampak za klinično usposabljanje študentov Visoke šole A.. Pravilna pa je tudi ugotovitev, da pravne podlage za izplačilo povečanega obsega dela ne daje tudi dogovor o povečanem obsegu dela (B7), ki ga tožnik ni podpisal. Ker tožnik tudi ni dokazal, da si je tožena stranka, zaradi premalo izplačanega plačila za opravljene ure kliničnega usposabljanja študentov in dijakov, pridobila protipravno premoženjsko korist, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Ker tožena stranka kot učni zavod, za izvajanje praktičnega pouka dijakov srednje strokovnega izobraževalnega programa tehnik zdravstvene nege, srednje poklicnega izobraževalnega programa bolničar - negovalec in študentov visokošolskega študijskega programa zdravstvena nega in univerzitetnega študija medicina (B1) in tožnik, ki je bil habilitiran za strokovnega sodelavca za področje zdravstvene nege (A1), nista imela sklenjenega nobenega dogovora o načinu plačila opravljenih ur kliničnega usposabljanja, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pa je toženka tožniku v spornem obdobju izplačevala mentorski dodatek, je pritožba tožnika v tem delu neutemeljena.

Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bila letna dopusta za leti 2011 in 2012 tožniku pravilno odmerjena. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe natančno in obširno navedlo razloge in materialnopravno podlago za svojo odločitev. Ugotovilo je, da je bil tožniku letni dopust za obe leti odmerjen skladno s sistemizacijo delovnega mesta, ta pa je glede pogojev dela usklajena s 36. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Ur. l. RS, št. 15/1994 in naslednji) in 47. členom Kolektivne pogodbe za zaposlene v zdravstveni negi (Ur. l. RS, št. 60/98 in naslednji), direktor je tudi opravil analizo delovnih mest in določil delovna mesta, kjer so neugodni vplivi večji. Tožnik v postopku ni dokazal, da opravlja delo s slikovnim zaslonom oziroma kemikalijami v večji intenzivnosti, kot je določena v prilogi k sistemizaciji delovnih mest tožene stranke. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da mu je tožena stranka priznavala po štiri ure dela s slikovnim zaslonom dnevno, kar naj bi izhajalo iz njenega dopisa z dne 14. 7. 2009. Iz te listine (priloga A7) izhaja, da obstaja verjetnost dela s slikovnim zaslonom, ne pa, da tožnik dejansko 4 ure dnevno z njim tudi dela.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ugotovilo je, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).