Jedro

Tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine za neizrabljene dneve dopusta za leto 2003 in izplačilo 16 nadur temelji na samostojni dejanski in pravni podlagi (2. odstavek 41. člena ZPP), vrednost tega zahtevka pa ni opredeljena po višini - tudi če bi bila, ne bi dosegla revizijskega minimuma 1.000.000,00 tolarjev oziroma ustrezne protivrednosti v eurih. V tem obsegu je bilo zato potrebno revizijo zavreči. Sodišče druge stopnje nepravilno navaja, kakšno tožbo je tožena stranka vložila proti tožnici - vložila je namreč nasprotno tožbo in ne samostojne tožbe -, vendar v zvezi s tem ni moglo zagrešiti bistvene kršitve določb postopka, ker naj ne bi spoštovalo določbe 183. člena ZPP. Ta določa le možnost vložitve nasprotne tožbe do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje, ne vsebuje pa pravil o tem, ali mora sodišče prve stopnje (torej ne sodišče druge stopnje) tožbo in nasprotno tožbo obravnavati skupaj ali ločeno. Nasprotno tožbo je potrebno vpisati pod novo opravilno številko na podlagi Sodnega reda. Sodišče nato najprej ugotovi, ali so sploh izpolnjeni pogoji iz 183. člena ZPP za nasprotno tožbo. Če pogojev ni, sicer takšne tožbe ne zavrže, pač pa mora šteti, da gre za samostojno tožbo. Če nasprotno tožbo dovoli, je pravilno, da se zahtevek iz tožbe iz nasprotne tožbe obravnavata skupaj, ni pa to obvezno. O združitvi več pravd pred istim sodiščem med istimi osebami odloča senat. Pogoji za nasprotno tožbo niso bili podani, saj zahtevek nasprotne tožbe ni v zvezi s tožbenim zahtevkom, z nasprotno tožbo se ni zahtevala ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku, zahtevek tožbe in zahtevek nasprotne tožbe pa se tudi ne bi mogla pobotati - že zaradi tega, ker tožnica zahtevka za odškodnino za neizrabljene dneve dopusta in izplačilo nadur sploh ni postavila v določenem znesku.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o odškodnini za neizrabljene dneve dopusta za leto 2003 in izplačilo 16 nadur ter o razveljavitvi 4. točke sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2.4.2004, in r a z s o d i l o : V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa načelnika tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 2.4.2004 in za razveljavitev sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 18.5.2004, za ugotovitev sporazumnega prenehanja delovnega razmerja med strankama z dnem 24.3.2004 in povračilo stroškov postopka. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev prenehanja delovnega razmerja z dnem 24.3.2004, za plačilo odškodnine za neizrabljene dneve dopusta za leto 2003 in izplačilo 16 nadur, za razveljavitev 4. točke izreka sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke in povračilo stroškov postopka. S sklepom je ugotovilo, da je tožnica umaknila tožbo v delu zahtevka, da ji je tožena stranka dolžna nemudoma izročiti delovno knjižico. Ugotovilo je, da je tožnica dne 20.3.2004 naslovila na toženo stranko "prošnjo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja" z dnem 24.3.2004, ker je bila sprejeta v delovno razmerje pri drugem delodajalcu. Dne 25.3.2004 se je zglasila pri načelniku tožene stranke, vendar do dogovora o sporazumni razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ni prišlo zaradi vračila stroškov iz pogodbe o izobraževanju (za opravljanje pripravništva za pravniški državni izpit tožnice). Ker tožnica kljub temu ni več prišla na delo k toženi stranki, ji je ta odpovedala pogodbo o zaposlitvi v skladu s 5. točko prvega odstavka 155. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Uradni list RS, št. 56/2002 in nadalj.), in sicer s prvim dnem neopravičene odsotnosti z dela, kot to določa drugi odstavek 157. člena ZJU. Sodišče je pritrdilo tudi navedbam tožene stranke, da ni bila dolžna podpisati predlaganega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine za neizrabljene dneve dopusta je zaključilo, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, ker bi tožnica, če bi ostala na delu pri toženi stranki, lahko izrabila letni dopust iz leta 2003 do koncu junija 2004, navedbe tožnice v zvezi z nadurami pa so pomanjkljive oziroma jih sploh ni. Tudi tožničin podrejeni zahtevek za razveljavitev 4. točke sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2.4.2004 je neutemeljen, saj iz te točke sklepa izhaja zgolj to, da bodo obveznosti tožnice do tožene stranke, ki izhajajo iz pogodbe o izobraževanju, urejene naknadno, v skladu s pravili obligacijskega prava. Tak sklep ni zavezujoč, vprašanje povračila stroškov pa ni predmet tega spora, temveč drugega delovnega spora, saj je tožena stranka vložila zoper tožnico nasprotno tožbo, ki je vpisana pod drugo opravilno številko (Pd 287/2004) in do dneva odločanja sodišča v tem delovnem sporu še ni bila vročena tožnici.

Tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno. Med drugim je ugotovilo, da tožena stranka ni vložila nasprotne tožbe in da sodišče ni imelo razlogov, da bi o tej tožbi odločalo. Ker je tožena stranka posebej vložila samostojno tožbo z novo opravilno številko, sodišče zadev ni bilo dolžno obravnavati skupaj. V ostalem delu se je v celoti strinjalo z razlogi sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 183. členom ZPP. Navaja, da je nesporno, da tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu ni vložila samostojne tožbe, pač pa nasprotno tožbo, ki jo je vložišče sodišča prve stopnje opremilo z novo opravilno številko. Nasprotne navedbe pritožbenega sodišča so protispisne, saj je to ugotovilo, da je bila vložena samostojna tožba s strani tožene stranke in navedlo, da tožnica oziroma "nihče ne bo vsiljeval načina vodenja postopkov" sodišču. Kolikor bi pritožbeno sodišče sledilo navedbam v zapisniku iz glavne obravnave z dne 27.10.2004, bi samo ugotovilo, da je bila dejansko v tem delovnem sporu vložena nasprotna tožba oziroma bi ugotovilo, da je vložišče odločilo o tem, kaj se bo obravnavalo v tem individualnem delovnem sporu. Stranki nista imeli pravic, da bi se lahko izrekli o odločitvi vložišča. Takšno odločanje pa ni v pristojnosti vložišča, temveč sodišča. Ker je predmet spora po pravnomočni končani zadevi odškodnina za neizkoriščen redni dopust in na drugi strani plačilo stroškov prakse na sodišču in priprave na pripravniški državni izpit, bi bilo po mnenju revidentke obe zadevi nujno obravnavati skupaj. Odvzeta ji je bila možnost pobota in poravnave, sodišče prve stopnje pa je z ločenim obravnavanjem kršilo tudi načelo ekonomičnosti postopka. Prišlo je do kršitve 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I in nadalj.). Zaradi napačnega izhodišča sodbe pritožbenega sodišča in posledične storitve absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki jih je revidentka ne konkretizira, se do ostalih navedb v utemeljitvi zavrnilne sodbe pritožbenega sodišča ne opredeljuje.

Revizija je bila v skladu s 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu, ki se v reviziji izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

S sodbo sodišča prve stopnje, potrjeno s sodbo sodišča druge stopnje, je bilo odločeno tudi o podrednem tožbenem zahtevku za izplačilo odškodnine za neizrabljene dneve dopusta za leto 2003 in izplačilo 16 nadur ter o zahtevku za razveljavitev 4. točke izreka sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 2.4.2004. V tem delu revizija ni dovoljena, saj tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine za neizrabljene dneve dopusta za leto 2003 in izplačilo 16 nadur temelji na samostojni dejanski in pravni podlagi (drugi odstavek 41. člena ZPP), vrednost tega zahtevka pa ni opredeljena po višini. Tudi če bi bila, je jasno, da ne bi dosegla revizijskega minimuma 1.000.000 tolarjev oziroma ustrezne protivrednosti v eurih (drugi odstavek 367. člena ZPP). Enako velja za zahtevek za razveljavitev 4. točke sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2.4.2004. Ta točka določa, da bodo obveznosti tožnice do tožene stranke iz pogodbe o izobraževanju urejene naknadno v skladu s pravili obligacijskega prava. To ne predstavlja odločitve o neki pravici ali obveznosti tožnice, temveč le ugotovitev o dejstvu, kar celo izključuje sodno varstvo (181. člen ZPP). Glede na navedeno je revizijsko sodišče v tem obsegu revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

Tožnica v reviziji konkretno uveljavlja le revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 183. členom ZPP. Zaradi značaja revizije kot izrednega pravnega sredstva je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo le glede te kršitve (po uradni dolžnosti pazi tudi na pravilno uporabo materialnega prava), ne pa tudi v smislu ostalih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnica omenja na koncu revizije, vendar jih ne opredeli in konkretizira.

V skladu z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP se revizija vloži tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje. Sodišče druge stopnje dejansko nepravilno navaja, kakšno tožbo je tožena stranka proti tožnici vložila (vložila je namreč nasprotno tožbo in ne samostojne tožbe), vendar s tem v zvezi ni moglo zagrešiti bistvene kršitve določb postopka, ker ne bi spoštovalo določbe 183. člena ZPP. Ta določa le možnost vložitve nasprotne tožbe do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje, ne vsebuje pa pravil o tem, ali mora sodišče prve stopnje (torej ne sodišče druge stopnje) tožbo in nasprotno tožbo obravnavati skupaj ali ločeno. S tem, ko sodišče prve stopnje ni odločilo, da bo združilo za skupno obravnavanje tudi spor med toženo stranko in tožnico zaradi vračila stroškov šolanja, niti ni moglo zagrešiti kršitve določbe 183. člena ZPP. Enako velja tudi za sodišče druge stopnje. Že iz tega razloga uveljavljanja bistvena kršitev določb postopka ni podana.

Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je nasprotno tožbo tožene stranke proti tožnici, ki je bila vložena na sodišče dne 13.10.2004, vpisalo pod drugo opravilno številko. Četrti odstavek 296. člen Sodnega reda namreč za P in Pg vpisnik (za Pd vpisnik to ni izrecno določeno, vendar ni razlogov za drugačno tolmačenje) v primeru vložene nasprotne tožbe predvideva uporabo tretjega odstavka 285. člena Sodnega reda. Ta določa, da se v primeru, če obtoženi vloži nasprotno tožbo, ta vpiše na novo ter se zadeva lahko obravnava skupaj s prvo tožbo po določbah procesnih zakonov. Nasprotno tožbo je torej potrebno vpisati pod novo opravilno številko - ne po odločitvi samega vložišča ali vpisničarke brez pooblastila (kot to napačno navaja tožnica), temveč na podlagi Sodnega reda. Sodišče nato najprej ugotovi, ali so sploh izpolnjeni pogoji iz 183. člena ZPP za nasprotno tožbo. Če pogojev ni, sicer takšne tožbe ne zavrže, pač pa mora šteti, da gre za samostojno tožbo. Če nasprotno tožbo dovoli, je pravilno, da se zahtevek iz tožbe iz nasprotne tožbe obravnava skupaj, ni pa to obvezno. O združitvi več pravd pred istim sodiščem med istimi osebami odloča senat (300. člen ZPP).

Tožena stranka je vložila nasprotno tožbo dne 13.10.2004, ta tožba pa v času prve in zadnje glavne obravnave v tej zadevi, dne 27.10.2004 še ni bila niti vročena tožnici v odgovor, torej pravda o nasprotni tožbi še ni začela teči (prvi odstavek 189. člena ZPP). Glede na to sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 300. člena ZPP še ni bilo dolžno odločiti o združitvi pravd (to ne bi bilo niti ekonomično), očitno pa niti še ni presodilo (v drugem sporu in ne v tem), ali so izpolnjeni pogoji za nasprotno tožbo. Ti pogoji niso bili podani, saj zahtevek nasprotne tožbe ni v zvezi s tožbenim zahtevkom (1. točka prvega odstavka 183. člena ZPP), z nasprotno tožbo se ni zahtevala ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku (3. točka prvega odstavka 183. člena ZPP), zahtevek tožbe in zahtevek nasprotne tožbe pa se tudi ne bi mogla pobotati - že zaradi tega, ker tožnica zahtevka za odškodnino za neizrabljene dneve dopusta in izplačilo nadur sploh ni postavila v določenem znesku.

V zvezi z materialno pravno presojo zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje se revizijsko sodišče v celoti pridržuje zaključkom nižjih sodišč. Zaradi dokazane neopravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni je tožena stranka tožnici pravilno izdala sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu s 5. točko prvega odstavka 155. člena ZJU in drugim odstavkom 157. člena ZJU (po katerem delavcu preneha delovno razmerje s prvim dnem neopravičene odsotnosti z dela). Povsem neutemeljen je tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev sporazumnega prenehanja delovnega razmerja z dnem 24.3.2004, saj do takšnega sporazuma (pisnega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi) med strankama ni prišlo. Brez soglasja volj delavca in delodajalca ni podlage za sodno presojo o veljavnosti takšnega sporazuma ali za to, da bi sodišče samo nadomestilo voljo strank.

Glede na navedeno v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.