Jedro

Pri določanju odškodnine je potrebno na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa specifične okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno. Odškodnina je torej posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

Običajna zaskrbljenost in negotovost za izid zdravljenja, ki preneha v krajšem obdobju, ne predstavlja tolikšnega strahu, ki bi upravičeval prisojo odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik si je na službenem tekmovanju v marcu 1992 zvil desno koleno, v aprilu 1992 pa si je zvil prstanec leve roke. Sodišče prve stopnje mu je za telesne bolečine in nevšečnosti od zahtevanih 1,330.000,00 SIT prisodilo 1,000.000,00 SIT odškodnine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti od zahtevanih 1,900.000,00 SIT 850.000,00 SIT odškodnine, za strah od zahtevanih 730.000,00 SIT 150.000,00 SIT odškodnine, zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 190.000,00 SIT pa je v celoti zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da plača tožniku 2,000.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in vseh zahtevanih 21.496,00 SIT odškodnine za premoženjsko škodo, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, presežni tožbeni zahtevek (za še 2,150.000,00 SIT) pa je zavrnilo. Tožnik se proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje ni pritožil. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti znižalo na 250.000,00 SIT (torej za 750.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti na 500.000,00 SIT (torej za 350.000,00 SIT) in v celoti zavrnilo odškodnino za strah (torej vseh prisojenih 150.000,00 SIT).

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma podredno spremeni. Na uveljavljane procesne kršitve bo revizijsko sodišče odgovorilo v nadaljevanju te odločbe, po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa v postopku pred nižjima sodiščema ni bilo. Pri uveljavljanju revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava tožnik očita sodišču druge stopnje, da ni upoštevalo načela individualizacije, saj bi mu sicer prisodilo znatno višjo škodo za vse tri oblike škode, ker je bil tožnik v času prve poškodbe star le 29 let, ker je izkazana njegova prejšnja bogata športna aktivnost, trenersko delo kot delovna obveznost, gradnja stanovanjske hiše in duševno trpljenje. Graja tudi odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi odškodnine za sekundarni strah in pri tem posebej poudarja, da mu je konzilij ortopedov že ob prvi poškodbi napovedal trajne posledice, kar izhaja iz zapisnika obravnave z dne 26.9.1996. Šest mesecev po vložitvi revizije je tožnik vložil še dopolnitev, ki je revizijsko sodišče zaradi poteka roka za vložitev revizije ni upoštevalo.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Tožnik opredeljuje več okoliščin kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker naj bi si bili razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju oziroma naj bi bilo med odločilnimi dejstvi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov, ter le-temi.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ne gre za očitane procesne kršitve. Povzemanje le dela razlogov iz tretjega odstavka na 3. strani izpodbijane sodbe o tem, da ugotovljene omejitve zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika v običajnem življenju ne ovirajo, zaradi utemeljevanja očitane procesne kršitve je neupoštevno, saj se na tak način z iztrganjem dela razlogov iz celote spremeni dejanski pomen razlogov. Tudi v obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje še v istem stavku nadaljevalo, za kakšne omejitve pri tožniku pa le gre, vendar so vse le lažje narave. Vse ugotovljene omejitve je tudi upoštevalo pri prisoji odškodnine. Pri utemeljevanju tega razloga revizija še zmotno zatrjuje, da je izvedenec potrdil, da prizadetost hrustančne obloge pogačice po prvi poškodbi desnega kolena ovira tožnika pri večjih obremenitvah in spremembah vremena. Nasprotno, izvedenec je pojasnil, da je bila ta prizadetost ugotovljena v času, ko je tožnik utrpel že drugo poškodbo istega kolena in je zato tudi sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega škode ni upoštevalo (4. stran sodbe).

Tožnik se proti tej sodbi ni pritožil, zato te okoliščine tudi pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, tožnik pa je ne more uveljavljati niti v reviziji, saj je revizijsko sodišče glede na izrečno določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano na tako dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred nižjima sodiščema. Povedano velja tudi za tisti del revizije, v katerem se tožnik zavzema za prisojo višje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti in pri tem v zvezi s prvo poškodbo kolena zatrjuje še sedaj obstoječe bolečine pri počepanju in spremembah vremena. Te bolečine so po ugotovitvah izvedenca povezane s prizadetostjo hrustančne obloge pogačice, da pa bi do te prizadetosti prišlo že pri prvi poškodbi kolena, v postopku ni bilo dokazano.

Iz dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč izhaja, da je tožnik zaradi zvina kolena v marcu 1992 trpel 5 dni hude bolečine, 14 dni stalne srednje, 21 dni lahke, 8 dni je moral mirovati in hladiti koleno z oblogami, povijati ga je moral z elastičnim povojem in hoditi na fizikalno terapijo ter kontrolne preglede. V bolniškem staležu je bil 18 dni. Prva poškodba kolena trajnih posledic še ni povzročila, pač pa nadaljnji dve poškodbi (pri čemer je do druge poškodbe prišlo šele v oktobru 1993), glede katerih pa ni bila ugotovljena vzročna zveza s prvo poškodbo. Zaradi prve poškodbe kolena je bilo to manj stabilno, tožnikova aktivnost pa v manjši meri okrnjena, kar je terjalo večjo previdnost pri hitrih obratih. Tožnik se je zato po lastni izpovedi pri vodenju priprav za tekmovanja (ki jih tožnik v reviziji opredeljuje kot trenersko delo) omejil le na verbalno podajanje namesto praktičnega prikaza. Manj okreten je bil tudi pri gradnji hiše, svoje bogate športne aktivnosti pa je znatno omejil (na tiste, kjer koleno ni bilo obremenjeno). Sodišče prve stopnje je menilo, da tožnik ni utrpel takoimenovanega primarnega strahu, pač pa je prišlo do zaskrbljenosti lažje stopnje v trajanju treh tednov glede izida zdravljenja poškodovanega kolena.

Pri drugi obravnavani poškodbi, zvinu prstanca leve roke v aprilu 1993, je tožnik trpel 14 dni stalne bolečine srednje intenzivnosti, 21 dni lahke bolečine, med šesttedensko fizikalno terapijo pa občasne srednje hude bolečine. Dva dni je nosil opornico, 20 dni mavčevo longeto, dvakrat so ga rentgensko slikali, bil je na več kontrolnih pregledih, v bolniškem staležu pa 5 tednov. Občasne lahke bolečine se še in se bodo tudi v bodoče pojavljale pri močnejšem stisku leve roke in dvigovanju težjih bremen. Gibljivost prsta je praktično popolna, težave ima le pri dvigovanju težjih bremen in močnejših stiskih leve roke. To roko po lastni izpovedi sicer normalno uporablja in pri pretežno sedečem delu zaradi te poškodbe nima težav, mora pa vlagati več naporov pri fizičnem delu, zlasti gradnji hiše. Tudi pri tej poškodbi ni prišlo do strahu ob sami nesreči, zaskrbljenost blažje stopnje za izid zdravljenja pa je trajala štiri tedne. V času prve poškodbe je bil tožnik star 29 let, pri drugi pa 30 let. Pravna podlaga za prisojo pravične odškodnine za vse tri oblike nepremoženjske škode je v določbah prvega in drugega odstavka 200. člena in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 99/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR), po katerih mora sodišče pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pri tem pa paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Zato je potrebno pri določanju odškodnine na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa specifične okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno. Odškodnina je torej posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da prej povzete dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč utemeljujejo tako odločitev o odškodnini glede vseh treh oblik nepremoženjske škode, kot jo je sprejelo sodišče druge stopnje. Vse na revizijski stopnji upoštevne dejanske okoliščine pri prisoji odškodnine so bile v postopku pred sodiščem druge stopnje pravilno in primerno upoštevane, med njimi tudi v reviziji poudarjena tožnikova starost in predvideno trajanje tožnikovih bodočih telesnih in bodočih duševnih bolečin. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje opravilo potrebno konkretizacijo in individualizacijo škode, sodišče druge stopnje pa je odškodnino zanjo materialnopravno pravilno znižalo prav iz razloga, ker je sodišče prve stopnje nekaterim okoliščinam dalo prevelik poudarek. Tako je pri prvi obliki nepremoženjske škode v preveliki meri upoštevalo nevšečnosti med zdravljenjem, saj gre pri obeh poškodbah za lažji poškodbi. Na prvi stopnji tudi ni bila pravilno ovrednotena lažja stopnja obeh poškodb pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče druge stopnje je pri tej obliki škode omenilo tako tožnikovo relativno mladost kot tudi prejšnjo razmeroma bogato športno aktivnost, pravilno pa je poudarilo, da je potrebno pri prisoji odškodnine upoštevati tudi sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod, torej prisojo odškodnine ustrezno umestiti med tožnikovemu podobne in primerljive škodne primere ter zanje prisojene odškodnine. Revizijsko sodišče je po opravljeni primerjavi tudi samo ugotovilo, da znižanje tožniku prisojene odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z obema poškodbama na 250.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti na 500.000,00 SIT ne odstopa navzdol. Zato je predstavljalo delno znižanje odškodnine za ti dve obliki škode v postopku na drugi stopnji pravilno uporabo materialnopravnih določb 200. in 203. člena ZOR.

V zvezi z izpodbijanjem odločitve o zavrnitvi odškodnine za strah je revidentu najprej potrebno odgovoriti, da njegovih trditev o intenzivnem strahu ob sami poškodbi ni mogoče upoštevati, saj je neobstoj takega strahu ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnik pa se proti tej sodbi ni pritožil. Revident nadalje utemeljuje obstoj takoimenovanega sekundarnega strahu ali zaskrbljenosti za izid zdravljenja z napovedjo konzilija ortopedov že ob prvi poškodbi o predvidenih trajnih posledicah in operaciji. Pri tem se sklicuje na podatke zapisnika obravnave z dne 26.9.1996, vendar takih ugotovitev v tem zapisniku ni bilo. Glede obsega tožnikove zaskrbljenosti za izid zdravljenja je bilo pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe tožene stranke vezano na tiste ugotovitve, ki izhajajo iz razlogov na 7. strani sodbe sodišča prve stopnje in med katerimi ni zatrjevane okoliščine. Zato tudi revizijsko sodišče pritrjuje pravilnim razlogom sodišča druge stopnje, da običajna zaskrbljenost in negotovost za izid zdravljenja, ki preneha v krajšem obdobju, ne predstavlja tolikšnega strahu, ki bi upravičeval prisojo odškodnine. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prišlo pri tožniku ob prvi poškodbi do zaskrbljenosti lažje stopnje v trajanju treh tednov, pri drugi pa do zaskrbljenosti lažje stopnje v trajanju štirih tednov, je bila odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za to obliko nepremoženjske škode materialnopravno pravilna, saj tožnikova zaskrbljenost ni izkazana niti v daljšem trajanju niti v večji intenzivnosti, ob uspešnem in medicinsko nezahtevnem zdravljenju izkazano lažjih poškodb pa je tudi kmalu postopoma splahnela.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev tožnikovih priglašenih revizijskih stroškov.