Jedro

Za odločitev v tem sporu je bistveno vprašanje, ali je tožnik krivdno izostal z dela, pri čemer samo dejstvo izostanka ni sporno.

Ključno je, da tožniku zato, ker je v sporni, sorazmerno posebni, nepričakovani situaciji sledil odredbi mejnih organov in navodilu epidemiologinje o 14-dnevni izolaciji, ni mogoče očitati krivdnega izostanka z dela - četudi je to v nasprotju s prepričanjem toženke, da ni bilo ovir za tožnikov prihod na delo, o čemer je izpovedala direktorica toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2020 nezakonita, da je delovno razmerje med strankama trajalo od 21. 4. 2020 do 31. 10. 2020 in nato od 1. 1. 2021 dalje, da je toženka dolžna tožnika v roku 8 dni pozvati nazaj na delo in mu za navedeni čas priznati pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati in izplačati plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec, ter obračunati in plačati davke in prispevke. Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja in priznanja pravic iz delovnega razmerja za čas od 1. 11. 2020 do 31. 12. 2020. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 571,42 EUR, v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo (dejansko zoper njen ugodilni del in odločitev o stroških postopka) se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče napačno presodilo tožnikov izostanek od 15. 3. 2020 do 30. 3. 2020 kot upravičen. Zlasti je pomemben čas od 19. 3. 2020, ko je na Hrvaškem veljal novi odlok, po katerem bi tožnik lahko šel na delo v Slovenijo, o čemer je bil seznanjen tudi s strani direktorice toženke, a je to ignoriral. Zato tožnik ni imel upravičenega razloga za izostanek z dela. Sodišče, ki bi moralo upoštevati izpoved direktorice o tem, je napačno dalo večji pomen zgolj ustni odredbi policista ter telefonskemu razgovoru z epidemiologinjo. Tožnik ni izkazal odsotnosti preko zdravniške službe ali drugega pristojnega organa. Ni kontaktiral s svojo zdravnico. Sodišče mu je neutemeljeno verjelo, da se je o spornem pozanimal tudi na policijski postaji A. (Hrvaška) in pri sindikatu. Toženki je poslal zgolj informacijski letak, ne pa jasnih dokazil o razlogu izostanka. Tudi v pravdi ni podal relevantnih dokazov za upravičeno odsotnost. Nov odlok je razveljavil starega z dne 14. 3. 2020. Tožnik je namerno ignoriral navodila delodajalca. Na sodišču je celo zanikal, da bi bil o spremenjenem režimu seznanjen s strani toženke. Vedel je, da lahko prehaja mejo. Ker je sodišče napačno presojalo tožnikovo opustitev dolžnega ravnanja, je sprejelo zmotne zaključke o krivdi. Napačno je odločilo tudi o predlagani sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se na podobno zadevo VIII Ips 236/2017. Tožnik je blatil dobro ime delodajalca in primer izpostavljal v medijih. Direktorica je zgolj branila interese toženke. Zaradi tožnikovih napadov nanjo si ne predstavlja nadaljevanja delovnega razmerja. Sodišče je napačno poudarilo tožnikovo dobro izvajanje nalog delovnega mesta.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da mu je bila s strani mejnih policistov ob prehajanju meje 14. 3. 2020 odrejena samoizolacija za 14 dni - tudi pod pretnjo globe 1.100,00 EUR. Hrvaški odlok z dne 19. 3 2020 je res omogočil prehod meje zdravstvenim delavcem, kar pa ni imelo vpliva na že odrejene ukrepe samoizolacije na podlagi odloka z dne 14. 3. 2020. Tožnik zanika, da ga je toženka pozvala na delo, a tudi če bi ga, ga je zavezovala odredba policistov ter navodila epidemiologinje. Ni se mogel izogniti upoštevanju odrejenega ukrepa tuje države. Pritožba ugotovitev glede zadnjega dneva izostanka ne izpodbija. Ni bil edini, ki se je znašel v takšni situaciji. Glede sodne razveze zadeva VIII Ips 236/2017 ni primerljiva. Tožnik tudi ni obvestil medijev, ampak je to storil sindikat v okviru svoje sindikalne dejavnosti, kar ne more biti razlog za zavrnitev njegove reintegracije.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pravilno je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi z dne 17. 4. 2020 zaradi neobstoja odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), ki se je nanašal na očitek, da je tožnik od 15. 3. 2020 do 29. 3. 2020 izostal z dela. Poudarilo je, da tožnik ni ravnal naklepno ali hudo malomarno, pri tem pa je izrazilo tudi stališče, da ima neupravičen izostanek z dela v tako dolgem trajanju objektivno naravo hujše kršitve. Vendar pa pojem upravičenega oziroma neupravičenega izostanka ni ključen v tem sporu, saj toženka tožniku izredne odpovedi ni podala iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-11, ampak iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, na katerega pa zakon ne veže vprašanje upravičenosti.

7. Za odločitev v tem sporu je bistveno vprašanje, ali je tožnik krivdno izostal z dela2, pri čemer samo dejstvo izostanka ni sporno. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnik z dela ni izostal brez opravičljivega razloga, namerno ali iz hude malomarnosti. Ključno merilo je zahtevana skrbnost ravnanja. Tožniku ni mogoče očitati skrajno nepazljivega ravnanja, ki bi odstopalo od ravnanj povprečno skrbnega delavca.

8. Tožnik živi na Hrvaškem, zaposlen je pri toženki v Sloveniji. Dne 14. 3. 2020, ko se je po zaključku dela ob 20.30 vračal domov3, so mu na mejnem prehodu hrvaški mejni organi v skladu z ravno uveljavljenim odlokom odredili karanteno oziroma 14-dnevno samoizolacijo na domu. Izročili so mu pisno obvestilo o tem, ga opozorili na denarno kazen v primeru kršitve ter mu naročili poklicati epidemologinjo, kar je storil. Navedena mu je dala takšna navodila kot mejni organi - v skladu z veljavno različico predpisa. Že zaradi upoštevanja navedenega mu ni mogoče očitati, da je ravnal skrajno nepazljivo, ker ni prišel na delo. Ker tožnik ni bil bolan, ni utemeljeno vztrajanje toženke, da bi moral kontaktirati osebno zdravnico. Sodišče je upoštevalo, da se je tožnik se svoji situaciji pozanimal tudi na Policijski postaji v A. (Hrvaška) in pri sindikatu. Pritožba tem ugotovitvam nasprotuje kot ne dovolj dokazanim, kar pa niti ni pomembno, saj je že v ugotovitvah, ki se nanašajo na upoštevanje odredbe mejnih organov ter navodil epidemiologinje, dovolj podlage za to, da se tožnika razbremeni krivde za neprihod na delo.

9. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje, ki ga ustrezno pojasnjuje tudi tožnik v odgovoru na pritožbo, so v zvezi s spornim primerom odločilna pravila, veljavna 14. 3. 2020, zato pogojev vstopa za tožnika (in s tem trajanja samoizolacije) ni mogel spreminjati kasnejši odlok z dne 19. 3. 2020, ki je sicer določil izjemo prehajanja za zdravstvene delavce (tožnik je bil bolničar). Celo v primeru, če bi toženka odlok z dne 19. 3. 2020 razlagala pravilno (da je razveljavil odlok z dne 14. 3. 2020), to samo po sebi ne bi zadoščalo za ugotovitev tožnikove krivde. Ključno je, da tožniku zato, ker je v sporni, sorazmerno posebni, nepričakovani situaciji sledil odredbi mejnih organov in navodilu epidemiologinje o 14-dnevni izolaciji, ni mogoče očitati krivdnega izostanka z dela - četudi je to v nasprotju s prepričanjem toženke, da ni bilo ovir za tožnikov prihod na delo, o čemer je izpovedala direktorica toženke.

10. Pritožba neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče izpovedi direktorice toženke pripisati večji pomen kot pa odredbi policistov ter navodilu epidemiologinje. Pri tem tudi napačno navaja, da tožnik ni predlagal ustreznih dokazov, ter da se je sodišče oprlo le na ustno odredbo policistov in telefonski razgovor z epidemiologinjo. Obstoj obojega je namreč sodišče prve stopnje v dokaznem postopku natančno preverilo. Kot že nakazano, tožnik ni mogel predložiti potrdila o upravičeni odsotnosti z dela zaradi zdravstvenih razlogov, saj ni bil bolan. Hrvaški mejni organi so mu izročili obvestilo o karanteni/samoizolaciji, potrdila o samoizolaciji pa ni mogel pridobiti vse do aprila 2020. Hrvaška namreč do 3. 4. 2020 ni vzpostavila digitalne platforme o odrejenih samoizolacijah oziroma karantenah. Dotlej so sezname okuženih beležili ročno, vendar pa tožnik niti ni bil okužen. Tudi epidemiologinja je potrdila tožnikovo težavo glede pridobitve ustreznega potrdila. Dne 7. 4. 2020 mu je bilo tako izdano ne povsem ustrezno potrdilo o potrebi po samoizolaciji zaradi stika s sumom, verjetnim ali potrjenim primerom bolezni Covid-19, zaradi katerega je potrebna samoizolacija na domu. Epidemiologinja je pojasnila, da je potrdila izdajala na enakem obrazcu za vse; štelo se je, da je oseba, ki prihaja iz okuženega območja, potencialno okužena. Pred izdajo potrdila je še sama preverila pri mejni policiji, da je tožnik spornega dne res prečkal mejo ter da mu je policija odredila samoizolacijo. Tudi v svoji evidenci je imela zaznamek, da je prečkal mejo in da mu je rekla, da mora do 28. 3. 20204 ostati v samoizolaciji. Pojasnila je še, da je tožnikov status zdravstvenega delavca v domu upokojencev (tvegana populacija) ocenila kot dodaten razlog za samoizolacijo.

11. Tožnik je o razlogih svoje odsotnosti še istega dne obvestil toženko, in sicer najprej isto sobotno noč 14. 3. 2020 delavce v nočni izmeni, nato v ponedeljek še direktorico toženke. Ta je najprej njegovo situacijo sprejela z razumevanjem, nato pa je od drugih delodajalcev izvedela, da takega primera niso imeli. Zato je od tožnika zahtevala dokument o odreditvi karantene, prejela pa je letak (tj. zgoraj omenjeno obvestilo) - brez datuma, imena, podpisa, za katerega je ocenila, da bi ga lahko izdal kdorkoli, kadarkoli in komurkoli. Izvedela je tudi, da so zdravstveni delavci lahko neovirano prehajali čez mejo, če so ob sebi imeli potrdilo ali pogodbo o zaposlitvi, s katero so dokazovali svoj status. Od tožnika je zato pričakovala poimensko odredbo ali bolniški list. Ko je tožnik predložil potrdilo epidemiologinje z drugačno vsebino, kot je predhodno opisoval, mu ni več verjela in glede na njeno tedanjo seznanjenost z zadevo je ocenila, da tožnik krši temeljno obveznost iz delovnega razmerja. Po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje pa dokazni postopek tega ni potrdil. Tožnik ni naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil obveznosti prihoda na delo.

12. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi sodišča o zavrnitvi predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (118. člen ZDR-1), ki ga je toženka oprla na navedbe, da se je tožnik neprimerno obnašal do direktorice, da se je v medijih predstavljal kot preganjan sindikalni zaupnik ter toženko očrnil v javnosti. Sodišče prve stopnje je ustrezno poudarilo, da se očitana kršitev iz odpovedi ni nanašala neposredno na izvajanje delovnih obveznosti bolničarja negovalca (npr. grdo ravnanje z oskrbovanci), medtem ko nesoglasij s toženkinim vodstvom zaradi sindikalnega delovanja ne more uporabiti kot argument za razvezo pogodbe o zaposlitvi. Toženka se neutemeljeno sklicuje na zadevo VIII Ips 236/2017, v kateri je bila za sodno razvezo odločilna izpoved tožnika, ki je nadrejeno označil za nevedno, neuko in z osebnostnim primanjkljajem, kar pa za obravnavani primer ne velja. Kljub nasprotujočim si interesom strank glede nadaljevanja delovnega razmerja, v okoliščinah primera ni dovolj podlage za zavrnitev reintegracijskega zahtevka.

13. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

14. Toženka krije svoje pritožbene stroške (peti odstavek 41. člena ZDSS-1, prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je opredeljen tako: - če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Le na ta odpovedni razlog zakon veže pojem neupravičene odsotnosti z dela, ko v drugem odstavku 110. člena ZDR-1 določa, da v primeru iz četrte alineje prejšnjega odstavka delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. 2 Delavec mora vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (prvi odstavek 33. člena ZDR-1). Glede na obrazložitev odpovedi se tožniku očita kršitev te najbolj splošne delavčeve obveznosti (opravljanje dela), na pa npr. kršitev obveznosti iz 34. člena ZDR-1 (upoštevanje delodajalčevih navodil), kot utegne izhajati iz pritožbenih navedb, češ da tožnik ni upošteval poziva na delo, kar toženka veže zlasti na čas od 19. 3. 2020 dalje. Posledično tudi tožnikovo zanikanje tega v zvezi s presojo same kršitve ni relevantno. 3 Ni relevantno, da formalno ni imel urejenega prebivališča na Hrvaškem. Tam je doma in odhaja na delo v Slovenijo, toženka pa mu je tudi priznavala potne stroške v zvezi s tem. 4 Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča glede izostanka z dne 29. 3. 2020, ki ni več v zvezi z odrejeno samoizolacijo, ampak je v zvezi z razporeditvijo dela pri toženki.