Jedro

Seznanjenost sodnika z nedovoljenimi dokazi ali obvestili, ki jih je treba iz spisa izločiti, ne spada med taksativno naštete izključitvene razloge iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP-D. Ta okoliščina je bila lahko le odklonitveni razlog, zato je bilo treba v vsakem konkretnem primeru presojati, ali je take narave, da je seznanjenost sodnika vplivala na pristranskost v tolikšni meri, da je zato izpodbijana pravnomočna odločba nezakonita.

Razveljavitev 2. odstavka 41. člena ZKP (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-149/99 z dne 3.4.2003, objavljena v Uradnem listu dne 12.5.2003)ne učinkuje za nazaj.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojene A.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 250.000 (dvestopetdesettisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Domžalah je obsojeno A.J. spoznalo za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ ter obsojenki izreklo denarno kazen v znesku 350.000 SIT. Obsojenki je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), razen stroškov izvedenca medicinske stroke in na 100.000 SIT odmerjeno povprečnino. S sklepom z dne 5.2.2003 pa je sodišče zavrglo zahtevo obsojenkine zagovornice za izločitev sodnice. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenke zoper sklep Okrajnega sodišča v Domžalah, s katerim je bilo odločeno o zahtevi za izločitev sodnice, zavrglo (točka 1 izreka), pritožbi obsojenke zoper sodbo pa deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojenki po 45. členu KZ kazen odpustilo, v ostalem pa pritožbo zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka 2 izreka).

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je zagovornica dne 1.7.2004 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v zvezi z zahtevo za izločitev sodnice na prvi stopnji in v zvezi z odločitvijo sodišča druge stopnje, da se pritožba zoper sklep zavrže. Sodnica, katere izločitev je bila zahtevana, ne more odločati o svoji izločitvi, saj o izločitvi lahko odloča na podlagi določbe 42. člena ZKP le predsednik sodišča. Pritožbeno sodišče, ki je pritožbo obsojenke zoper sklep sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevo za izločitev zavrglo, ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP; ker pa je pritožbo obsojenke v tem delu zavrglo v nasprotju z določbami ZKP, je storilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 471. člena ZKP v zvezi s 3. odstavkom 402. člena ZKP. Ker je ustavno sodišče z odločbo, opr. št. U-I-149/99 z dne 3.4.2003, razveljavilo 2. odstavek 41. člena ZKP, to po navedbah zagovornice pomeni, da takšna določba, ki bi omejevala uveljavljanje izločitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP, nikoli ni veljala. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo.

Vrhovni državni tožilec A.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 3.9.2004, predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca z dne 28.5.1998 je zoper obsojenko pred okrajnim sodiščem stekel kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče po členu 325/1 KZ, storjenega dne 9.4.1997. Sodnica, ki ji je bila zadeva dodeljena, je v zadevi razpisala prvo glavno obravnavo dne 26.1.2001 ter za tem več glavnih obravnav v letu 2001, 2002 in 2003, vse do 5.2.2003, ko se je glavna obravnava zaključila z izrekom obsodilne sodbe. Zagovornica je dne 24.1.2001 sodišču predložila pooblastilo za zastopanje obsojenke z dne 23.1.2001, dne 6.2.2003 pa s pisno vlogo sodišče obvestila, da ji je obsojenka dne 5.2.2003 pooblastilo odpovedala.

II. Zagovornica je z vlogo z dne 4.2.2003, ki je prispela na sodišče neposredno pred nadaljevanjem glavne obravnave dne 5.2.2003, zahtevala izločitev sodnice iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP: ker se je sodnica seznanila z uradnim zaznamkom policistov o izjavi, ki jim jo je obsojenka dala v predkazenskem postopku dne 10.4.1997 in zaradi dvoma v nepristranskost sodnice. Sodnica je na glavni obravnavi s sklepom zahtevo za izločitev zavrgla kot prepozno, ker je bila vložena po začetku glavne obravnave, zahtevo za izločitev zaradi seznanitve z uradnim zaznamkom o izjavi osumljenke policiji v predkazenskem postopku pa zavrnila tudi kot neutemeljeno z obrazložitvijo, da se izjava obsojenke, dana v predkazenskem postopku policiji, po vsebini ne razlikuje od njenega zagovora na glavni obravnavi ter da je celo zagovornica na glavni obravnavi dne 9.5.2001 isti sodnici predlagala, da izjave, ki jo je obsojenka v predkazenskem postopku dala policiji, ne izloči in da jo uporabi kot dokaz.

Višje sodišče je pritožbo obsojenke zoper sklep o izločitvi zavrglo kot nedovoljeno (točka 1 izreka odločbe višjega sodišča), opirajoč se na določbo 5. odstavka 42. člena ZKP. Zato so povsem neutemeljene navedbe zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti, da pritožbeno sodišče ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev, s čimer naj bi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Višje sodišče pa je v razlogih svoje odločbe presodilo tudi, da vsebina zahteve za izločitev kaže, da je zagovornica zahtevala izločitev sodnice izključno iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP in, ker je bila zahteva iz tega razloga vložena že po začetku glavne obravnave, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo. V razlogih svoje odločbe je višje sodišče ocenilo tudi, da tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker s tem, ko je sodbo izrekla sodnica, ki se je seznanila z uradnim zaznamkom, ki ga je obsojenka dala policiji v predkazenskem postopku, obsojenkina pravica do nepristranskega sodnika ni bila kršena. Ob primerjavi vsebine uradnega zaznamka in zagovora obsojenke se je sodišče druge stopnje prepričalo, da sta po vsebini skladna, zato vsebina uradnega zaznamka ni mogla vplivati na odločitev sodnice ob izreku sodbe.

III.

1. Za presojo zakonitosti procesnega dejanja je upošteven zakon, ki je veljal v času, ko je bilo procesno dejanje opravljeno (načelo zakonitosti, 1. in 2. člen ZKP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bila vsa procesna dejanja sodišča prve in druge stopnje, katerih zakonitost zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija, opravljena skladno z določbami ZKP, veljavnimi v času opravljenih procesnih dejanj (ZKP-D) ter tako ni podana v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

2. Določbe o izločitvi sodnika (39. člen ZKP) izhajajo iz ustavno zajamčene pravice vsakogar, da o pravicah, dolžnostih in obtožbah proti njemu odloča nepristransko sodišče. Seznanjenost sodnika z nedovoljenimi dokazi ali obvestili, ki jih je treba iz spisa izločiti, ne spada med taksativno naštete izključitvene razloge iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP-D. Seznanjenost sodnika z nedovoljenimi dokazi je lahko le odklonitveni razlog in je zato bilo potrebno v vsakem konkretnem primeru presojati, ali je take narave, da je seznanjenost sodnika vplivala na pristranskost v tolikšni meri, da je zato izpodbijana pravnomočna odločba nezakonita (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 153/2003, I Ips 295/2003). V konkretnem primeru sta tako sodišče prve stopnje kot druge stopnje presodili, da vsebina obvestila, ki ga je dala obsojenka policiji v predkazenskem postopku, očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na sodničino odločitev, pravilnosti takšnega zaključka sodišča pa zahteva za varstvo zakonitosti niti ne izpodbija.

3. Zakon o kazenskem postopku pri uresničevanju pravice do izločitve sodnika strankam postavlja nekatere časovne omejitve in določa, do katerega trenutka oziroma faze kazenskega postopka sme stranka zahtevati izločitev sodnika (41. člen ZKP).

Po določbi 2. odstavka 41. člena ZKP, ki je veljala v času izpodbijanih procesnih dejanj sodišča prve in druge stopnje, so morale stranke izločitev zahtevati, brž ko so izvedele za razlog zanjo, vendar najkasneje do konca glavne obravnave. V primeru iz 6. točke 39. člena ZKP (če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v sodnikovo nepristranskost), pa samo do začetka glavne obravnave. Šele z novelo ZKP-E, ki je začela veljati dne 13.7.2003 in ki sledi odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-149/99, na katero se zagovornica sklicuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, je bila enaka časovna omejitev kot za ostale izločitvene razloge, določena tudi glede izločitvenega razloga po 6. točki 39. člena ZKP. Vendar pa glede na določbo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/1994), ki določa, da zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, ni moč pritrditi navedbam zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti, da razveljavitev 2. odstavka 41. člena ZKP (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-149/99 z dne 3.4.2003, objavljena v Uradnem listu dne 12.5.2003) učinkuje za nazaj.

Pravilno sicer zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da o zahtevi za izločitev po določbi 1. odstavka 42. člena ZKP odloča predsednik sodišča. Vendar povsem spregleda določbo 5. odstavka istega člena, ki določa, da če je zahteva za izločitev iz 6. točke 39. člena ZKP vložena po začetku glavne obravnave (kot je to v konkretnem primeru), se zahteva (v celoti ali delno) zavrže; da zoper tak sklep ni pritožbe ter da pri odločanju o takšni zahtevi lahko sodeluje sodnik, katerega izločitev se zahteva. Glede na navedeno zakonsko določbo, veljavno v času odločanja razpravljajoče sodnice (dne 5.2.2003) oziroma sodišča druge stopnje (dne 25.3.2003), ni moč pritrditi navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sta sodišči v zvezi z odločanjem o zahtevi za izločitev sodnice iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, vloženi v nasprotju z določbo 2. odstavka 41. člena ZKP po začetku glavne obravnave, kršili določbo 42. člena ZKP.

IV. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

V. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Ker zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je obsojenka dolžna plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenkine premoženjske razmere, kot izhajajo iz podatkov spisa.