Jedro

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena, saj jo je tožnik podal očitno z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije, ko se je že dva dni nahajal v Centru za tujce zaradi odstranitve iz države in po tem, ko je bil s sodno odločbo okrajnega sodišča spoznan za odgovornega za prekršek, ker se je izkazal s tujo potno listino (svojega brata, ki je švedski državljan) ob prestopu državne meje, in je bil kaznovan z globo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.4.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB 1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno sklepala, da so v obravnavanem primeru podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene v skladu z določbami 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, v povezavi s 1., 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje citira navedene določbe in še navaja: Iz podatkov in listin v upravnih spisih izhaja, da je bil tožnik pri mejni kontroli ob vstopu v državo pridržan, ker se je izkazal s tujim potnim listom (svojega brata, ki je švedski državljan), s čimer je kršil določbo 1. odstavka 27. člena Zakona o nadzoru državne meje (ZNDM-1). Zaradi tega mu je bila izrečena globa s sodbo o prekršku Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 15.2.2005. Na navedeni podlagi sodišče prve stopnje meni, da ni nobene napake v dokazni oceni tožene stranke, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena, ker je tožnik izrazil namen podati prošnjo za azil dne 17.2.2005 po tem, ko se je že dva dni nahajal v Centru za tujce zaradi odstranitve iz države (od 15.2.2005 dalje), tudi po presoji sodišča prve stopnje očitno z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Prav tako sodišče prve stopnje meni, da ni nobene napake v dokazni oceni tožene stranke, da je tožnik v obravnavanem primeru zavajal oziroma zlorabil postopek z utemeljevanjem na podlagi napačne istovetnosti (1. alinea 36. člena ZAzil) s tem, da je dne 14.2.2005 stopil v državo s tujim potnim listom na ime svojega brata H.H., ki je švedski državljan, kot tudi z lažno predstavitvijo razlogov, na katere se kot prosilec za azil sklicuje (2. alinea 36. člena ZAzil), zaradi zatrjevanega preganjanja s strani uradnih organov tožnikove izvorne države zaradi njegove verske pripadnosti manjšinski katoliški verski skupnosti oziroma organizaciji. Po presoji sodišča prve stopnje pa je tožena stranka po tem, ko je ob upoštevanju tožnikove izjave ob ustnem podajanju prošnje za azil dne 1.3.2005 na predpisanem obrazcu pridobila in vpogledala številna verodostojna poročila (Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah za Sirijo iz februarja 2005, Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o verski svobodi za Sirijo iz septembra 2004, Poročilo organizacije Amnesty International za leto 2004 in Svetovni podatkovnik - Sirija iz februarja 2005, ki se skupaj s prevodi v slovenskem jeziku nahajajo v upravnih spisih), pravilno sklepala, da tožnikova prošnja temelji na namernem zavajanju, ker je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje. Tožena stranka je, po primerjanju tožnikovih navedb pri podajanju prošnje za azil na predpisanem obrazcu s podatki v objektivnih poročilih o stanju o tožnikovi izvorni državi Siriji, namreč pravilno sklepala, da tožnikove navedbe o objektivnem stanju v njegovi izvorni državi Siriji nimajo podlage oziroma se razlikujejo od navedb v navedenih poročilih, na podlagi katerih je tožena stranka povsem pravilno ugotovila, da osebe, ki so kot tožnik pripadniki manjšinske katoliške veroizpovedi, uživajo v Siriji svobodo veroizpovedi, ki jo zagotavlja sirska ustava in jo vlada na splošno spoštuje, ter da so odnosi med pripadniki različnih verskih skupin prijateljski ter da iz nobenega izmed navedenih poročil ne izhaja, da bi prihajalo do nasilnih verskih spreobrnitev, niti, da bi imeli pripadniki katoliške veroizpovedi v Siriji kakršnekoli probleme, saj so pripadniki verskih manjšin tudi med višjimi častniki v sirski vojski. Po presoji sodišča prve stopnje torej tožena stranka pravilno sklepa, da obstaja utemeljen dvom glede tožnikovih izjav. Njegove izjave se očitno ne ujemajo s podatki iz številnih verodostojnih poročil, ki jih je pred svojo odločitvijo proučila tožena stranka. To pa v zadostni meri utemeljuje njen dvom v verodostojnost tožnikove izpovedbe, da je bil v izvorni državi Siriji preganjan. Tožnik za svoje trditve po mnenju sodišča prve stopnje ne ponudi in ne predlaga nobenega objektivnega dokaza, pač pa kot dokaz v tožbi predlaga le svoje zaslišanje, ne da bi predlagal sodišču, da opravi glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je zato odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) v skladu z določbo 2. odstavka 50. člena ZUS, ker tožnik v tožbi ni navedel nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče prve stopnje na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik v tožbi prav tako ni navedel, niti ni predstavil, v čem bi se njegovo zaslišanje na glavni obravnavi sploh razlikovalo od njegove izjave pri ustnem podajanju prošnje za azil dne 1.3.2005. Ker tako tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije, izraženega v odločbi, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003, odločilo brez glavne obravnave na seji senata.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Sodišče bi ga moralo zaslišati in preveriti, če res obstaja kakšno neskladje med njegovimi izjavami in poročili mednarodnih organizacij o stanju v Siriji. Ker tega sodišče prve stopnje ni storilo, je podana bistvena kršitev pravil postopka in je že zato potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti. Sodišče prve stopnje tudi navaja, da je tožena stranka v tem primeru obravnavala njegovo prošnjo za azil po pospešenem postopku v skladu z določbami 35. in 36. člena ZAzil, kar je po njegovem mnenju napačno, saj gre za zapleten primer in bi morala tožena stranka izvesti vse potrebne poizvedbe o njegovi ogroženosti v izvorni državi in ne le, da se je zadovoljila s podatki poročila Ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah za Sirijo ter poročila Amnesty International. S takšnim načinom odločanja o prošnji za azil pa je podana bistvena kršitev materialnih predpisov in je tudi zaradi tega potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 1. in 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja ter je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, da je pravilna ocena tožene stranke, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena, ker je tožnik izrazil namen podati prošnjo za azil dne 17.2.2005, to je po tem, ko se je že dva dni nahajal v Centru za tujce zaradi odstranitve iz države (od 15.2.2005 dalje), tudi po presoji pritožbenega sodišča očitno z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev, in po tem, ko je bil s sodno odločbo Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 15.2.2005 spoznan za odgovornega za prekršek, ker se je izkazal s tujo potno listino (svojega brata, ki je švedski državljan) ob prestopu državne meje, in je bil kaznovan z globo. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka po tem, ko je ob upoštevanju tožnikove izjave ob ustnem podajanju prošnje za azil dne 1.3.2005 na predpisanem obrazcu pridobila in vpogledala številna navedena verodostojna poročila, pravilno sklepala, da tožnikova prošnja temelji na namernem zavajanju, ker je lažno predstavil razloge o preganjanju vernikov katoliške veroizpovedi v Siriji. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka, po primerjanju tožnikovih navedb pri podajanju prošnje za azil s podatki v objektivnih poročilih o stanju v tožnikovi izvorni državi Siriji, namreč pravilno sklepala, da tožnikove navedbe o objektivnem stanju v njegovi izvorni državi Siriji nimajo podlage oziroma se razlikujejo od navedb v navedenih poročilih, na podlagi katerih je tožena stranka povsem pravilno ugotovila, da osebe, ki so kot tožnik pripadniki manjšinske katoliške veroizpovedi, uživajo v Siriji svobodo veroizpovedi, ki jo zagotavlja sirijska ustava in jo vlada na splošno spoštuje, ter da so odnosi med pripadniki različnih verskih skupin prijateljski, ter da iz nobenega izmed navedenih poročil ne izhaja, da bi prihajalo do nasilnih verskih spreobrnitev, niti, da bi imeli pripadniki katoliške veroizpovedi v Siriji kakršnekoli probleme, saj so pripadniki verskih manjšin tudi med višjimi častniki v sirski vojski.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge po 2. odstavku 35. člena ZAzil in so tožnikove navedbe, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, v zvezi z dolžnostjo tožene stranke, da bi morala, tudi z njegovim zaslišanjem, ugotavljati objektivne okoliščine v izvorni državi oziroma ali se tožnik lahko brez škode za fizično in psihično integriteto vrne v izvorno državo, v tem primeru pravno nepomembne.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka s tem, ko je odločilo brez glavne obravnave na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS). Tožnik v tožbi, in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na stališče, izraženo v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003. V obravnavanem primeru je bilo odločeno na podlagi tožnikove prošnje, v kateri bi moral v skladu z ZAzil navesti vse za odločitev o azilu pravno pomembne okoliščine, in to po resnici. Tožnik niti v tožbi niti v pritožbi ni navedel drugih okoliščin za zapustitev izvorne države in tudi ni navedel, v čem bi se njegove izjave ob zaslišanju na sodišču razlikovale od dotedanjih, in v čem bi njegovo zaslišanje lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča prve stopnje. Zato po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru niso bila kršena pravila postopka v upravnem sporu, saj neoprava glavne obravnave na drugačno odločitev v stvari ne bi vplivala.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.