Jedro

Pomanjkljivost dokončne odločbe (ki je brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom) sankcionira 2. odstavek 102a člena ZDR s tem, da dopušča izjemo od načela "ignoratio iuris nocet". Izrecno namreč določa, da takšna odločba ne more biti v škodo delavcu, kar pomeni, da je dopustno sodno varstvo tudi po preteku prekluzivnega roka iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, ter da mu je slednja dolžna izplačati pripadajočo plačo od 1.3.1993 dalje in regres za letni dopust za leto 1993, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sklenilo je, da stranki trpita vsaka svoje stroške tega postopka. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da tožnik od 1.3.1993 do 9.9.1994, ko je bilo dokončno odločeno o njegovem ugovoru, brez opravičenih razlogov ni prihajal na delo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V svojih razlogih je poudarilo, da dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča pomenijo zakoniti razlog za tožnikovo prenehanje delovnega razmerja kot ga določa 6. alinea 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR).

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 370. člena ZPP. V obrazložitvi navaja, da sodišče prve stopnje ni razveljavilo že sprejetega sklepa o izdaji sodbe zaradi izostanka, saj je po pristopu tožene stranke na narok za obravnavo dne 17.10.1994, razsodilo na podlagi 335. člena ZPP/77. Sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker so njegovi razlogi v nasprotju z listinami v spisu in v nasprotju z zatrjevanji tožene stranke, da je tožniku prenehalo delovno razmerje na lastno željo. Sodišče pa njegovo ravnanje opredeljuje kot neupravičeni izostanek z dela. Dopisa direktorja tožene stranke in odgovora komisije za pritožbe, ki ne vsebujeta vseh predpisanih sestavin, ne izpolnjujeta, po stališču revizije, zahtev obličnosti, kot je določena v zakonu. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da spremeni sodbi sodišč druge in prve stopnje in tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila skladno določbi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki jo je glede na 498. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Ugotovilo tudi ni uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (ki je enake vsebine kot 14. točka 1. odstavka 339. člena ZPP). Razlogi izpodbijane sodbe so jasni in ne nasprotujejo vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, zato očitki o pomanjkljivosti sodbe niso utemeljeni.

Sodišče je na podlagi ocene vseh dokazov, ki so bili izvedeni v postopku pred sodiščem prve stopnje, zlasti izpovedbe samega tožnika, sprejelo pravilno pravno presojo, da je izostanek tožnika z dela v času od 1.3.1993 do 9.9.1994 šteti za neupravičen. Če se tožnikove izjave z dne 1.3.1993 - po njegovih zatrjevanjih - ne sme upoštevati kot izjave volje po prenehanju delovnega razmerja, ne obstaja opravičljiv razlog za njegovo odsotnost z dela v navedenem časovnem obdobju. Tožnik bi v primeru, da ni izrazil želje po prenehanju delovnega razmerja, pač na delo prihajal. Sodišče druge stopnje se je v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti prvostopne sodbe v mejah razlogov iz 2. odstavka 365. člena ZPP pravilno oprlo na ugotovljeno dejansko stanje. Odločitvi pristojnih organov, to je direktorja tožene stranke z dne 25.5.1993 in komisije za pritožbe z dne 9.9.1994, res ne izpolnjujeta vseh zahtev obličnosti iz 78. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) in 102a člena Zakona o delovnih razmerjih. Kršitev pravil o pismeni obliki sklepa o prenehanju delovnega razmerja (78. člen ZTPDR) oziroma dokončne odločbe (102a člen ZDR) nima za posledico neveljavnosti oziroma pravne neučinkovitosti izdane odločitve organov delodajalca. Pomanjkljivost dokončne odločbe (ki je brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom) sankcionira 2. odstavek 102a člena ZDR s tem, da dopušča izjemo od načela "ignorantio iuris nocet". Izrecno namreč določa, da takšna odločba ne more biti v škodo delavcu, kar pomeni, da je dopustno sodno varstvo tudi po preteku prekluzivnega roka iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR. Samo v primeru, če bi zakon izrecno določal obveznost vseh sestavin sklepa o prenehanju delovnega razmerja kot pogoj za njegovo pravno veljavnost, bi sklep, ki ne bi izpolnjeval zahtev te obličnosti, ne imel pravnega učinka. Ker niti ZTPDR niti ZDR ne določata obveznost sestavin pismene odločbe kot pogoja za veljavnost odločitve, sta obravnavana sklepa pristojnih organov tožene stranke pravno upoštevna. Takšno razlago je povzeti tudi iz določbe 2. odstavka 80. člena ZTPDR, ki dopušča sodno varstvo tudi v primeru kršitve pravice delavca z dejanskimi odločitvami, ravnanji, odredbami itd. delodajalca. Očitek revizije, da dopisa direktorja z dne 25.5.1993 ni mogoče šteti za sklep o prenehanju delovnega razmerja, pa nasprotuje tožnikovim lastnim navedbam v tožbi pod točko II. (list. št. 2). Zato revizijska graja o obstoju bistvenih kršitev procesnega in materialnega prava ni utemeljena.

Revizija uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka v neizdaji sodbe na podlagi izostanka, čeprav te kršitve izrecno ne opredeljuje niti je utemeljuje. Za izdajo sodbe zaradi izostanke morajo biti izpolnjene vse predpostavke, ki jih določa 332. člen ZPP. Inštitut sodbe zaradi izostanka po tem procesnem določilu temelji na predpostavki, da toženec, ki tožbi ne oporeka, priznava dejstva, ki so navedena v tožbi. Ne gre za presumpcijo o pripoznavi tožbenega zahtevka, ker bi bile sicer določbe 4. in 5. točke 1. odstavka 332. člena ZPP nepotrebne. Eden izmed pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo sodbe zaradi izostanka je tudi, da toženec ni prišel na pripravljalni narok oziroma do konca naroka oziroma, da ni prišel na prvi narok za glavno obravnavo, ali če je prišel na narok, pa se ni hotel spustiti v obravnavanje oziroma, če je odšel s teh narokov, ne da bi oporekal tožbenemu zahtevku. To pomeni, da lahko sodišče izda sodbo zaradi izostanka samo, če toženec ne pride na narok do trenutka, ko predsednik senata naznani, da je narok končan (po členu 304/1 ZPP), in to vpiše v zapisnik.

V obravnavani zadevi je tožena stranka na narok za glavno obravnavo dne 17.10.1994 sicer zamudila, vendar je na njej takoj oporekala tožbenemu zahtevku (3. točka 1. odstavka 332. člena), predlagala izvedbo nasprotnih dokazov in prisostvovala zaslišanju tožnika (list. št. 7). Iz navedenega izhaja, da v obravnavanem primeru niso bile izpolnjene predpostavke, ki jih določa 332. člen ZPP za izdajo sodbe zaradi izostanka. Sodišče prve stopnje ni storilo nobenih kršitev določb pravdnega postopka, ko je odločilo na podlagi 335. člena ZPP. Tudi sodišče druge stopnje ni kršilo procesnih določb, ko je vzdržalo to odločitev v veljavi.

Ker revizija tožeče stranke ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZTPDR in ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).