Jedro

Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, je tožnica s prodajo premoženja opustila možnost, da bi z naslova izkoriščanja kamnoloma pridobivala kakršnekoli prihodke in tako v zvezi s škodo z naslova izgubljenega dobička ni pravno relevantno, ali se je v kamnolomu nahajala deklarirana zaloga mineralne surovine ali ne. Škodo z naslova izgube dobička lahko namreč uveljavlja le tisti, ki bi bil (zaradi lastništva premoženja oz. imetništva koncesije) upravičen surovine odkopavati, pa jih zaradi manjka le-teh ne bi mogel. Za prevaro ne gre, kadar je stranka zakrivila manjšo stopnjo krivde od naklepa. Navedeno pomeni, da bi morala tožnica za uspeh z odškodninskim zahtevkom z naslova prevare dokazati, da sta toženca vedela, da podatki, ki so bili tožnici kot kupcu posredovani v zvezi z zalogami mineralne surovine v pridobivalnem območju kamnoloma, niso resnični in da sta jo naklepno (zavestno) spravila v zmoto. Tako ne zadošča, da bi drugi toženec kot stečajni upravitelj prve toženke ob ustrezno skrbnem ravnanju lahko oz. moral vedeti, da podatki niso resnični in bi potencialnim kupcem moral posredovati pravilne (realne) podatke, pa tega zaradi malomarnosti ni storil. V tej zvezi pritožba sicer pravilno navaja, da ima stečajni upravitelj položaj profesionalne osebe in se njegova ravnanja presojajo s strožjim standardom profesionalne skrbnosti, a to velja za njegove pristojnosti in naloge, ki so določene z zakonodajo na področju stečajnega prava. Ne pomeni pa to, da je stečajni upravitelj tudi strokovnjak tudi na področju opravljanja dejavnosti posameznega stečajnega dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in prva tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) od toženih strank (v nadaljevanju: prva toženka in drugi toženec oz. toženca) zahteva plačilo zneska 5.187.612,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov glavnice, kar podrobneje izhaja iz točke I izreka, in povrnitev njenih pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna tožencema v celoti povrniti njune pravdne stroške, katerih višina bo odmerjena po pravnomočnosti te sodbe (točka II izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov.

Uvodoma pritožba nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o pretrganju vzročne zveze, ker je tožnica prodala kamnolom družbi T. K. d.o.o.. V tej zvezi podrobneje pojasnjuje poslovni namen ob nakupu premoženja, ki tvori poslovno celoto in ki je neizogibno pogojen z obstojem zaloge mineralne surovine v pridobivalnem prostoru kamnoloma, ki bi jo bilo mogoče izkoriščati skladno s pogoji po obstoječi koncesiji in tedaj veljavnem rudarskem projektu. Ker je tožnica prodala kamnolom navedeni družbi, ko je ta bil v stanju pretežnega izčrpanja v njegovem pridobivalnem območju, dejstvo prodaje že pojmovno ni moglo vplivati na pretrganje vzročne zveze. Tudi družba T. K. d.o.o. namreč ni mogla črpati neobstoječih količin mineralne surovine in je torej bila v istem položaju, kot bi bila tožnica, če ji kamnoloma ne bi prodala.

Nadalje pritožba nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dejstvo prevare ni vplivalo na to, da S. d.d. tožnici ni odobrila financiranja, pri čemer argumentirano nasprotuje obrazložitvi v 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Kot bistveno v tej zvezi izpostavlja, da izvedeni dokazi brez dvoma izkazujejo, da je lažno prikazovanje domnevno obstoječe zaloge mineralne surovine v kamnolomu predstavljalo podlago tako za nastanek škode tožnice kot tudi za zavrnitev financiranja s strani navedene banke. Zlasti se pritožba na tem mestu opira na izpovedbo priče A. A., ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v 43. točki obrazložitve, ni pa v zvezi z njeno vsebino sprejelo nobenega dokaznega zaključka. Poleg navedenega pritožba še izpostavlja, da zavrnitev financiranja sploh ni dejstvo, ki bi bilo odločilno za sojenje, saj ne vpliva na nastanek njene škode zaradi izgube dobička.

Pritožba nadalje sodišču prve stopnje posebej očita arbitrarnost in samovoljo pri presoji dokazov. V tem kontekstu primarno izpostavlja izpovedbo priče B. B., ki je po oceni pritožbe potrdil vedenje vseh, tudi drugega toženca o bistveno manjši količini mineralnih surovin v kamnolomu od tiste, ki je bila deklarirana. Tožnici so bili ti podatki naklepno prikriti, saj je prva toženka do končne primopredaje izrecno odrekala tožnici vso bistveno dokumentacijo, iz katere je izhajalo relevantno dejansko stanje. Prav tako je drugi toženec pred sklenitvijo predmetnega pravnega posla neposredno od samega rudarskega inšpektorja P. P. prejel izrecno informacijo glede domnevne količine mineralne surovine. O vsem navedenem pritožba podaja obširno lastno dokazno oceno izvedenih dokazov.

Nadalje pritožba izpostavlja, da je za (pravilno) opravljanje nalog in pristojnosti stečajnega upravitelja potrebno ustrezno strokovno znanje in izkušnje, zaradi česar ima upravitelj položaj profesionalne osebe in se njegova ravnanja presojajo s strožjim standardom profesionalne skrbnosti. Že iz teh razlogov je razlogovanje sodišča prve stopnje, ki je drugega toženca kot stečajnega upravitelja v 59. točki obrazložitve izpodbijane sodbe označilo za laika, popolnoma neprimerno in logično nevzdržno.

Posebej pritožba izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri presoji Rudarskega projekta iz leta 2002 ni upoštevalo, da vsebuje tudi parametre etaž in grafične priloge – jasne podatke, ki so določali meje pridobivalnega prostora. Ob upoštevanju vseh podatkov tega projekta in podatkov o izkopih ter prodajah mineralnih surovin, je bilo drugemu tožencu že na prvi pogled jasno, da je podatek o količini zalog 1.011.924 m3 po stanju na dan 29. 7. 2013 grobo zavajajoč. Ob primerjavi podatkov iz Cenitve in ocenjevalnega poročila C. C. z dne 5. 10. 2013 (v nadaljevanju: Cenitev C. C.) z Rudarskim projektom iz leta 2002 je jasno, da gre za brutalno razhajanje, ki ga zazna vsak laik.

Sklepanje sodišča prve stopnje o drugačnem stanju zalog temelji na segmentnem in nekritičnem opiranju na Elaborat o klasifikaciji in kategorizaciji zalog in virov tehničnega kamna – dolomita na območju Kamnoloma X in Kamnoloma X II – stanje 31. 12. 2008, ki ga je izdelala družba D. D. d.o.o. (v nadaljevanju: Elaborat D. D.), in na Dopolnitev tega elaborata z dne 11. 2. 2009 istega izdelovalca. Pri tem sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo zakonske ureditve tega področja – relevantnih določb Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju: ZRud-1). Predmetni elaborat in njegova dopolnitev kot taka nista mogla v ničemer vplivati na spremembo stanja, kot je bilo opredeljeno v tedaj veljavnem Rudarskem projektu iz leta 2002. Tudi sicer pa je vsebina teh dokumentov nedvomno potrjevala, da količine, ki so bile navedene v teh dokumentih nimajo nič skupnega z dejansko mejo dopustnega pridobivalnega prostora v območju kamnoloma in dejansko obstoječimi količinami zalog mineralnih surovin v tem prostoru. Glede teh navedb tožnice se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

Tudi sicer po je mnenju pritožbe zdravorazumsko gledano skrajno neverjetno, da bi se drugi toženec kadarkoli zanašal na vsebino Elaborata D. D. in njegovo Dopolnitev v času sklenitve Kupoprodajne pogodbe s tožnico pet let in pol kasneje. Sodišče prve stopnje je tako nasedlo konstruktu, ki sta ga ustvarila toženca, pri čemer je upoštevalo tiste segmente dokaznega gradiva, ki jih je iztrgalo iz konteksta vsebine pa še to na način, da ni upoštevalo tiste vsebine, ki je bistveno bolj specifična in bolj določna od druge, ampak je dalo prednost tisti, ki je splošna in pavšalna.

Nadalje pritožba izpostavlja, da dejstvo, da je drugi toženec vedel za neuporabljivost in neverodostojnost predmetnega elaborata, očitno izhaja iz drugih številnih dejstev in dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni ustrezno in analitično dokazno ocenilo. V tem kontekstu poudarja, da je rudarski inšpektor P. P. prvi toženki odredil na podlagi meritev profilov izvesti primerjavo dejanskih parametrov etaž s projektiranimi, kar je bistveno iz vidika kasneje pridobljenega Načrta rudniškega prostora Kamnolom X in Elaborata geodetske izmere - geodetski načrt z dne 24. 11. 2013 in v povezavi z njegovo vsebino. Ker je ta nastal na podlagi natančnih meritev profilov etaž, je nesporno verodostojen in aktualen. Ta dokument skupaj s kartami karakterističnih profilov z dne 31. 12. 2012, ki jih je izdelalo podjetje E. d.o.o. (le-teh sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo), izkazuje, da se pridobivalni prostor ni v ničemer spremenil, zaradi česar je vsakršno drugačno sklicevanje čista špekulacija in konstrukt, kar velja tudi glede ugotovitve sodišča prve stopnje iz 54. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje nadalje ni ocenilo niti dejstva, da prva toženka ni vršila obveznih rudarskih merjenj, na podlagi katerih bi morala prijavljati količine mineralne surovine v letih 2013 do 2014 in da za nobeno leto koncesijskega obdobja ti načrti rudarskih merjenj niso bili predloženi.

Sklicevanje sodišča prve stopnje v 56. točki obrazložitve izpodbijane sodbe na ugotovitev, da iz grafičnih prilog Načrta rudniškega prostora Kamnolom X in Elaborata geodetske izmere - geodetski načrt z dne 24. 11. 2013 ne izhaja tudi izračunana še preostala količina zalog, je popolnoma zgrešeno, saj gre za očitno neskladje, ki so ga tudi laiku plastično prikazovali profili v primerjavi s hudo pretiranimi količinami zalog, kot so bile navedene v Cenitvi C. C..

Sodišče prve stopnje se prav tako ni opredelilo do navedb tožnice, da je očitno prirejen tudi podatek o neodprtem pridobivalnem prostoru, kot je bil naveden v Cenitvi vrednosti zalog, virov in pridobivalnega prostora v kamnolomu X z dne 23. 1. 2012 družbe F. d.o.o. (v nadaljevanju: Cenitev F.), ki je bil osnova za generiranje naslednjega lažnega podatka o skupnih zalogah v raščenem stanju, ki ga je povzela bistveno kasnejša Cenitev C. C..

Glede obrazložitve sodišča prve stopnje iz 60. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pritožba ocenjuje, da je le-ta nevzdržna in nelogična, kar podrobneje argumentira skozi analizo podatkov, izhajajočih iz relevantnih dokumentov, vključno z Rudarskim projektom iz januarja 2014, iz katere nedvomno izhaja informacija o izkoriščenosti pridobivalnega prostora kamnoloma in o tem, da je nadaljnji razvoj v tem prostoru praktično dokončan.

Pritožbenemu sodišču po navedenem predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremeni, oz. jo podrejeno razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3. Prva toženka v vloženem odgovoru na pritožbo izpostavljenim pritožbenim navedbam tožnice nasprotuje kot neutemeljenim in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Med ostalim izpostavlja, da tožnica sploh ne izpodbija sodbe v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine v višini 3.227.040,00 EUR s pripadki. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljenih oz. po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica od tožencev zahteva nerazdelno plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela v posledici podpisa Kupoprodajne pogodbe z dne 15. 9. 2014 (v nadaljevanju: Kupoprodajna pogodba), sklenjene med njo kot kupcem premoženja prve toženke (nakup premoženja kot poslovne celote) in prvo toženko kot prodajalko, ki jo je zastopal drugi toženec kot upravitelj v postopkih insolventnosti. Svoj zahtevek je tožnica utemeljevala na dveh pravnih podlagah. Najprej na odgovornosti stranke za kršitve pogodbe – predmet pogodbe ni imel pogodbeno dogovorjenih lastnosti, saj je bila zaloga mineralnih surovin v kamnolomu X bistveno manjša od pogodbeno dogovorjene, prav tako pa naj bi bila v kamnolomu odkopana tudi znatna količina mineralnih surovin globlje od dopustne meje po projektiranem stanju. Odškodninska odgovornost tožencev pa je po mnenju tožnice podana tudi zaradi prevare: drugi toženec naj bi kot stečajni upravitelj prve toženke z namernim neresničnim prikazovanjem podatkov o količini in vrednosti zalog mineralnih surovin in prikritjem resničnih podatkov o teh dejstvih, tožnico zavedel, da je sklenila prodajno pogodbo, ki je, če bi vedela za resnične podatke, ne bi sklenila.

7. Toženca sta zahtevku nasprotovala po temelju in po višini, pri čemer sta med drugim uveljavljala ugovor pravnomočno razsojene stvari, nasprotovala dejstvu, da so bile predmet prodaje zaloge mineralne surovine v količini 1.011.924 m3 in zanikala, da bi tožnici kot kupcu premoženja posredovala neresnične informacije glede predmeta prodaje. Nadalje sta navajala, da je imela tožnica pred sklenitvijo pogodbe vse možnosti za skrbno in vestno preveritev vseh lastnosti predmeta prodaje, pa jih ni izkoristila, poleg tega pa je dele kupljenega premoženja prodajala naprej družbi T.K. d.o.o., zaradi česar ji vtoževana škoda ni mogla nastati. Argumentirano sta nasprotovala tudi trditvam o spravljanju tožnice v zmoto in o prevari, saj se je drugi toženec upravičeno zanašal na podatke o stanju zalog mineralnih surovin, ki jih je posredoval tožnici kot kupcu. Drugi toženec je ugovarjal tudi obstoju aktivne in pasivne legitimacije ter uveljavljal zastaranje terjatve.

8. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje primarno zavrnilo ugovor „res iudicata“ in presodilo, da že po temelju ne obstoji zahtevek na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti, ker je ta vezan na zatrjevane stvarne napake stvari, odgovornost stečajnega dolžnika za le-te pa je izključena po določbi 340. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Glede zatrjevane prevare v zvezi z izkopanimi 830.000,00 m3 mineralnih surovin izven odobrenega pridobivalnega prostora je prvenstveno zaključilo, da se v tej zvezi pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe nista nič dogovarjali in da tožnica ni niti trdila niti izkazala svojih morebitnih pričakovanj o teh dodatnih količinah mineralne surovine pred sklenitvijo Kupoprodajne pogodbe. Posledično tožencema ni mogoče očitati prevare in je tako po temelju neutemeljen zahtevek na plačilo odškodnine v višini 3.227.040,00 EUR s pripadki. Glede preostalega dela tožbenega zahtevka (iz naslova izgube dobička) je primarno presodilo, da je podano pretrganje vzročne zveze zaradi prodaje nepremičnin in prepustitve obratovanja kamnoloma družbi T.K. d.o.o., pri čemer je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da tožencema ni mogoče pripisati odgovornosti za tožničino izgubo financiranja, zaradi katere naj bi bila prisiljena k nadaljnji prodaji premoženja. Ne glede na to, da že dejstvo pretrganja vzročne zveze botruje zavrnitvi tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega obsežnega dokaznega postopka (s stopnjo prepričanja) zaključilo, da ni dokazano, da je bila tožnica glede obstoja 1.011.924 m3 zalog mineralne surovine s strani tožencev prevarana, saj ni izkazano niti, da bi drugi toženec vedel oz. da bi moral vedeti za neresničnost podatkov o količinah zaloge mineralne surovine, ki jih je posredoval tožnici.

9. Z navedenimi zaključki in presojo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki zato, da se izogne ponavljanju, kot pravilne povzema obširne, prepričljive in izkustveno sprejemljive razloge izpodbijane sodbe, saj le-ti sprejeto odločitev utemeljujejo. V zvezi z izrecnimi pritožbenimi ugovori, ki jih je sodišče druge stopnje obravnavalo skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP1, pa dodaja in izpostavlja naslednje:

10. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ne nasprotuje obrazložitvi izpodbijane sodbe do vključno 36. točke njene obrazložitve, ki zajema tudi razloge o neutemeljenosti (po temelju) dela tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine v višini 3.227.040,00 EUR z obrestmi zaradi domnevno odkopanih 830.000 m3 mineralnih surovin globlje od dopustne meje. V tem obsegu je zato sodišče druge stopnje opravilo pritožbeni preizkus (le) po uradni dolžnosti, ki pa ni pokazal nepravilnosti na prvi stopnji sojenja.

**A. Glede pretrganja vzročne zveze (prodaja kamnoloma):**

11. Pritožba v tej zvezi uvodoma podaja obsežne navedbe o poslovnem namenu nakupa premoženja stečajnega dolžnika kot poslovne celote, ki je v nadaljevanju poslovnih aktivnosti preko zdravega jedra, kar je neizogibno pogojeno z obstojem mineralne surovine. Da je tudi sodišče prve stopnje pri obravnavi predmetne zadeve upoštevalo takšno izhodišče, je jasno razvidno iz 31. in 32. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

12. V nadaljevanju pa tožnica ob takšnem izhodišču, v povezavi z zatrjevano okoliščino, da je kamnolom „praktično izčrpan in brez deklarirane zaloge mineralne surovine“, zagovarja stališče, da nadaljnja prodaja takšnega (izčrpanega) kamnoloma že pojmovno ni mogla vplivati na pretrganje vzročne zveze. Navedenemu po oceni pritožbenega sodišča ne gre pritrditi. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, je tožnica s prodajo premoženja opustila možnost, da bi z naslova izkoriščanja kamnoloma pridobivala kakršnekoli prihodke in tako v zvezi s škodo z naslova izgubljenega dobička ni pravno relevantno, ali se je v kamnolomu nahajala deklarirana zaloga mineralne surovine ali ne. Škodo z naslova izgube dobička lahko namreč uveljavlja le tisti, ki bi bil (zaradi lastništva premoženja oz. imetništva koncesije) upravičen surovine odkopavati, pa jih zaradi manjka le-teh ne bi mogel. V konkretnem primeru bi to bil novi kupec, družba T. K. d.o.o.. Ta pa (kar med strankami ni sporno) v tej zvezi ni uveljavljal nobenega zahtevka (ne v razmerju do tožnice kot prodajalke premoženja ne v razmerju do prve toženke kot njene pravne prednice).

Posebej glede zatrjevane izgube vira financiranja:

13. Glede na trditve tožnice, da je bila v prodajo premoženja prisiljena, ker je izgubila vir financiranja za plačilo kupnine po Kupoprodajni pogodbi, je sodišče prve stopnje v tem kontekstu presojalo tudi, ali je tožencema v tej zvezi mogoče pripisati kakršnokoli odgovornost (ugotavljalo je razloge za izgubo financiranja) in ali eventualno obstaja posredna vzročna zveza z izgubo dobička tožnice. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je pravilno zaključilo, da tožencema ni moč pripisati tovrstne odgovornosti.

14. Primarno pritožba v tej zvezi neutemeljeno kot nelogičnim in nesmiselnim nasprotuje razlogom sodišče prve stopnje v 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Čeprav je sodba v navedenem delu res nekoliko težje razumljiva, je iz nje nedvoumno moč razbrati oceno sodišča prve stopnje, da tožencema očitana prevara v zvezi z zatrjevano količino zaloge mineralne snovi v kamnolomu, nima oziroma ni imela nobenega vpliva na izgubo financiranja tožnice pri S. d..d., saj se je tožnica s podatki o dejanski količini zalog seznanila šele po tem, ko je bilo s strani banke financiranje zavrnjeno. V tem kontekstu tožnica niti ni trdila, da je del premoženja prodala, ker je že pred prodajo družbi T. K. d.o.o. ugotovila, da v kamnolomu ni deklariranih zalog mineralne surovine. Logika (pravilnega) sklepanja sodišča prve stopnje torej je: če se za (domnevno) prevaro v zvezi s podatki o realnih zalogah mineralne surovine v času zavrnitve financiranja ni vedelo, ta okoliščina ni mogla biti v vzročni zvezi z odločitvijo banke, da tožnice ne financira.

15. Pritožba v zvezi s tem neutemeljeno graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, zakaj je prišlo do zavrnitve financiranja s strani S. d.d. in zakaj odgovornosti za to ni mogoče pripisati tožencema. Sodišče prve stopnje je glede tega naredilo obsežno dokazno oceno tako predloženih listin, kot tudi izpovedbe priče A. A., ki je v nasprotju s prepričanjem pritožbe, vsestranska, logična in skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP (točke 43. - 47. obrazložitve).

16. Tako ne drži, da se je sodišče prve stopnje v tej zvezi „segmentno oprlo zgolj na listini z dne 6. 1. 2015 in 22. 4. 2015“. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane v točkah 43. - 47. obrazložitve, je najprej izjavo z dne 22. 4. 2015 analiziralo z vidika listin, na katere se slednja sklicuje, nato pa je izjavo priče A. A. (43. točka obrazložitve), katere bistvo je v (domnevnem) razhajanju podatkov o vsebnosti mineralne surovine v kamnolomu, v točki 44. obrazložitve obravnavalo z izvedbo natančnejše analize obeh cenitev (Cenitve C. C. in Cenitve F.), s katerima je razpolagala banka, ko se je odločala o odobritvi predlaganega financiranja. Te natančne analize, na podlagi katere je sodišče prve stopnje zaključilo, da določena razhajanja v obeh cenitvah oz. netočnosti v Cenitvi C. C. (v cenitvi ni bilo upoštevano koriščenje mineralne surovine od 1. 1. 2012 do datuma cenitve) niso bila razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče utemeljeno dvomiti v pravilnost podatkov Cenitve C. C., pritožba konkretizirano ne graja. Prav tako se pritožba v ničemer ne opredeli do dokazne presoje izpovedbe priče A. A. in drugih razlogov v točki 46. obrazložitve (zmotno meni, da sodišče prve stopnje dokazne ocene izpovedbe te priče sploh ni naredilo), na podlagi katerih je zaključilo, da drugemu tožencu (in posledično prvi toženki) ni mogoče očitati odgovornosti za morebitna neskladja v cenitvah in da tudi sicer „banka ni bila prepričana v utemeljenost svojega dvoma v pravilnost predloženih podatkov“, zaradi česar svoje odločitve o zavrnitvi financiranja tudi ni natančneje pojasnjevala.

17. Glede na obrazloženo ne gre pritrditi pritožbenemu stališču, da izvedeni dokazi brez vsakega dvoma izkazujejo, da je lažno prikazovanje podatkov o domnevno obstoječi količini mineralne surovine v kamnolomu predstavljalo razlog za zavrnitev financiranja. Dokazni postopek je namreč kvečjemu pokazal, da je banka razpolagala s podatki (ti so sicer res izvirali iz sfere tožencev), ki so bili v določeni meri neskladni, a se je neskladja dalo pojasniti, kot to natančneje izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe v točki 44 obrazložitve in ni šlo za (naklepno) lažno prikazovanje dejstev.

18. Tožnica je v postopku trdila še, da ji je bilo financiranje odpovedano tudi s strani drugega vira – G. d.o.o.. Kot izhaja iz 41. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje v tem kontekstu zaključilo, da tožnica ni izkazala, da ji je bilo to pričakovano financiranje resnično odpovedano. V zvezi s tem tudi ni pojasnila, iz kakšnega razloga je prišlo do odpovedi, zaradi česar tožencema v tej zvezi ni mogoče očitati kakršnekoli odgovornosti. Tudi tem razlogom pritožba konkretizirano ne nasprotuje, v zvezi z izgubo financiranja s tega vira se sklicuje zgolj na zgoraj obravnavane razloge, pri čemer celo meni, da razlogi izpodbijane sodbe za sprejem odločitve niti niso bistveni.

**B. Glede védenja drugega toženca (in posledično prve toženke) o bistveno manjši količini zalog mineralne surovine v kamnolomu od tiste, ki je bila deklarirana:**

19. Pred vsebinsko obravnavo tovrstnih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje uvodoma opozarja na materialno pravna stališča o institutu prevare, predstavljena v točki 24 obrazložitve, v skladu s katerimi se prevara pojmuje kot zmota, ki je nastala zaradi namernega ravnanja sopogodbenika (ali tretjega). Za prevaro ne gre, kadar je stranka zakrivila manjšo stopnjo krivde od naklepa. Navedeno pomeni, da bi morala tožnica za uspeh z odškodninskim zahtevkom z naslova prevare dokazati, da sta toženca vedela, da podatki, ki so bili tožnici kot kupcu posredovani v zvezi z zalogami mineralne surovine v pridobivalnem območju kamnoloma, niso resnični in da sta jo naklepno (zavestno) spravila v zmoto. Tako ne zadošča, da bi drugi toženec kot stečajni upravitelj prve toženke ob ustrezno skrbnem ravnanju lahko oz. moral vedeti, da podatki niso resnični in bi potencialnim kupcem moral posredovati pravilne (realne) podatke, pa tega zaradi malomarnosti ni storil. Že na tem mestu sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da dokazni postopek ni izkazal dejanskega védenja tožencev o nerealnosti deklariranih podatkov o zalogah mineralne surovine. Po oceni pritožbenega sodišča bi bilo mogoče drugemu tožencu kvečjemu očitati, da bi ob ustrezni natančni analizi vseh razpoložljivih dokumentov v zvezi s stanjem v kamnolomu (opravljeni s pomočjo ustreznih strokovnjakov s področja rudarstva), lahko podvomil v (strokovno) ustreznost Cenitve C. C. in iz tega izvirajočih deklariranih podatkov o stanju zalog mineralne surovine in da je bil v tej zvezi premalo skrben. Navedeno pa, kot že rečeno, za uspeh z zahtevkom, ki terja obstoj prevare (kvalificirane zmote), ne zadošča, kar sledi v nadaljevanju, pri čemer sodišče druge stopnje celo dvomi, da dolžnost upravitelja, če za to nima utemeljenih razlogov, sega tako daleč.

Glede pritožbenih očitkov o arbitrarnosti in samovoljni presoji dokazov:

20. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem seznanjenosti drugega toženca o tem, da deklarirana zaloga mineralne surovine dejansko ne obstaja oz. da ne obstaja v celotni navedeni količini, naredilo obširno dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je po mnenju pritožbenega sodišča celovita, argumentirana in logična ter izkustveno sprejemljiva, tako da so pritožbeni očitki o njeni arbitrarnosti, enostranskosti in tendencioznosti (očitno) neutemeljeni. Po oceni pritožbenega sodišča je na nekaterih mestih sodišče prve stopnje določene dokaze obravnavalo celo bolj podrobno, kot je bilo to potrebno. V obravnavanem gospodarskem sporu je namreč analiza izvedenih dokazov potrebna zgolj v obsegu, ki omogoča odgovor odgovor na vprašanje, ali je drugi toženec vedel2 za realne podatke o stanju zalog mineralne surovine oz. (vsaj) za to, da deklarirani podatki niso pravilni. Vse to bo (v okviru odgovorov na pritožbene očitke) pojasnjeno in (ponovno, kolikor bo to potrebno) poudarjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

21. Glede izpovedbe priče B. B., v spornem obdobju direktorja prve toženke, pritožba uvodoma poudarja, da je potrdil védenje vseh, tudi drugega toženca, o bistveno manjši količini mineralnih surovin v kamnolomu od tiste, ki je bila deklarirana, v nadaljevanju pa izpostavlja določene (po njeni oceni bistvene) dele njegove izpovedbe in podaja lastno dokazno oceno. Po oceni sodišča druge stopnje pri tem ravna na način, ki ga (neutemeljeno) očita sodišču prve stopnje, t.j. selektivno in ne da bi pri tem konkretizirano nasprotovala dokazni oceni izpodbijane sodbe, ki izhaja predvsem iz točke 63 obrazložitve.

22. V zvezi z izpovedbo priče B. B., ki jo izpostavlja pritožba, sodišče druge stopnje najprej pojasnjuje, da je za odločitev v zadevi popolnoma nepomembno njeno védenje in mnenje o tem, v katerih dokumentih so bila izhodišča za ugotavljanje količine zalog, koliko zalog bi bilo mogoče odkopati z odkupi sosednjih zemljišč in koliko brez odkupa, itd. Pomembno je le, kaj je o vsem tem vedel drugi toženec (stečajni upravitelj prve toženke) in če je kaj zvedel od te priče. 23. Iz 63. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da sodišče prve stopnje ni spregledalo dela izpovedbe priče B. B. o (domnevni) seznanjenosti drugega toženca o realnem stanju zalog mineralne surovine v kamnolomu. Primerjava vsebine izpovedbe v tem delu (prepis zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 21. 10. 2020, list. št. 511 - 536 spisa) in njenega povzetka v izpodbijani sodbi in pritožbi pokaže, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s stališčem pritožbe izpovedbo pravilno povzelo in jo (tudi) celovito obravnavalo, pritožba pa postavlja določene trditve v zvezi s to izpovedbo, pri čemer spregleda nekatere druge dele, ki pa njeno „lastno dokazno oceno“ precej zrelativizirajo.

24. Tako ne gre pritrditi pritožbi, da je priča B. B. izrecno in nedvoumno potrdil védenje drugega toženca o zadevni problematiki, saj v tej zvezi priča ni bila ne docela prepričljiva, ne povsem prepričana. Tako je npr. na vprašanje sodnice (list. št. 517 spisa), ali je bil drugi toženec seznanjen z dejstvom, da je potrebno še kakšne parcele odkupovat, če hočeš izkoriščat teh milijon kubikov, priča odgovor začela z: „Jaz mislim, da ja. Ne vem, ampak mislim, da je bil seznanjen, saj to je bilo, saj to smo vsi vedeli....“. Nadalje je na vprašanje (list. št. 520 spisa), če se priča spomni, da bi se kdaj z drugim tožencem pogovarjala o tem, da je bilo preko projektiranega stanja odkopano, ta odgovoril, da ne. Na vprašanje, če ve, ali je bil on s tem seznanjen, pa, da tudi tega ne ve. Glede na navedeno je jasno, da gre zgolj za sklepanje (ugibanje) priče B. B. o tem, da je drugi toženec za realno stanje vedel. Poleg tega je sodišče prve stopnje izvajanje priče, da so za „realno stanje vedeli vsi“, utemeljeno ovrglo na podlagi dokazne ocene izpovedb prič H. H. in I. I. (str. 47 in 48 izpodbijane sodbe), ki sta to zanikala. Do izpovedb teh prič in v zvezi s tem sprejete dokazne ocene se pritožba sploh ne opredeli, kar dodatno kaže na njeno selektivnost pri podajanju lastne dokazne ocene izvedenih dokazov.

25. Prav tako ne gre pritrditi pritožbi, da je drugi toženec pred sklenitvijo Kupoprodajne pogodbe neposredno od rudarskega inšpektorja, P. P., prejel informacijo, da ni mogoče, da bi bila v pridobivalnem prostoru kamnoloma več kot 5 krat večja količina mineralne surovine oz. preko 1 milijon m3, saj to ne izhaja iz izpovedbe rudarskega inšpektorja. Slednji je namreč, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje (58. točka obrazložitve), v tej zvezi izjavil, da je drugemu tožencu omenil, da je bila v kamnolomu ugotovljena prekoračitev (prva toženka je mineralno surovino izkopavala izven odobrenega pridobivalnega prostora), ne izhaja pa iz njegove izpovedbe nedvoumno, da bi drugemu tožencu omenil tudi, da se v kamnolomu nahaja manjša količina zalog mineralne surovine, od tiste, ki je zavedena v podatkih, ki jih je vodila prva toženka. Navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča jasno izhaja iz odgovorov priče P. P. na vprašanja sodnice na list. št. 543 spisa (str. 34 prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 21. 10. 2020). Izpovedba navedene priče v delu, v katerem slednja pojasnjuje, da se je tudi na hitro dalo izračunati oz. da so ugotovili, da teh količin sploh ne more biti v kamnolomu, ampak samo ostanek, okoli 200.000 m3, pa predstavlja zgolj njeno sklepanje v zvezi s količino preostalih zalog. To potrjuje tudi njena izpovedba v delu, ko priča pojasnjuje, da so to „ugotovitve pri izvajanju nadzora, če več let hodiš noter“, ni pa iz izpovedbe priče razvidno, da je bil z navedenim izrecno seznanjen tudi drugi toženec. Drugačna razlaga, ki jo podaja pritožba, tako nima objektivne podlage v izvedenem dokazu.

26. Da je drugi toženec zanesljivo vedel, da v kamnolomu ni deklarirane zaloge mineralne surovine, po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje ni mogoče sklepati niti na podlagi izvedenih listinskih dokazov.

27. V zvezi s tem sodišče druge stopnje primarno izpostavlja, da bi za sklepanje o védenju drugega toženca oz. vsaj za obstoj dvoma v pravilnost deklariranih podatkov, moralo iz listinskih dokazov jasno in evidentno izhajati, da podatki o zalogah mineralne surovine, kot so bili predstavljeni v postopku prodaje premoženja stečajnega dolžnika, niso odražali realnega stanja v kamnolomu. V kolikor pa bi do takšnega zaključka drugi toženec lahko prišel (šele) z ustrezno skrbno in natančno analizo vseh dokumentov, ob natančnem poznavanju predpisov s področja rudarstva in v sodelovanju z ustreznim strokovnjakom, pa to za uspeh v pravdi, v kateri se zatrjuje prevara drugega toženca, ne bi zadoščalo, saj v postopku ni bilo ne zatrjevano ne izkazano, da je drugi toženec naredil takšno natančno analizo, na njeni podlagi prišel do podatkov, da so realne zaloge v nasprotju z deklariranimi in v postopku prodaje nepremičnine stečajnega dolžnika te podatke na škodo kupca (tožnice) zavestno zamolčal. 28. Tožnica je sicer v postopku na prvi stopnji trdila (enako ponavlja v pritožbi), da je bilo mogoče z vpogledom v določene dokumente preprosto ugotoviti, da so dejanske razpoložljive količine mineralne surovine bistveno manjše od tistih, upoštevanih v Cenitvi C. C. in da je kamnolom praktično povsem „izčrpan“, čemur pa ne gre pritrditi. Kot bo prikazano v nadaljevanju, pritožba do sklepnega zaključka o védenju drugega toženca za realno stanje zalog dejansko prihaja na podlagi natančne analize predloženih dokumentov, tako z vidika njihove domnevne (ne)verodostojnosti, časovnega sosledja in ob upoštevanju področne zakonodaje, kar že ob bežnem pogledu kaže na to, da ne gre za preprosto sklepanje, ki ga gre pripisati vsaki osebi „z zdravim razumom“.

29. Izhodiščno je pri tem sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz stališča (59. točka obrazložitve), da je z vidika opravljanja dejavnosti prve toženke (področje rudarstva) drugi toženec dejansko laik. Pritožbeno nasprotovanje temu stališču z oceno, da je „neprimerno in logično nevzdržno“, je neutemeljeno. V tej zvezi pritožba sicer pravilno navaja, da ima stečajni upravitelj položaj profesionalne osebe in se njegova ravnanja presojajo s strožjim standardom profesionalne skrbnosti, a to velja za njegove pristojnosti in naloge, ki so določene z zakonodajo na področju stečajnega prava. Ne pomeni pa to, da je stečajni upravitelj tudi strokovnjak tudi na področju opravljanja dejavnosti posameznega stečajnega dolžnika. Navedeno je treba ustrezno upoštevati pri presoji ravnanja drugega toženca v postopku prodaje kamnoloma. Glede na pravilno ugotovljeno dejstvo, da drugi toženec o manjši količini zalog mineralne surovine od deklarirane ni bil seznanjen s strani pristojnih v kamnolomu, je bilo torej treba ugotoviti, ali je bilo tožencu kot nestrokovnjaku s področja rudarstva ob vpogledu v relevantne dokumente (ob predpostavki, da je bil z njihovo vsebino seznanjen) jasno, da deklarirani podatki o zalogi mineralne surovine niso točni oz. ali je lahko utemeljeno dvomil v njihovo pravilnost. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni presoji izpodbijane sodbe, da ne, ob tem pa ponovno poudarja, da za nasprotno sklepanje ne zadošča (sicer izkazano) védenje drugega toženca, da je bil pridobivalni prostor prekoračen in da je bil kamnolom v času prodaje tožnici že precej „izčrpan“.

30. Tožnica je v postopku zatrjevala, da je „absurdnost“ oz. neustreznost podatkov o količini zalog (1.011.924 m3) v Cenitvi C. C. očitna, če se upoštevajo podatki o skupnih eksploatacijskih zalogah na celotnem pridobivalnem prostoru kamnoloma (1.600.000,00 m3), ki so razvidni iz Rudarskega projekta za izvajanje del pri izkoriščanju mineralnih surovin z dne 17. 5. 2002 (v nadaljevanju: Rudarski projekt MINERVO 2002), in podatki o povprečnih letnih izkopih. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je te podatke upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ki pa je ob pregledu kasnejše dokumentacije, zlasti Elaborata D. D. in njegove Dopolnitve, zaključilo, da iz teh izhajajo drugačni podatki o stanju zalog v pridobivalnem prostoru kamnoloma X, vključno s širitvijo, pri čemer je bilo v Dopolnitvi elaborata tudi pojasnjeno, zakaj so v njem izračunane skupne zaloge kamna bistveno večje od tistih po stanju na dan 31. 12. 2000 (primerjaj točke 52. - 55. obrazložitve). V skladu z navedenim elaboratom pa je bilo izdano tudi Potrdilo o stanju zalog in virov mineralne surovine z dne 31. 3. 2009, ki ga je izdalo Ministrstvo za gospodarstvo. Iz teh podatkov pa je, upoštevaje podatke o letni količini izkopanih mineralnih surovin, prva toženka izhajala tudi pri vodenju podatkov o stanju zalog in virov v posameznih letih, ki jih je na priglasitvenih obrazcih št. 3 sporočala pristojnemu ministrstvu.

31. Da iz pravkar navedenih listin izhajajo podatki, ki so dajali podlago za sklepanje o drugačnem stanju zalog mineralne surovine od tiste iz Rudarskega projekta MINERVO 2002, pritožba niti ne zatrjuje. Skuša pa, tako kot že v postopku na prvi stopnji, pritožbeno sodišče prepričati, da gre za neverodostojne dokumente, ki v ničemer niso mogli vplivati na spremembo stanja iz Rudarskega projekta MINERVO 2002, a pri tem ne more biti uspešna. K prepričljivim argumentom sodišča prve stopnje v točkah 54. in 55. obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje (ponovno) dodaja, da tožnica svoje stališče o neverodostojnosti dokumentov gradi na njihovi natančni primerjalni analizi in ob sklicevanju na zakonsko ureditev s področja rudarstva. To potrjuje (tudi) vsebina pritožbene graje, ki sodišču prve stopnje očita „nekritičnost ocene“, ker naj ne bi upoštevalo obstoječega koncesijskega razmerja in podatkov veljavnega rudarskega projekta, kot tudi ne določb ZRud-1. Če pa se o (ne)ustreznosti podatkov oz. dokumentov lahko sklepa (le) na podlagi takšne analize, kot jo podaja pritožba, pa je po oceni pritožbenega sodišča nemogoče s stopnjo prepričanja zaključiti, da je enako analizo opravil tudi drugi toženec, da je vedel za neustreznost podatkov in da jih je v postopku prodaje zavestno zamolčal. Da ne gre za enostavno sklepanje, ki ga zmore posameznik z osnovnim znanjem, pa potrjuje dejstvo, da je sodišče prve stopnje (enako tudi pritožba) do zaključkov prišlo s poglobljeno dokazno oceno vseh razpoložljivih listin in z upoštevanjem področne zakonodaje.

32. V zvezi z Elaboratom D. D. in njegovo Dopolnitvijo pritožba sodišču prve stopnje prav tako neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do navedb tožnice, vezanih na ta dokumenta. Sodišče prve stopnje je namreč v tej zvezi najprej v točkah 52. in 53. obrazložitve sodbe natančno povzelo njuno vsebino, nato pa v točkah 54. in 55. obrazložitve med ostalim argumentirano kot neutemeljene zavrnilo trditve tožnice o nepomembnosti in neverodostojnosti teh dokumentov in podatkov v njih. Pritožbeno očitani procesni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako nista podani.

33. V tem kontekstu je glede na obrazloženo povsem posplošena tudi pritožbena teza, da je drugi toženec zagotovo vedel, da je kakršnakoli uporabljivost Elaborata D. D. in njegove Dopolnitve izključena in da so to vedeli vsi. V tej zvezi pritožbeno sodišče ponovno izpostavlja razloge izpodbijane sodbe v točki 63 obrazložitve, iz katerih izhaja kritična dokazna presoja sodišča prve stopnje, ki je po eni strani sicer zaključilo, da so se določenim zaposlenim pri prvi toženki (B. B. in J. J.) porajali dvomi, da je mogoče odkopati takšno količino mineralnih surovin, ki je izhajala iz gornjega elaborata in njegove dopolnitve, da pa o tem drugi toženec ni bil obveščen, pri čemer pa v podatke, ki jih je vodila prva toženka, nista dvomila zaslišani H. H. in I. I..

34. Prav tako je povsem posplošeno pritožbeno sklepanje, da je „zdravo razumsko gledano skrajno neverjetno“, da bi se drugi toženec zanašal na podatke Elaborata D. D. in njegove Dopolnitve kar 5 let po sklenitvi Kupoprodajne pogodbe. Gre za podatke, s katerimi je prva toženka razpolagala in na njihovi podlagi vodila evidenco o količini zalog mineralne surovine, zaradi česar je povsem logično, da je bil drugi toženec kot stečajni upravitelj prve toženke s temi podatki tako ali drugače seznanjen. Sicer pa, če je govora o časovni distanci, ne gre spregledati, da se tožnica v zvezi z védenjem drugega toženca o neustreznosti deklariranih podatkov sklicuje na Rudarski projekt MINERVO 2002, ki je časovno gledano še precej bolj oddaljen od datuma sklenitve Kupoprodajne pogodbe, kot prej omenjen elaborat. 35. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje med drugim trdila tudi, da bi lahko drugi toženec sklepal, da so podatki o deklariranih količinah zalog neustrezni tudi na osnovi tega, ker je bilo prvi toženki s strani rudarskega inšpektorja P. P. odrejeno, da mora na podlagi meritev profilov narediti primerjavo dejanskih parametrov etaž s projektiranimi, pa tudi na podlagi vpogleda v Načrt rudniškega prostora Kamnolom X in Elaborat geodetske izmere - geodetski načrt z dne 24. 11. 2013. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi primarno pravilno zaključilo (61. točka obrazložitve), da iz odločbe rudarskega inšpektorja ne izhajajo nobene ugotovitve o preostalih količinah zalog v kamnolomu oz. o tem, da morebiti podatki, ki jih je vodila prva toženka, niso pravilni ali da bi njihovo pravilnost bilo treba preveriti, česar pritožba ne graja. Zatrjuje pa, da sta bili toženi stranki zaradi takšne odredbe rudarskega inšpektorja zagotovo pozorni na ugotovitve iz dokumentov z dne 24. 11. 2013, in sicer glede primerjave dejanskih parametrov etaž s projektiranimi, glede meja pridobivalnega prostora v kamnolomu in stanja kamnoloma v zvezi z razpoložljivimi količinami za izkopavanje. Tudi, če to drži, po oceni sodišča druge stopnje to še ne dopušča zaključka, da je drugi toženec po vpogledu teh dokumentov vedel, da evidenca deklariranih zalog mineralne surovine ni odražala realnega stanja v kamnolomu. Gre zgolj za pritožbene špekulacije o tem, kakšne analize je morebiti naredil drugi toženec po izdelavi Načrta rudniškega prostora Kamnolom X in Elaborata geodetske izmere - geodetski načrt z dne 24. 11. 2013. 36. Da sta pravkar omenjena dokumenta z dne 24. 11. 2013 „nesporno verodostojna“ in iz časovnega vidika aktualna, v postopku ni bilo dvoma, a to ni ključnega pomena. Glede na prej zapisano je v zadevi bistveno, ali sta predstavljala podlago, na osnovi katere je drugi toženec (lahko) zanesljivo sklepal, da so deklarirani podatki o zalogi mineralne surovine v kamnolomu napačni. Da bi temu lahko pritrdili, bi moral iz teh dokumentov izhajati bodisi numerični podatek o (drugačnih) dejanskih zalogah ali pa vsaj možnost preproste ocene oz. izračuna količine preostalih zalog. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo (56. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da številčnih podatkov o preostali zalogi navedena dokumenta ne vsebujeta in da zaloge tudi na podlagi vpogleda v grafični prikaz karakterističnega profila ni mogoče enostavno oceniti oz. izračunati. Da je temu tako, izhaja tudi iz izpovedb prič H. H., B. B., K. K. in L. L. (57. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), do katerih se pritožba v tem kontekstu ne opredeli. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno sugeriranje, ki je povsem neprimerno, da samo „mentalno prizadeta oseba“ ne bi mogla na podlagi vpogleda v ta dokumenta ugotoviti praktično popolno „izčrpanost“ kamnoloma.

37. Zgoraj navedeno je torej bistveno pri odgovoru na vprašanje, ali je drugi toženec kot laik na področju rudarstva že z vpogledom v dokumenta iz točke 35 vedel ali bi lahko vedel za pravilne podatke o količini zalog mineralne surovine oz. vsaj za to, da deklarirani podatki o zalogah niso točni. Po pravilni presoji izpodbijane sodbe tega ni mogel vedeti. Zaradi tega tudi ni odločilno, ali je imel drugi toženec pri svojem delu na voljo strokovnjake s področja rudarstva, ki bi mu lahko nudili podporo in pojasnila v zvezi z dokumentoma z dne 24. 11. 2013, na kar se pritožba neuspešno sklicuje.

38. Po oceni sodišča druge stopnje pritožbena graja, da dokumenta z dne 24. 11. 2013 dokazujeta, da je nemogoče, da bi držale ugotovitve iz Dopolnitve Elaborata D. D. o spremembi pridobivalnega prostora, ni pravno odločilna. Tudi če bi to bilo res, bi bilo treba za takšno sklepanje narediti natančno primerjalno analizo vseh razpoložljivih dokumentov, kar pa presega pristojnosti upravitelja v postopku prodaje premoženja stečajnega dolžnika. Sicer pa pritožba ne trdi, da bi upravitelj takšno analizo naredil, ugotovil realno stanje zalog in te odločilne podatke v postopku prodaje kamnoloma tožnici zavestno zamolčal. 39. Da v tej zvezi sodišče prve stopnje ni posebej dokazno ocenilo kart karakterističnih profilov z dne 31. 12. 2012, ki jih je izdelal E. d.o.o., M. d.o.o. ne predstavlja kršitve 8. člena ZPP, saj se sodišče ni dolžno posebej opredeljevati do vsakega posameznega dokaza posebej, zlasti tudi ne do dokazov, katerim stranke v postopku dokazovanja niso namenile posebne pozornosti. Pravkar navedeni dokaz je tožnica v postopku povezovala z Načrtom rudniškega prostora Kamnolom X in Elaboratom geodetske izmere - geodetski načrt z dne 24. 11. 2013, a v pritožbi ne pove, kaj naj bi dodatno ali drugače izhajalo iz kart E. d.o.o., kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Glede na to, da tožnica v tej zvezi uveljavlja procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, bi takšne trditve za utemeljeno pritožbeno grajo morala podati.

40. Nadalje ni pravno odločilno pritožbeno izvajanje, da prva toženka do 31. 12. 2013 ni izdelala novega elaborata s stanjem zalog in virov tehničnega kamna, kar je bila dolžna storiti periodično. Sodišče prve stopnje tudi tega dejstva ni spregledalo, ampak, kot izhaja iz 65. točke obrazložitve, temu dejstvu ni pripisalo pomena, na katerega se je sklicevala tožnica (da elaborat ni bil izdelan zaradi prikritja dejanskega stanja zalog mineralne surovine), s čemer brez pomisleka soglaša tudi pritožbeno sodišče. Zakaj drugi toženec ne bi mogel utemeljeno (četudi morebiti pravno zmotno) šteti, da tekom stečajnega postopka takih elaboratov prva toženka ni bila dolžna izdelovati, pa pritožba niti ne pojasni.

41. Pritožba v zvezi s tem, da ni bil izdelan nov elaborat in da prva toženka ni vršila obveznih rudarskih merjenj, na podlagi katerih bi morala prijavljati količine mineralne surovine v letih 2013 do 2014, še zatrjuje, da ti dve okoliščini dokazujeta očitno neverodostojnost „zgodnje dokumentacije iz leta 2009“, vključno s Potrdilom o stanju zalog Ministrstva za gospodarstvo z dne 31. 3. 2009. Navedenemu pa oceni pritožbenega sodišča nikakor ne gre pritrditi: le če bi (nov) elaborat in dodatna rudarska merjenja zalog bila narejena v obdobju pred sklenitvijo Kupoprodajne pogodbe in bi kazala na drugačno stanje zalog, bi bilo mogoče govoriti o neustreznosti podatkov iz listin iz leta 2009. Zgolj okoliščina, da elaborat ni bil narejen, pa sama po sebi ne kaže na to, da so podatki iz predhodnih (zgodnejših) dokumentov neverodostojni.

42. Pritožba nadalje neutemeljeno nasprotuje tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje glede Rudarskega projekta za izvedbo izkoriščanja mineralne surovine tehničnega kamna – dolomita v pridobivalnem prostoru kamnoloma X s sanacijo iz januarja 2014, ki je izdelala družba N. d.o.o. (60. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče pritrjuje argumentaciji sodišča prve stopnje, da tudi podatki tega projekta niso dajali zadostne podlage za sklepanje, da so dejanske zaloge v pridobivalnem območju manjše od deklarirane količine (1.011.924 m3). Dejstvo je, da v tem dokumentu številčno ni opredeljena razlika med izračunanimi zalogami po rudarskem projektu iz leta 2002 in geološkimi zalogami, prav tako pa nikjer ni navedeno, kakšne naj bi bile dejanske odkopne zaloge, računane do meja odobrenega pridobivalnega prostora. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo tudi, da je bil namen izdelave tega projekta izračun stroškov sanacije, ne pa ugotavljanje stanja zalog in da od drugega toženca, četudi je bil s projektom seznanjen, ni bilo pričakovati, da bi se ob njegovi pridobitvi sploh ukvarjal z vprašanjem količine zalog oz. s tem, ali je podatek iz Cenitve C. C. pravilen. Zgolj dejstvo, da je ta rudarski projekt dajal zanesljivo informacijo o tem, da je bil pridobivalni prostor kamnoloma pretežno izkoriščen, pa tudi samo zase ni moglo vzbuditi dvoma v pravilnost podatka o 1.011.924 m3 zaloge mineralne surovine. Nenazadnje, kot je to pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, tudi iz Elaborata D. D. izhaja, da je bilo pri podaji podatkov o količini zalog upoštevano, da je večji del pridobivalnega prostora kamnoloma že izkoriščen. Glede tovrstnih razlogov sodišča prve stopnje pa se pritožba sploh konkretizirano ne opredeljuje. Sklepno v tej zvezi pritožbeno sodišče ponovno izpostavlja, da zgolj opisno stanje o pretežni izkoriščenosti kamnoloma in o praktično končanem nadaljnjem razvoju kamnoloma v dovoljenem pridobivalnem prostoru, (sploh) nekomu, ki ni strokovnjak s področja rudarstva, ne more dati podlage za nedvoumno sklepanje o tem, kolikšna količina zalog je dejansko v kamnolomu oz. o tem, da je ta manjša od deklarirane.

**C. Sklepno glede ostalih razlogov izpodbijane sodbe in k izreku te sodbe sodišča druge stopnje:**

43. Prav tako ne gre pritrditi pritožbi, da so bili tožnici določeni dokumenti, ki bi ji omogočili razkritje resničnega stanja (rudarski projekti, načrti geodetskih izmer,...), ob sklenitvi Kupoprodajne pogodbe naklepno prikriti. V tej zvezi pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje iz 66. točke obrazložitve, ki jim pritožba konkretizirano ne nasprotuje in ki jim ni kaj dodati.

44. Nazadnje pa pritožbeno sodišče kot pravilnim pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje iz 68. točke obrazložitve, da je tožnica pri nakupu tako kompleksnega predmeta kot je poslovna celota stečajnega dolžnika, z vidika povprečno skrbnega kupca pokazala nezadostno skrbnost, saj se je zanašala zgolj ne relativno skope podatke o kamnolomu, ki so izhajali iz javnih objav, ne da pri pred tem natančneje preverila predmet nakupa, možnost česar je pred podajo ponudbe vsekakor imela. Tovrstnim razlogom izpodbijane sodbe pritožba prav tako konkretizirano ne nasprotuje.

45. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da odškodninski zahtevek tožnice ni utemeljen po nobeni od zatrjevanih pravnih podlag.

46. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

47. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo prva toženka, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

1 „V obrazložitvi sodbe oziroma sklepa mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.“ 2 Ne zadošča sklepanje, da bi moral vedeti (npr. če bi napravil podrobnejšo analizo podatkov), kot je bilo že predhodno obrazloženo.