Jedro

Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da v obravnavanem primeru niso podane navezne okoliščine, ki bi utemeljevale njegovo pristojnost, niti niso izpolnjeni pogoji za izključno pristojnost Republike Slovenije, je odločilo pravilno, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi in razveljavilo opravljena pravdna dejanja in tožbo zavrglo (18. člen ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni pristojno za odločanje v zadevi (I. točka izreka). Opravljena pravdna dejanja je zato razveljavilo in tožbo zavrglo (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da 18. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost, in če ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče, se izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo. Po tretjem odstavku citiranega določila pa se sodišče, če med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče RS, po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in tožbo zavrže, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča RS odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila. Šteje se, da je toženec dal privolitev, če je vložil odgovor na tožbo (sodba II Ips 630/2005). Sodišče se več kot leto dni ni izreklo za nepristojno, kljub temu, da bi moralo opraviti preizkus tožbe v postopku priprave na glavno obravnavo. Tožena stranka se je z vložitvijo odgovora na tožbo spustila v obravnavanje glavne stvari in ni ugovarjala jurisdikcije slovenskega sodišča. Zato je podana bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sklepa sami s seboj v nasprotju. Sodišče je kršilo določila 340. in 341. člena ZPP, saj je odločilna dejstva napačno ugotovilo in ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti oziroma jih ni uporabilo pravilno. Sodišče je spregledalo, da gre za spor o zakonitem preživljanju otroka. Po določilu drugega odstavka 74. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) je sodišče RS pristojno v sporih o zakonitem preživljanju tudi kadar toženec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, če je tožnik slovenski državljan in ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Sodišče je s svojim ravnanjem kršilo pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva in pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišče je z odločitvijo o pristojnosti odlašalo več kot leto dni. Bistveni sestavni del pravice do sodnega varstva je tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče je odreklo sodno varstvo slovenskemu državljanu s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji v zvezi s sporom o zakonitem preživljanju otroka, ki je slovenski državljan. Predlaga določitev drugega sodnika v ponovljenem postopku, saj je prvostopenjska sodnica že zavzela dokončno pravno stališče. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. To je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Podana ni niti očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep je mogoče preizkusiti, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si ne nasprotujejo. Prav tako ni podana kršitev po 23. členu Ustave RS. Glede kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ki jo uveljavlja tožeča stranka v pritožbi, pa pritožbeno sodišče navaja, da postopanje sodišča, ki se je spustilo v obravnavanje in vodilo dokazni postopek, nato pa opravljena pravdna dejanja razveljavilo in tožbo zavrglo zaradi nepristojnosti, res ni smotrno, vendar to ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve. Prav tako odločanje o sojenju v razumnem roku ni stvar tega postopka.

6. Tožnik je vložil tožbo za predodelitev mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, določitev preživnine in stike. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je v obravnavani zadevi prisoten mednarodni element, saj je toženka državljanka Republike Srbije, kjer ima tudi stalno prebivališče, prav tako ima stalno prebivališče v Republiki Srbiji mladoletni otrok.1

7. Po določilu 73. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) je v sporih o varstvu in vzgoji otrok sodišče Republike Slovenije pristojno tudi tedaj, kadar toženec nima stalnega bivališča v Republiki Sloveniji, če sta oba starša slovenska državljana, ali če je otrok slovenski državljan in ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. V obravnavanem primeru noben od staršev ni slovenski državljan, otrok pa nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da pogoj iz 73. člena ZMZPP niso izpolnjeni.

8. Ker v obravnavanem primeru ne gre (le) za spor o zakonitem preživljanju, ampak za spor o varstvu in vzgoji otroka, se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na 74. člen ZMZPP, po katerem je v sporih o zakonitem preživljanju otrok sodišče RS pristojno tudi tedaj, kadar toženec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

9. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da v obravnavanem primeru niso podane navezne okoliščine, ki bi utemeljevale njegovo pristojnost, niti niso izpolnjeni pogoji za izključno pristojnost Republike Slovenije je odločilo pravilno, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi in razveljavilo opravljena pravdna dejanja in tožbo zavrglo (18. člen ZPP).

10. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na tretji odstavek 18. člena ZPP, saj ne gre za primer, ko bi bila pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, tožena stranka pa bi v to (z vložitvijo odgovora na tožbo) privolila, kar navaja tožeča stranka v pritožbi.

11. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je po Haški konvenciji v zvezi z mednarodnopravnimi vidiki starševske odgovornosti in ukrepi za varstvo otrok iz leta 1996 (ki sta jo Republika Slovenija in Republika Srbija ratificirali) in ki ureja pristojnost, priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, pristojna za sprejemanje ukrepov država, v kateri je otrokovo običajno prebivališče. To je v obravnavanem primeru v Republiki Srbiji, kar predstavlja še eno navezno okoliščino, ki utemeljuje, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno.

12. Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).