Jedro

Upoštevaje neizpodbojno dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, je jalovo revizijsko iskanje opore za stvarno pasivno legitimacijo prvega toženca v določbi drugega odstavka 881. člena ZOR; ker slednji ni bil posrednik pri organiziranju potovanja, ga na podlagi te zakonske določbe v nobenem primeru ni mogoče šteti za organizatorja. Do drugačnega rezultata tudi ne more privesti (sicer podredno) sklicevanje tožnikov na določbo tretjega odstavka 85. člena ZOR, saj so po ugotovitvah v pravnomočni sodbi vedeli ali bi po okoliščinah lahko vsaj sklepali, da je prvi toženec sklenil pogodbo o organiziranju potovanja le kot zastopnik v imenu zastopane druge tožene stranke.

Izrek

Revizija druge tožene stranke se zavrže. Revizija tretjega tožnika se v delu za izpodbijani znesek 1,000.000,00 nekdanjih SIT (zdaj 4.172,93 EUR) s pripadki zavrže, sicer pa se revizija tretjega tožnika ter prve in druge tožnice zavrne.

Tožniki morajo prvemu tožencu nerazdelno povrniti 842,76 EUR njegovih stroškov postopka v zvezi z odgovorom na revizijo v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska.

Obrazložitev

1. Tožniki v tem postopku zahtevajo od toženih strank solidarno plačilo odškodnin za nepremoženjsko in premoženjsko škodo iz naslova kršitve pogodbe o organiziranju potovanja v obsegu, razvidnem iz povzetka tožbenega zahtevka v izreku pod II. točko odločbe sodišča prve stopnje, ki je z delno sodbo v celoti zavrnilo njihove zahtevke – kolikor so uperjeni zoper prvega toženca (zaradi pomanjkanja njegove stvarne pasivne legitimacije), s sklepom pa izreklo, da je sodišče Republike Slovenije pristojno odločati v tej zadevi in da je Okrožno sodišče v Kranju stvarno in krajevno pristojno za odločanje o njej.

2. Sodišče druge stopnje je takšno odločitev sodišča prve stopnje, ki so jo s pritožbama izpodbijali tožniki (delno sodbo) in druga tožena stranka (sklep), potrdilo. Nosilna argumentacija pravnomočne delne sodbe počiva na ugotovitvi, da so tožniki vedeli, da je ob sklenitvi pogodbe prvi toženec kot tedanji samostojni podjetnik nastopal le kot „prodajno mesto“ oziroma v vlogi zastopnika druge tožene stranke, ne pa kot posrednik v pomenu posredniške pogodbe o potovanju (členi 880 do 884 tedaj veljavnega in za obravnavan primer še upoštevnega Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR), saj se ni zavezal v imenu in za račun tožnikov skleniti pogodbe o organiziranju potovanja, temveč je pogodbo sklepal s tožniki v imenu in na račun druge tožene stranke, ki je bila organizator potovanja, kot njen zastopnik (85. člen ZOR).

Navedbe revidentov

3. Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje so vložili revizijo tožniki (zoper sodbo) in druga tožena stranka (zoper sklep). Tožniki izpodbijajo pravnomočno zavrnilno (delno) sodbo po njihovih navedbah iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Grajajo ugotovitev v pravnomočni sodbi, po kateri naj bi vedeli oziroma mogli vedeti za svojstvo prvega toženca, v katerem je nastopal ob sklenitvi pogodbe o organiziranju potovanja. Do sklepa o možnosti njihovega védenja, da je prvi toženec sklenil pogodbo kot zastopnik druge tožene stranke, je namreč sodišče prve stopnje prišlo tudi na podlagi dejstev, ki se nanašajo na čas po sklenitvi pogodbe in ki zato ne morejo biti relevantna – zlasti upoštevaje tudi izpovedbo prvega toženca, ki je zaslišan kot stranka priznal, da o seznanjenosti tožnikov ob podpisu pogodbe z dejstvom, da je organizator potovanja druga tožena stranka, ne ve nič, saj osebno pri sklenitvi pogodbe ni sodeloval. Zato je po mnenju tožnikov nemogoče sklepati, da so bili ob sklenitvi pogodbe seznanjeni z razmerjem med toženima strankama in so že v pritožbi zatrjevali, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, pri očitku v smeri bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena za obravnavan primer še aktualnega Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa vztrajajo tudi v reviziji. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa tožniki utemeljujejo – izhajajoč iz podmene prvotoženčeve vloge posrednika po posredniški pogodbi o potovanju, ki mu jo sami še vedno pripisujejo – s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 881. člena ZOR, po kateri se posrednik pri organiziranju potovanja šteje za organizatorja (v primerih, ko v potrdilu o potovanju njegova lastnost posrednika ni navedena) in v kateri vidijo torej oporo za njihovo prepričanje o stvarni pasivni legitimaciji prvega toženca v tej pravdi. Glede na določbo tretjega odstavka 85. člena ZOR pa bi moralo po mnenju tožnikov do enakega rezultata privesti tudi (sicer zmotno) materialnopravno naziranje sodišč prve in druge stopnje; Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj sodbi sodišč obeh stopenj „odpravi“ in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Zoper pravnomočni sklep, izdan na drugi stopnji, pa je revizijo vložila druga tožena stranka. V obširni reviziji se sklicuje na vse sicer zakonsko predvidene revizijske razloge kot uveljavljane in predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe s posledico zavrženja tožbe (primarno) oziroma vrnitve zadeve v nov postopek (podredno) pred drugim senatom oziroma sodnikom.

5. V skladu z določbami 375. člena ZPP sta bila izvoda revizij poslana nasprotnim strankam in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Prvi toženec je podal odgovor na revizijo tožnikov in predlagal njeno zavrnitev.

6. Revizija druge tožene stranke ni dovoljena, kar velja tudi za revizijo tretjega tožnika v delu, namenjenem izpodbijanju pravnomočne odločitve o zavrnitvi njegovega zahtevka zoper prvega toženca za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (v terjanem znesku 1,000.000,00 nekdanjih SIT oziroma 4.172,93 EUR s pripadki), medtem ko v ostalem delu revizija tretjega tožnika ter prve in druge tožnice (v celoti) ni utemeljena.

O reviziji druge tožene stranke, ki ni dovoljena

7. Pravnomočni sklep, izpodbijan z revizijo druge tožene stranke, vsebuje odločitev, da je sodišče Republike Slovenije pristojno odločati v tej zadevi in da je Okrožno sodišče v Kranju stvarno in krajevno pristojno za odločanje o njej. To pa ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan – torej sklep, ki bi glede na določbo prvega odstavka 384. člena ZPP mogel biti podvržen preizkusu v postopku z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom. Ker je druga tožena stranka vložila revizijo zoper odločbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti, je bilo treba njeno revizijo šteti za nedovoljeno (drugi odstavek 374. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP) in jo kot tako zavreči na podlagi 377. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP.

O delni nedovoljenosti revizije tožnikov – tretjega tožnika

8. Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo enega ali več tožnikov (ki so v takem primeru navadni sosporniki). Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost izpodbijanega zavrnilnega dela pravnomočne sodbe o zahtevku tretjega tožnika za povrnitev njegove nepremoženjske škode pa znaša 1,000.000,00 nekdanjih SIT (zdaj 4.172,93 EUR) in torej ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. V premoženjskih sporih je namreč po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 nekdanjih SIT (zdaj 4.172,93 EUR). V tem obsegu je torej revizija tretjega tožnika vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (nedovoljena revizija po določbi drugega odstavka 374. člena ZPP) in jo je zato bilo treba v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. O neutemeljenosti revizije tožnikov v preostalem (dovoljenem) delu

9. Ugotovitve v pravnomočni sodbi o vlogi prvega toženca, ki jo je imel ob sklenitvi pogodbe o organiziranju potovanja s tožečo stranko, kakor tudi o možnosti tožnikov prepoznati to njegovo vlogo, so dejanske narave in jih zato spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP v postopku z revizijo ni mogoče izpodbijati z očitki navideznih procesnih kršitev, ki po vsebini pomenijo grajo v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Do ugotovitve, da so tožniki sklenili s tedanjo Turistično agencijo … s. p. Pogodbo o organiziranju potovanja kot zastopnikom druge tožene stranke in ki jo je torej sklepal v imenu in na račun druge tožene stranke kot organizatorja potovanja v pomenu 859. člena ZOR (ne pa posredniške pogodbe o potovanju, s katero bi se prvi toženec nemara kot posrednik zavezal, da bo v imenu in na račun tožnikov sklenil pogodbo o organiziranju potovanja v pomenu določbe 880. člena ZOR), je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi oglasa ... (priloga B12), na katerem je druga tožena stranka navedena kot organizator potovanja, na podlagi klica v rezervacijski center organizatorja v navzočnosti tretjega tožnika ob sklepanju pogodbe ter na podlagi same pogodbe (priloga B15), v kateri je druga tožena stranka spet navedena kot organizator potovanja. Če se je sodišče prve stopnje v oporo tej ugotovitvi sklicevalo tudi še na druga dejstva, ugotovljena na podlagi listin o korespondenci pravdnih strank iz obdobja po sklenitvi pogodbe (vendar, mimogrede navedeno, še pred vložitvijo tožbe) in ki le še dodatno razblinjajo sleherni dvom o porazdelitvi vlog pravdnih strank v tem pogodbenem razmerju, ni mogoče načinu ugotavljanja dejstev v pravnomočno končanem postopku naprtiti očitka procesnopravne oporečnosti; revizijsko relevantnega očitka v smeri zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi tožnikom v njihovi reviziji ni uspelo jasno artikulirati – vključno z neprepoznavnim zasledovanjem njihovega cilja s sklicevanjem na izpovedbo kot stranke zaslišanega prvega toženca, ki ji tožniki implicitno sami odrečejo lastnost primernega dokaza s trditvijo o njegovi osebni nenavzočnosti ob sklenitvi pogodbe (temveč navzočnosti njegovega uslužbenca D. P.).

10. Upoštevaje neizpodbojno dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, je torej jalovo revizijsko iskanje opore za stvarno pasivno legitimacijo prvega toženca v določbi drugega odstavka 881. člena ZOR; ker slednji ni bil posrednik pri organiziranju potovanja, ga na podlagi te zakonske določbe v nobenem primeru ni mogoče šteti za organizatorja.

11. Do drugačnega rezultata tudi ne more privesti (sicer podredno) sklicevanje tožnikov na določbo tretjega odstavka 85. člena ZOR, saj so po ugotovitvah v pravnomočni sodbi vedeli ali bi po okoliščinah lahko vsaj sklepali, da je prvi toženec sklenil pogodbo o organiziranju potovanja le kot zastopnik v imenu zastopane druge tožene stranke. Če ne bi bilo tako, bi se utegnilo načeti kvečjemu vprašanje neposrednega pravnega učinkovanja sklenjene pogodbe nasproti zastopani drugi toženi stranki in nastanka njene zaveze; tega pa tožniki ne problematizirajo, kar je razumljivo, saj bi sicer ravnali celo v nasprotju z lastnim poslovnim interesom.

12. Ker se po obrazloženem izkaže, da razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija tožnikov, niso podani – vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava – je bilo treba revizijo tožnikov v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka druge tožene stranke in tožnikov je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica neuspeha revidentov z vloženima izrednima pravnima sredstvoma (154. člen ZPP), obratno pa velja za na isti zakonski določbi temelječo odločitev o stroških revizijskega postopka prvega toženca v zvezi z njegovim odgovorom na revizijo tožnikov, ki so mu bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo po posamičnih postavkah v obsegu, razvidnem iz odmere po stroškovniku na list. št. 243 spisa, in naloženi v nerazdelno plačilo tožnikom z upoštevanjem merila uspeha strank v postopku z izrednim pravnim sredstvom glede na njegov izid.