Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja, da dokazne ocene sodišča prve stopnje ni mogoče preveriti, saj iz nje ni razvidno, kakšna so bila tista neposredno zaznana opažanja sodišča prve stopnje, zaradi katerih je pričo ocenilo za neverodostojno. Seveda lahko sodišče izpoved priče dokazno oceni tudi na podlagi neverbalnih dejavnikov, ki jih zazna pri neposrednem zaslišanju priče, kar pomeni, da lahko upošteva tudi njeno obnašanje pri izpovedovanju, način govora in druge okoliščin, ki jih sodišče lahko zazna le z neposredno izvedbo dokaza. Vendar pa mora sodišče v obrazložitvi sodbe te okoliščine oziroma dejavnike navesti, saj mora dokazna ocena temeljiti na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in preverljivi. V nasprotnem primeru onemogoči stranki, da v pritožbi dokazno oceno sodišča napade, in instančnemu sodišču, da pravilnost te dokazne ocene preveri. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo konkretnih razlogov, zakaj priči ne verjame, zato dokazna ocena sodišča ni ustrezna.

V skladu s pravili pravdnega postopka morajo biti razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov razvidni bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Pri tem je ključno, da sodišče navede konkretne vsebinske razloge in na ta način stranki, katere dokazni predlog je zavrnjen, omogoči, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s 4. 8. 2012, temveč s 1. 1. 2014, da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje od 5. 8. 2012 do vključno 11. 9. 2012 in od 13. 12. 2012 do 1. 1. 2014 ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 1. 1. 2014 obračunati razlike plače v bruto zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, od teh zneskov odvesti prispevke in davke ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, evidentirati pokojninsko dobo za tožnika v evidenco pri ZPIZ, mu obračunati in izplačati odškodnino oziroma denarno povračilo namesto reintegracije v bruto znesku 5.184,96 EUR ter mu povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo ključnih dokazov, in sicer ni zaslišalo priče A.A., ni opravilo poizvedb pri študentskih servisih in ni pozvalo na predložitev pogodbe o zaposlitvi B.B.. Sodišče tudi ni konkretno obrazložilo, zakaj jih je zavrnilo. Tožnik je ves čas postopka trdil, da je šlo le za navidezno ukinitev delovnega mesta in da so pri toženi stranki nadomestili delo tožnika s študenti in zaposlitvami za določen čas. Študentje so opravljali večino del, ki jih je opravljal tožnik, in ne le pomožna dela. Potreba po delu prodajalca je obstajala tudi v času odpovedi tožniku. Potrebo po tožnikovem delu je tožena stranka prehodno nadomestila s študentskim delom, nato po preteku nekaj mesecev pa je zaposlila novo delavko. C.C. očitno ni hotel izpovedati po resnici, saj študentsko delo pri toženi stranki še vedno opravlja. Študentsko delo na ugotovitev obstoja poslovnega razloga ne vpliva le, če študentje ne opravljajo enakega dela kot redno zaposleni. Trajne potrebe po rednem delu prodajalca, kot v konkretnem primeru, pa delodajalec ne more zakonito trajno pokrivati s študentskim delom. Napačna je ocena sodišča, da je odpoved obrazložena. Sodišče je nekritično sledilo D.D. in njeno izpoved brez tehtnih argumentov ocenilo za verodostojno. Priča ni bila prepričljiva, sklicevala se je le na splošno gospodarsko krizo in reorganizacijo poslovanja. Ni vedela ničesar o poslovnih rezultatih tožene stranke, ni vedela za poslovni akt, v katerem je bila določena reorganizacija v letu 2012, in ni bila konkretna glede možnosti prerazporeditve tožnika drugam. Sodišče je verjelo priči, ker naj bi bile njene navedbe potrjene z listinskimi dokazi, ne da bi navedlo, s katerimi listinskimi dokazi. Ta zaključek ostaja neobrazložen in zato sodbe ni mogoče preizkusiti ter je s tem sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Sodišče ni kritično presojalo dejstva, da je tožena stranka v letu 2012 imela čisti dobiček, kar izhaja iz izkaza poslovnega izida tožene stranke, v letu 2011 pa izgubo, stroški plač pa so bili v letu 2012 večji kot v letu 2011. Sodišče je v celoti verjelo pričama D.D. in E.E., da nesoglasja niso bila razlog za odpoved. Zaključek sodišča v tem delu nima vsebinske utemeljitve. Prepričljivi izpovedi tožnika, potrjeni z izpovedjo F.F. pa sodišče ni verjelo, ne da bi obrazložilo, zakaj. Sklep o ukinitvi delovnega mesta ne more služiti kot zadosten dokaz o poslovnem razlogu, zlasti, ker se tožena stranka v odpovedi nanj ni sklicevala in ga z odgovorom na tožbo ni predložila. Ta dokaz bi sodišče moralo bolj kritično presojati, saj imata odpoved in sklep o ukinitvi delovnega mesta isti datum, čeprav iz odpovedi izhaja, da delovno mesto šele bo ukinjeno. Študenta A.A. in C.C. sta bila najeta s strani tožene stranke šele po vročitvi odpovedi tožniku, pred odpovedjo tožniku študentsko delo opravljal zgolj G.G.. Da ni šlo za razporeditev tožnikovega dela med ostale zaposlene, potrjuje ravno najemanje dodatnih študentov takoj po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in kasneje še nova zaposlitev B.B.. V sporni zadevi je bistveno, da je tožena stranka že pred odpovedjo pogodbe tožniku izgubila enega prodajalca, in sicer F.F., ki je toženo stranko o svojem odhodu obvestil že pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku 19. 6. 2012. Zaradi prenehanja dela F.F. ni bilo potrebe po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sodišče priči F.F. in tožniku neutemeljeno ni verjelo, saj sta njuni izpovedi potrjeni z listinskimi dokazi (A20-A22). Sodišče ni enakovredno vrednotilo izpovedi tožnika in prič. Kritično je bilo do izpovedi tožnika in priče F.F., in to v delih, ki sploh niso bistveni za predmetni spor, po drugi strani pa je sprejelo za verodostojno vse, kar so povedale priče D.D., E.E. in C.C.. Subjektivne ocene izpovedi F.F. v 21. točki obrazložitve sodbe ni mogoče preizkusiti in je protispisna, zato je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ugotovitev, da je bila reorganizacija ustrezna in da je prenehala potreba po delu tožnika, čeprav je delovno razmerje po podaji odpovedi prenehalo tudi F.F., utemeljuje z navedbo, da je dejansko prenehala potreba po dveh prodajalcih in da sta si delo tožnika in F.F. razdelila E.E. in namestnik H.H.. To je napačno in v nasprotju s podatki v spisu, zato je podana tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je v odpovedi navajala, da je prenehala potreba po enem prodajalcu in ne dveh, enako tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje. Šele, ko je tožnik v vlogi 7. 11. 2013 opozoril na to, da ni bilo podlage za odpoved, saj je zaradi odpovedi F.F. ostalo šest prodajalcev, je tožena stranka navedla, da lahko potrebe servisa pokrivajo že z petimi prodajalci, pri tem pa ni pojasnila, zakaj do konca prve obravnave tega ni navajala. Zato sodišče teh navedb ne bi smelo upoštevati, ker so podane prepozno. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred drug senat. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnika v pritožbi in navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno in korektno ocenilo predlagane dokaze in pravilno zavrnilo s strani tožnika predlagane dokaze, in sicer zaslišanje priče A.A. ter predložitev pogodbe o zaposlitvi za B.B.. Prav tako se v celoti strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je izpovedba priče F.F. neverodostojna glede bistvenih okoliščin. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 19. 6. 2012. V Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) je poslovni razlog opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu prodajalec na bencinskem servisu, delo pa je opravljal v poslovni enoti I. oziroma na bencinskem servisu J.. Odpoved pogodbo o zaposlitvi mu je tožena stranka podala, ker je v navedeni poslovni enoti zaradi znižanja obratovalnih stroškov ukinila eno delovno mesto prodajalca, to delo pa razdelila med ostale delavce.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo že tretjič in je tožbeni zahtevek tožnika ponovno zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 182/2014 z dne 13. 1. 2015 prvotno izdano sodbo sodišča prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, in sicer zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče F.F.. Po presoji Vrhovnega sodišča bi bilo zaslišanje navedene priče potrebno, ker bi dogovor o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi F.F., ki je delal na istem delovnem mestu kot tožnik, in kasnejše prenehanje te pogodbe lahko vplivalo na obstoj potrebe po delu tožnika in s tem na zakonitost odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sicer zaslišalo navedeno pričo, vendar je pri tem opravilo pomanjkljivo dokazno oceno, hkrati pa zavzelo tudi napačno materialnopravno stališče, zato je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 866/2015 z dne 7. 4. 2016 sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je bila izdana izpodbijana sodba.

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje tudi v izpodbijani sodbi ni opravilo ustrezne dokazne ocene izpovedi priče F.F.. Sodišče mora v skladu z 8. členom ZPP o tem, katera dejstva bo štelo za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V 21. točki izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje izpoved te priče ponovno ocenilo kot neverodostojno iz razloga, ker priča ni bila prepričana niti o datumu podaje odpovedi, dogovoru o novi zaposlitvi in podpisu pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 866/2015 z dne 7. 4. 2016 (glej 8. točko obrazložitve) navedlo, da je takšna dokazna ocena izpovedi priče neustrezna, saj zgolj zaradi napake v letnici priči ni mogoče očitati neverodostojnosti. Sodišče prve stopnje je v 21. točki obrazložitve sodbe kot razlog, zaradi katerega pričo ocenjuje za neverodostojno in zato njeni izpovedi ne verjame, navedlo še, da se je o načinu podajanja izpovedi prepričalo z neposrednim zaslišanjem, s katerim je vzpostavilo osebni stik s pričo in s tem dobilo vtis o verodostojnosti pričanja, čeprav v zapisnik o zaslišanju ni navedlo kakšnih posebnosti. Pritožba utemeljeno opozarja, da takšne dokazne ocene sodišča prve stopnje ni mogoče preveriti, saj iz nje ni razvidno, kakšna so bila tista neposredno zaznana opažanja sodišča prve stopnje, zaradi katerih je pričo ocenilo za neverodostojno. Seveda lahko sodišče izpoved priče dokazno oceni tudi na podlagi neverbalnih dejavnikov, ki jih zazna pri neposrednem zaslišanju priče, kar pomeni, da lahko upošteva tudi njeno obnašanje pri izpovedovanju, način govora in druge okoliščin, ki jih sodišče lahko zazna le z neposredno izvedbo dokaza. Vendar pa mora sodišče v obrazložitvi sodbe te okoliščine oziroma dejavnike navesti, saj mora dokazna ocena temeljiti na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in preverljivi. V nasprotnem primeru onemogoči stranki, da v pritožbi dokazno oceno sodišča napade, in instančnemu sodišču, da pravilnost te dokazne ocene preveri. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo konkretnih razlogov, zakaj priči F.F. ne verjame, zato dokazna ocena sodišča ni ustrezna. Da napaka priče v letnici še ne more biti zadosten razlog za zaključek o neverodostojnosti priče, je pritožbeno sodišče že pojasnilo v razveljavitvenem sklepu, pri tem pa tudi opozorilo, da bi se sodišče prve stopnje o letnici lahko prepričalo tudi na podlagi listinskih dokazov (A20-A22). Zadostnega razloga za oceno neverodostojnosti priče pa (samo po sebi) ne predstavlja niti sorodstveno razmerje priče do stranke v postopku, ki ga je sodišče prve stopnje prav tako upoštevalo kot dodatni razlog, zaradi katerega ni sledilo izpovedi priče F.F.. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja tožnik v pritožbi.

9. Navedena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je podana tudi iz drugih razlogov. Tožnik v pritožbi v zvezi z dokazno oceno izvedenih dokazov utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tožniku in priči F.F. očita, da določenih dogodkov ne znata umestiti v časovno obdobje oziroma ne vesta povedati o določenih datumih, čeprav gre za nebistvene dogodke oziroma bi se lahko sodišče prve stopnje o datumih posameznih dogodkov (npr. datum vročitve obvestila o nameravani odpovedi in datum same odpovedi pogodbe o zaposlitvi) prepričalo na podlagi listin v spisu. Po drugi strani pa sodišče prve stopnje pričama D.D. in E.E. verjame kljub temu, da se določenih točnih datumov in podatkov nista mogla spomniti. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejstev ni upoštevalo listin iz prilog A20 do A22, ki se nanašajo na zaposlitev priče F.F. pri drugem delodajalcu, na katere je pritožbeno sodišče prav tako opozorilo v razveljavitvenem sklepu. Te listine je sodišče prve stopnje izvedlo, kot izhaja iz dokaznega sklepa (glej 4. točko obrazložitve sodbe), vendar jih pri dejanskih zaključkih sodbe ni upoštevalo.

10. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je navedlo zgolj pavšalne razloge za zavrnitev preostalih dokaznih predlogov. V skladu s pravili pravdnega postopka morajo biti razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov razvidni bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Pri tem pa je ključno, da sodišče navede konkretne vsebinske razloge in na ta način stranki, katere dokazni predlog je zavrnjen, omogoči, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade. Sodišče prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni sprejelo sklepa o zavrnitvi dokaznih predlogov in tudi ni navedlo nikakršnih razlogov za takšno odločitev. V izpodbijani sodbi (glej 4. točko obrazložitve) pa je sodišče prve stopnje navedlo le, da je ostale dokaze zavrnilo kot nepotrebne, saj je bila zadeva dovolj razčiščena za razsojo na podlagi izvedenih dokazov. Takšna obrazložitev pa je pavšalna in ne vsebuje konkretnih vsebinskih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1. 11. Že zaradi zgoraj ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih pritožbeno sodišče zaradi njihove narave ne more samo odpraviti, niti to ne bi bilo v skladu z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Kljub temu pritožbeno sodišče zaradi čim hitrejše rešitve v tej zadevi odgovarja še na nekatere druge odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Izpodbijana sodba ni obremenjena z drugimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, ki jih sodišču prve stopnje očita tožnik v pritožbi. Tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje naj ne bi pojasnilo, s katerimi listinskimi dokazi je potrjena izpoved priče D.D. in ker naj ne bi navedlo, zakaj verjame pričama D.D. in E.E., ne pa priči F.F.. Sodišče prve stopnje je te razloge navedlo, so pa neustrezni, kot že pojasnjeno. Tudi sicer lahko pomanjkljiva dokazna ocena le v izjemnih primerih preraste v navedeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar pa v konkretnem primeru ni podano.

13. Podana ni niti očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki obstoji, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje ne očita napačnega povzetka vsebine dokazov v sodbo, ampak napačne dejanskega zaključke, kar pa predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Teh pritožbenih navedb pa sodišče prve stopnje ni presojalo, ker glede na sprejeto odločitev (še) niso bistvenega pomena.

14. Prav tako tožnik neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 286. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo prepozno podane navedbe tožene stranke, da je ta delo prodajalcev lahko opravljala tudi s petimi delavci. Te navedbe je tožena stranka sicer res podala šele v vlogi z dne 29. 11. 2013, vloženi po prvem naroku za glavno obravnavo 14. 10. 2013. Vendar pa je sodišče prve stopnje te trditve tožene stranke pravilno upoštevalo, saj so bile podane v odgovor na navedbe tožnika v pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2013 (kar navaja tudi tožnik v pritožbi) in torej tožena stranka pred tem ni mogla vedeti, da so dejstva o tem, na kakšen način je organizirala delo po odhodu prodajalca F.F. (glede katerega tožnik trdi, da je toženo stranko obvestil o odhodu in da mu je tudi delovno razmerje prenehalo po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika) relevantne. Zato ni podana očitana kršitev določb pravdnega postopka.

15. Neutemeljena je pritožbena navedba, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ne vsebuje ustrezne obrazložitve. Obrazložitev odpovedi je sicer res skopa, vendar se je treba strinjati s presojo sodišča prve stopnje, da je zadostna in iz tega razloga zato ni nezakonita. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je navedeno, da se je tožena stranka odločila, da bo delovni proces v poslovni enoti organizirala tako, da bo ukinila eno delovno mesto prodajalca na bencinskem servisu, da je tak ukrep potreben zaradi znižanja obratovalnih stroškov oziroma stroškov poslovanja delodajalca, ekonomičnost in poslovna vizija družbe, da bo tožnikovo delo prerazporejeno na druge delavce in da drugega ustreznega delovnega mesta za tožnika ni. Pritožba v zvezi s tem neutemeljeno opozarja, da bi bi tožena stranka morala že v odpoved pogodbe o zaposlitvi navesti konkretne (številčne) podatke o njenem poslovanju, saj to z vidika zahtevane obrazloženosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni potrebno.

16. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu pojasnilo, da sta upadanja prodaje in nedoseganje načrtovanih rezultatov utemeljena ekonomska razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato realno zastavljeni cilji tožene stranke in dejanska izguba v letu 2011 ter izboljšanje rezultatov v letu 2012 ni odločilno dejstvo v sporni zadevi, saj se lahko tožena stranka odloči za spremembo organizacije že, če samo grozi nastanek izgube in ni nujno, da do izgube konkretno že pride. Zato je neutemeljena pritožbena trditev tožnika, da ni bilo ekonomskega razloga za znižanje števila zaposlenih na delovnem mestu prodajalec na bencinskem servisu, ker tožena stranka v letu 2012 ni poslovala z izgubo.

17. Tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja tudi na študentsko delo, ki se naj bi ga tožena stranka posluževala po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, in na zaposlitev nove delavke za določen čas v decembru 2012. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu že zavzelo stališče, da dejstvo, da je tožena stranka določena dela oziroma naloge tožnika prerazporedila na druge delavce in angažirala študente, ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Člen 47 Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) namreč določa, da je gospodarska pobuda svobodna, kar pomeni, da delodajalec lahko organizira delovni proces tako, kot on meni, da bo to zanj najbolj smotrno in najbolj ekonomično. Če je tožena stranka menila, da lahko določene naloge opravlja tudi s študenti, je bila to njena poslovna odločitev. Na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa tudi ne more vplivati zaposlitev novega delavca, do katere je prišlo približno pol leta po podaji odpovedi tožniku. Zaposlitev novih delavcev bi bila lahko relevantna kvečjemu, če bi do nje prišlo ob sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali kratek čas po njej. Tožnik v pritožbi sicer navaja, da celotno sosledje dogodkov kaže na zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj naj bi tožena stranka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z angažiranjem študentov v vmesnem obdobju premostila potrebo po opravljanju tožnikovega dela do zaposlitve novega delavca za določen čas in za isto delo. To pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj tožnik v dosedanjem postopku v tem smislu na zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni opozarjal. Opozarjal je namreč zgolj na nadaljnji obstoj potrebe po opravljanju njegovega dela (tj. dela prodajalca na bencinskem servisu) tudi po tem, ko mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kar je utemeljil z navedbo, da je tožena stranka angažirala študente, ki so opravljali enako delo kot on, kasneje pa za to delo zaposlila novega delavca. Sodišče prve stopnje zato tožnikovih navedb pravilno ni preverjalo v smeri, ali je prišlo do zlorabe instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot izpostavlja v pritožbi, ampak je zgolj (sicer po nepotrebnem) preverjalo, ali so angažirani študentje opravljali enako delo kot tožnik. To pa v tem sporu ni bistveno, saj nadaljnja potreba po opravljanju dela, ki ga je prej opravljal delavec, ki mu je bil odpovedana pogodba o zaposlitvi, sama po sebi še ne pomeni neobstoja poslovnega razloga in s tem nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec je namreč svoboden pri odločitvi, da delovni proces organizira drugače, kar pomeni, da lahko delo zakonito razporedi med ostale zaposlene, angažira zunanje izvajalce ali pa študente, do česar je prišlo tudi v konkretnem primeru. Pritožbene navedbe, ki temeljijo na drugačnem stališču, so tako neutemeljene, tiste, ki opozarjajo na zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto in jih zato ni mogoče upoštevati.

18. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati izhodišča iz tega sklepa in navodila iz razveljavitvenega sklepa opr. št. Pdp 866/2015 z dne 7. 4. 2016 ter odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti in ponovno izvesti vse že izvedene dokaze. Pri odločitvi o tožbenem zahtevku v tej zadevi bo moralo kot ključno upoštevati prenehanje delovnega razmerja F.F. pri toženi stranki na istem delovnem mestu, saj bi to lahko vplivalo na neobstoj poslovnega razloga in s tem na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, na kar je opozorilo že Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 182/2014 z dne 13. 1. 2015. Sodišče prve stopnje bo moralo pri dokazni oceni izvedenih dokazov, s katerimi bo ugotavljalo relevantna dejstva v zvezi z navedenim, upoštevati tudi, da izpovedi tožnika in priče F.F. glede datuma sklenitve pogodbe o zaposlitvi slednjega z drugim delodajalcem potrjujejo listinskih dokazi v spisu (A20-A22), tožena stranka pa nasprotno za dosego svojega dokaznega bremena (prvi odstavek 82. člena ZDR) ni predložila nobenega listinskega dokaza, iz katerega bi bil razviden bodisi datum sporazuma o prenehanju delovnega razmerja bodisi datum podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca (ki morata biti oba podana v pisni obliki2). Sodišče prve stopnje bo moralo nato ponovno odločiti o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in o stroških postopka.

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Gre za uveljavljeno stališče iz sodne prakse - glej na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. VIII Ips 133/2016, VIII Ips 144/2013, II Ips 124/2016 in druge. 2 Prvi odstavek 79. člena ZDR in prvi odstavek 86. člena ZDR.