Jedro

V primeru, ko je odločba razveljavljena, zadeva pa vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek, je odvetnik upravičen do nagrade tudi za zastopanje v ponovljenem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo še o podrejenem tožbenem zahtevku, in sicer z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, da v zapuščino po zapustniku ne sodi odškodnina v obliki obveznic SOD po dveh odločbah Upravne enote Ljubljana. Tožbo je zavrglo v delu, ki se je nanašal na ugotovitev, da so se tožene stranke dedovanju po zapustniku odpovedale ter v delu, da tožeči stranki pripada odškodnina. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 6.285,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper stroškovno odločitev iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločitev o stroških razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ali sodbo ustrezno spremeni. Odločitev sodišča prve stopnje o stroških je napačna, saj je sodišče prve stopnje nelogično upoštevalo, da je tožeča stranka uspela le v v neznatnem delu svojega primarnega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je tožeča stranka s primarnim zahtevkom, s katerim je zahtevala ugotovitev odpovedi dedovanja, uspela zoper prvo in drugo toženo stranko. Napačno je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo stroške za zastopanje na I. stopnji in narok v ponovljenem postopku, saj je bil v ponovljenem postopku razpisan zgolj en narok, ki je trajal 20 minut. Prav tako je sodišče prve stopnje toženki napačno odmerilo povišico za zastopanje treh strank. Odločitev sodišča je materialnopravno napačna, oprta na razloge, ki nimajo podlage v trditvah tožene stranke in izvedenih dokazih, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb iz 14. točke 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določilom tretjega odstavka 154. člena ZPP sodišče lahko odloči, da mora stranka povrniti vse stroške nasprotne stranke, ki ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Tožeča stranka je postavila primarni in podrejeni zahtevek. S podrejenim zahtevkom je propadla v celoti, s primarnim zahtevkom pa je uspela le v neznatnem delu zoper prvo in drugo toženo stranko, v preostalem delu pa tudi s primarnim zahtevkom v 1. in 3. točki (ugotovitveni in dajatveni del) ni uspela. Glede na tako ugotovljen izid pravdnega postopka je zaključek sodišča prve stopnje o neznatnem uspehu tožeče stranke povsem pravilen. Prav tako je povsem neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je glede na prej povzeti izid pravdnega postopka tožena stranka tista, ki je v pretežnem delu izgubila. To ne drži. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, ki je o pravdnih stroških odločilo na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP, pri čemer je ugotovilo le neznaten uspeh tožeče stranke. Poleg tega ni upravičena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka zoper prvo in drugo toženo stranko z zahtevkom na ugotovitev odpovedi dedni pravici uspela. Zato pritožba neutemeljeno napada ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo neznaten uspeh tožeče stranke, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški.

6. Zakon o Odvetniški tarifi v 19. členu določa, da v primeru vrnitve zadeve sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. Zato je bila toženi stranki utemeljeno priznana nagrada za postopek in nagrada za narok (tar. št. 3100 in tar. št. 3102) tudi v ponovljenem postopku. Pritožbene navedbe, ki priznanje nagrade za ponovljeni postopek grajajo, tako niso utemeljene. Prav tako je pooblaščenec tožene stranke za zastopanje treh strank upravičen do povišanja nagrade za 30 %, kot to določa tar. št. 1200 ZOdvT. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o povišanju nagrade za zastopanje utemeljena. Pritožbeno sodišče je napravilo tudi preizkus odmere pravdnih stroškov in ugotovilo, da je le-ta pravilna.

7. Pritožbene navedbe o materialnopravno napačni odločitvi sodišča prve stopnje glede stroškov ter zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so pavšalne in nekonkretizirane, zato pritožbeno sodišče na njih ni odgovarjalo.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (stroškovni odločitvi v III. točki izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

9. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).