Jedro

Vsak poseg v pravico do verske svobode še ne pomeni dejanja preganjanja v smislu 26. člena ZMZ, ampak je to samo „huda kršitev“ svobode do veroizpovedi, „ki odločilno vpliva na posameznika“. Sodišče v tej sodbi utemeljuje – na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi in ocene njegove (ne)verodostojnosti – zakaj tožniku ni mogoče verjeti, da je bil v domačem kraju izbran za svečenika na način, ki bi ga silil, da bi v primeru vrnitve v domači kraj po 14 letih moral kot vaški svečenik izvajati žrtvovanja, oziroma da bi ga kdor koli preganjal, ker naj bi pred 14 leti odklonil obredno delo vaškega svečenika, ter zaključuje, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se ponovna prošnja tožnika (roj. 25. 5. 1989) za mednarodno zaščito zavrne. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnik v prvi prošnji, ki jo je podal kot oseba po imenu A.A., meseca oktobra 2008 navedel, da v Nigeriji nikoli ni imel nobenih dokumentov, razen potrdila o rojstvu. Ker so v državi izbruhnili nemiri (septembra 2007) med vlado države River State in mladino, je skupaj s prijateljem svoje sestre s ponarejenim potnim listom odšel v Avstrijo, kjer je zaprosil za azil. Povedal jim je, da ga doma išče policija, ki je streljala na ljudi v času nemirov in ubila tudi nekaj njegovih prijateljev. Dobil je negativno odločbo, saj niso verjeli njegovi zgodbi. Zoper odločitev se je pritožil, vendar je ponovno dobil negativen odgovor in grozila mu je deportacija nazaj v Nigerijo, zato je odšel v Slovenijo. Glede na to, da je prosilca predhodno že obravnavala Avstrija, je pristojni organ dne 28. 10. 2008 izdal sklep št. 2142-205/2008/11 (1352-10), v katerem je odločil, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo prosilec predan Avstriji. Dne 3. 10.2012 je prosilec vložil ponovno prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Iz dokumentacije upravne zadeve je razvidno, da je bil prosilec v Republiko Slovenijo vrnjen iz Švice dne 2. 10. 2012 na podlagi Uredbe (ES) št. 343/2003, kjer je prav tako zaprosil za mednarodno zaščito. Dne 3. 10. 2012, po vrnitvi iz Švice, je vložil ponovno prošnjo za mednarodno zaščito z osebnimi podatki B.B., roj. 25. 5. 1982 v kraju C., Nigerija, ki pa jih ni z ničemer dokazal. Povedal je, da v izvorni državi na dan podaje ponovne prošnje živijo še mama, oče, brat in sestra. Nadaljeval je, da se mu je leta 2009 rodil sin. Na Uradu za priseljevanje v Benetkah so mu rekli, naj prinese dokumente, da mu bodo lahko uredili prebivanje. Prinesel jim je nigerijski potni list, vendar mu dovoljenja niso uredili. Njegov potni list se nahaja pri njegovem prijatelju v Italiji. Pridobil je tudi uradno zapriseženo izjavo o tem, da je iz vasi C., ki jo je potreboval za ureditev dokumentov za svojega sina, ki je tako, kot njegova mati, državljan Švice in živita v Avstriji. Glede na to, da je podal druge osebne podatke, kakor v prvi vlogi, je bil pozvan, da navedeno pojasni. Povedal je, da ga je bilo v Avstriji strah, saj so bili zelo neprijazni in strogi, zato je raje dal druge podatke. V Sloveniji pa teh podatkov ni želel spreminjati. Osebni podatki, ki jih je navedel sedaj, pa so resnični. Po vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji je izvedel, da je njegova žena noseča, zato je želel biti z njo in je zato samovoljno zapustil Azilni dom. Nadaljeval je, da je Nigerijo zapustil leta 2000 in odšel s ponarejenimi dokumenti z letalom v Turčijo. Iz Turčije je nato odšel v Italijo z manjšo ladjico, kjer je v Anconi ostal eno leto, nato pa odšel na Dunaj in v Slovenijo. Iz Slovenije je odšel v Benetke, od tam pa v Švico, kjer so mu obljubili vizum, zato je uredil zapriseženo izjavo iz svoje vasi, vendar vizuma vseeno ni dobil. Uredili so potni list za njegovega sina, zanj pa ne. Ko je v Švici zaprosil za mednarodno zaščito, so ga vrnili v Slovenijo. V pojasnitev, zakaj je zapustil Nigerijo, je navedel, da imajo v njegovi vasi C. svetišče, ki se imenuje Odomagena. Kot zadnji sin bi moral delati v tem svetišču kot svečenik in žrtvovati kri. Cela vas in njegova družina so hoteli, da bi delal v tem svetišču. Častiti bi moral starodavni kipec po imenu juju, bil bi neke vrste medij med njim in vaščani. Tega ni želel početi, ker noče prelivati krvi, ki bi jo moral dajati temu jujuju, ki je kot neke vrste bog v njihovi vasi, vanj verjame celotna vas. Sam je kristjan in bi mu bilo to posebno tuje in čudno. Pogreša družino, a se ne more vrniti, ker bi ga vaščani ubili. Oče mu je povedal, da ga je duh izbral, in kakšen mesec po tem, ko je to izvedel, je odšel. Nikakor mu ni uspelo, da bi ga pustili pri miru in da bi izbrali koga drugega. Ta duh sedaj pobija vaščane, saj mu nihče ne služi. Pri odhodu iz države mu je pomagal župnik. Ker je prosilec ob vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito navedel drugačne razloge kot ob vložitvi ponovne prošnje, je bil pozvan, da to pojasni, in povedal je, da ko je prišel v Avstrijo, je bil še zelo mlad in prestrašen, bal se je policije in vseh okoli sebe, zato se je zlagal. Fizično in psihično s strani vaščanov in svoje družine ni bil napaden, saj je splošno znano, ali sprejmeš mesto častilca ali pa te ubijejo. Pobegnil je in če bi se vrnil nazaj in pričel s čaščenjem, bi bilo vse dobro, sicer pa bi ga ubili. Na osebnem razgovoru je prosilec povedal, da mu je ime B., priimek je B., rojen dne 25. 5. 1982 v kraju C., zvezna država Enugu, državljan Nigerije. Pripada skupini Igbo in je kristjan. Predložil je sken potnega lista, ki naj bi se nahajal v Italiji. V Italiji je živel 4 leta in tam si je dal narediti potni list. Ko se mu je rodil sin, je hotel oditi v Švico. Potnega lista nima pri sebi, temveč ga ima pri prijatelju, pri katerem je v Benetkah živel 4 leta. Pri njem ima tudi vso ostalo dokumentacijo. Dokumentacije nima pri sebi zato, ker je bil iz Švice deportiran v Slovenijo. Ko se bo vrnil nazaj v Italijo, ga bo prosil, da mu pošlje dokumente. Zaprosil ga je samo za sken potnega lista in tega je dobil. Ostale dokumente bo predložil kasneje. V nadaljevanju osebnega razgovora je prosilec pojasnil, zakaj je prvič podal drugačne osebne podatke. V Avstriji so bili zelo strogi in ni vedel, kaj naj reče. Ko je leta 2008 prišel v Slovenijo, so že imeli podatke iz Avstrije, zato je povedal iste podatke. V Nigeriji je živel v kraju C., to je mala vas, ki je 15-20 minut vožnje z avtomobilom oddaljena od mesta Enugu. Celo življenje je živel v kraju C. Živel je z družino, ki so jo sestavljali oče D.D., mama E.E., bratje F.F., G.G., H.H., I.I. in sestre J.J., K.K., L.L. in M.M. Kje je njegova družina, ne ve, saj kontaktov nima. Prosilec je navedel, da vse, kar je navedel v Avstriji, ne drži in da je laž tudi vse, kar je povedal ob vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Prosilec je v nadaljevanju osebnega razgovora povedal, da je bil še majhen in še ni imel velikega znanja. Vas, v kateri je živel, v celoti veruje v črno magijo, imenovano juju. Odšel je zato, ker je svetišče juju odomagana. Glavni svečenik je umrl in juju je povedal, da ga bo moral naslediti. Sam tja ni hodil, le povedali so mu. Rojen je v tej vasi in svečenika lahko nasledi samo nekdo iz te vasi. V Nigeriji v angleščini juju in svetišče (shrine) pomenita isto,v njihovi vasi pa rečejo odomagana. Ko so mu povedali, da je on naslednji in da se mora pripraviti, je bilo to proti njegovi veri in njegovim prepričanjem. Rekli so mu, da tega ne more zavrniti in da naj se kar pripravi. Slišal je, da kadar pride do čaščenja, lahko žrtvujejo tudi device, to je slišal govoriti člane svoje družine. Odločil se je, da tega ne bo mogel početi, zato se je prepiral s svojo družino. Stvari so se poslabšale in odšel je k duhovniku, ki stanuje v mali cerkvi v vasi. Imenuje se N.N. Povedal mu je, kaj se dogaja, zato mu je pomagal, da je odšel v Turčijo. Organiziral mu je njegovo pot, stikov s svojo družino nima. Leta 2010 je na trgu v Italiji videl nekega moškega, ki je bil iz njegove vasi in mu je povedal, kaj se dogaja v vasi, da juju pobija vaščane, da ni nobenega čaščenja več in da ni nikogar, ki bi nadomestil umrlega svečenika. Od tega moškega je dobil telefonsko številko svojega najstarejšega brata. Poklical ga je in mu povedal, da ima sina in da potrebuje dokument iz vasi. Brat je dobil zapriseženoizjavo,obenem pa mu vseskozi govoril, da se mora vrniti. Zaradi tega ga ni več poklical. Zadnji kontakt z bratom je imel leta 2010. Svetišče se nahaja v vasi. Vas sicer nima ulic ali kakšnega trga, vendar vsi vedo, kje se nahaja posebno drevo, pri katerem je svetišče. Kraj se imenuje O. V vasi živi približno 10.000 ljudi in svetišče se nahaja malo iz vasi v grmovju. Do tega svetišča ni nikoli šel, saj je bil majhen. Z mamo, ki ni hodila k svetišču, jehodil v cerkev. O svetišču je slišal zato, ker živijo skupaj in je slišal, da se pripravljajo slavja, žrtvovanja. Tudi po tem, ko so se vrnili iz svetišča, so mu pripovedovali o tem. Mama mu je vedno govorila, da naj tja ne hodi, vedno mu je govorila o Bogu, o Bibliji. Za obrede pri svetišču je govorila, da je to čarovniška moč in da ne prihaja od Boga. Žrtvovanje ponavadi poteka ob polnoči, tam ostanejo do jutra. Govorijo o tem, da so žrtvovali devico, kravo. Misli, da na oltarju darujejo žrtveno kri. Na ta način zaprosijo duha za uslugo. Ko se je to dogajalo oziroma ko je odšel, je bil star 18 let, vendar je o tem poslušal že od malega. Za svečenika, ki je umrl, je vedel, vendar z njim ni govoril. Ko je svečenik umrl, je nekega dne k njemu prišel oče in mu povedal, da je vesel, ker je juju njihovo družino izbral, da bo zagotovila svečenika in da je ta izbranec on. Oče mu je še povedal, da nima možnosti reči ne, saj se je tako odločilo. Začeli so mu groziti. Celotna vas mu je govorila, da mora prevzeti to nalogo. Prepričevanje je trajalo približno en mesec. V tem času so mu povedali, da mora to storiti, da je to že stara praksa. Če ne bo ubogal, bo juju začel pobijati njegovo družino in tudi druge vaščane. Grozili so mu, vendar fizičnega nasilja ni bilo. Pripravljali so se, da bi ga dobili in ga odpeljali k svetišču, kjer bi ga žrtvovali. Vse to mu je povedal oče, saj je o tem vseskozi govoril. To je slišal tudi, če je šel ven, če je odšel v cerkev. Župnik je vse to videl, saj je živel v vasi. Ker je župnik videl, kaj se dogaja, mu je predlagal, da mu pomaga. Dva tedna, čeprav se ne spomni natančno, je ostal v cerkvi, saj je postajalo vse slabše. Župnik je povedal njegovi mami, da je v cerkvi in to je vedela samo mama. Drugi so ga iskali, vendar niso vedeli, kje je. Policija se v tradicionalne stvari ne vmešava. Oče mu je povedal, da je to verovanje tradicija, da je to stara stvar, zato tudi policija pri tem ne more pomagati. Župnik mu je povedal, da bo moral oditi. Prinesel mu je potni list, ki je bil na drugo ime, nato pa ga ja odpeljal v Lagos, kjer ga je pospremil na letalo za Turčijo. V Turčiji je vprašal, kje živijo črnci, in tam ostal 6 let, opravljal je različna dela.

V Nigeriji nikjer ni varen. Kjerkoli bi ga lahko našli in ga poškodovali. Lahko bi ga celo na silo odvlekli nazaj ali ga ubili. Vse to bi storili po navodilu jujuja. Oseba, ki jo je srečal v Italiji, mu je rekla, da ima srečo, da je v Italiji, saj je doma povzročil ogromno škodo.

Misli, da tudi druge ženske v vasi niso verovale v ju-juja. Žrtvovanje je bilo preveč krvavo in surovo za ženske, zato s tem niso hotele imeti nič. Leta 2010 je izvedel, da mu je umrl oče, ne ve pa, če kdo od njegove družine še živi v Nigeriji. Misli, da če je oseba dober kristjan in veruje v Boga, mu zlobni duh ne more škodovati. Bog ima večjo moč kot juju.

Prosilec je ob zaključku osebnega razgovora povedal še, da ima sina, ki je bil rojen dne 26. 7. 2009 v Italiji, v kraju P. Glavni razlog, da ga je sinova mati zapustila je, da je zaslužil premalo denarja. Rad ima svojega sina, ki mu je podoben in ne želi, da bi imel karkoli z njegovo družino. Edina družina, ki jo ima, je ta sin. Sin s svojo mamo živi v Avstriji, vendar ne ve naslova. Sinova mama ima drugega moškega in ta ji je svetoval, da naj spremeni naslov. Kontaktov s sinom nima, vendar ve, da je v Avstriji. Če bi imel dokumente, bi ga lahko našel in začel zanj skrbeti. Sin ima švicarski potni list in osebno izkaznico. Ko so ga Švicarji vprašali za dokumente, je odšel na nigerijsko ambasado v Rim in zaprosil za potni list. Ko je šel na ambasado, je že imel zapriseženo izjavo iz Nigerije. Poklicali so nekoga iz države Enugu, da bi z njim opravil razgovor. Govoril je celo narečje iz Enugu. Postavili so mu veliko vprašanj, slišali so, da govori dialekt, zato so mu verjeli in mu izdali potni list. Plačati je moral 210 evrov, saj je dobil popolnoma nov potni list.Ob koncu osebnega razgovora je prosilcu postavil vprašanja tudi pooblaščenec. Oče mu je povedal, da naj ne sprašuje, zakaj je bil izbran, temveč naj bo vesel, da bo služil v svetišču. Istega dne, kot je potekal osebni razgovor, je pooblaščenec prosilca v spis predložil tudi scan potnega lista Federalne Republike Nigerije št. ..., izdanega dne 16. 2. 2010 v Rimu, Italija, z veljavnostjo do 15. 2. 2015 na ime B.B., ter informacije o izvorni državi v angleškem jeziku, pridobljene na internetu s poudarkom na poročilih, ki omenjajo rituale, podobne, kot jih opisuje prosilec, in ki potrjujejo obstoj različnih kultov in razširjenost človeškega žrtvovanja v Nigeriji. Tožena stranka navaja ta poročila v desetih točkah na strani 5 izpodbijane odločbe.

Informacije iz prvega, petega in šestega poročila, ki so jih navedli pooblaščenci, je pri pripravi odločbe upošteval tudi pristojni organ in tožena stranka pravi, da se do njihove vsebine ne bo posebej opredeljevala. Vsa ostala poročila, ki so jih predložili pooblaščenci, pa navajajo primere, ko so bili v Nigeriji zaradi opravljanja ritualov in obredov ubiti ljudje. Glede na to, da pristojni organ, kot je to razvidno iz nadaljevanja odločbe, ne verjame, da bi bil prosilec v izvorni državi, iz katere je odšel že leta 2000, izpostavljen možnosti, da bi bil tudi sam žrtev takšnega rituala, navedenih informacij pri pripravi te odločitve, kljub temu, da jih je preučil, ni upošteval. Prosilec je naknadno preko pooblaščencev v spis predložil tudi fotokopije več dokumentov: potrdilo o rojstvu sina z dne 26. 7. 2009; potrdilo o plačilu 530 evrov predujma z dne 24. 3. 2010; povzetek podatkov iz rojstnega lista z dne 3. 8. 2009; potrdilo o rojstvu sina z dne 3. 8. 2009; poziv prosilcu, da se oglasi na Kvesturi v Benetkah z dne 16. 5. 2012; potrdilo o rojstvu - priznanje očetovstva z dne 3. 8. 2009; poziv prosilcu, da se oglasi na Kvesturi v Benetkah z dne 20. 6. 2011; overjeno izjavo z dne 1. 3. 2010 sodišča v Zvezni državi Enugu, Nigerija; fotokopijo osebnih izkaznic R.R. in S.S.; odločbo o zavrnitvi prošnje za izdajo dovoljenje za prebivanje z dne 23. 5. 2012, izdana na Kvesturi v Benetkah; potrdilo Zvezne države Enugu o prebivališču z dne 25. 2. 2010; potrdilo, da je bil prosilec rojen v kraju C. z dne 2. 3. 2010. Na podlagi vpogleda v fotokopije teh dokumentov pristojni organ ugotavlja, da si je prosilec v Italiji urejal dovoljenje za prebivanje, kar pa mu ni uspelo, ter da se mu je leta 2009 rodil sin, ki je državljan Švice. Priložene so tudi fotokopije dokumentov, iz katerih izhaja, da je prosilec rojen v Nigeriji, v zvezni državi Enugu. Pristojni organ je na podlagi vpogleda v uradne evidence ugotovil, da je prosilec dne 1. 2. 2013 samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani.

Med spisovno dokumentacijo se nahajata tudi dva dokumenta, ki ju je poslala Generalna policijska postaja, Uprava kriminalistične policije. Prvi dokument št. 2255-536/201212 (2252-04) z dne 3. 10. 2012 navaja, da ima prosilec v SIS (Schengen Information Sistem) razpisana dva ukrepa zavrnitve vstopa na ozemlje Schengena, in sicer v Švico, ukrep velja do dne 17. 9. 2015, in Italijo, kjer ukrep velja do dne 10. 7. 2022. Drugi dokument št. 2255-134/2013/2 (2252-04) z dne 27. 2. 2013 pa navaja, da ima prosilec v SIS razpisane tri ukrepe zavrnitev vstopa na ozemlje Schengena, in sicer s strani Švice, Avstrije in Italije. Prejeli so le podatke s strani švicarskih in avstrijskih varnostnih organov.

Prosilec v postopku za priznanje mednarodne zaščite ni predložil nobenega uradnega dokumenta s fotografijo, na podlagi katerega bi bilo mogoče neizpodbitno ugotoviti njegovo istovetnost. Prosilec je sicer v drugem postopku za mednarodno zaščito pristojnemu organu predložil sken potnega lista Nigerije št. ..., izdanega dne 16. 2. 2010 v Rimu, z veljavnostjo do dne 15. 2. 2015 na ime B.B., kot tudi skane potrdila o rojstvu in zaprisežene izjave njegovega brata. Glede na to, da gre za skene dokumentov, ki jih pristojni organ ni prejel v originalu, jih le-ta ni pošiljal v preverjanje pristnosti v Nacionalni forenzični laboratorij. Glede na to, da je prosilec pravilno odgovoril na nekaj splošnih vprašanj o Nigeriji, kot na primer opis zastave, ki je zelena, bela in zelena, barve pa si sledijo vertikalno, ter da je glavno mesto Nigerije Abuja, predsednik države Jonathan Goodluck in da je država razdeljena na 36 zveznih držav, pristojni organ kljub odsotnosti originalnega dokumenta, ki bi dokazoval njegovo istovetnost, na podlagi zbrane dokumentacije in opravljenega osebnega razgovora dne 18. 12. 2012 verjame prosilcu, da prihaja iz Nigerije, in sicer iz zvezne država Enugu.

Kot je sam navedel, je v Avstriji prejel zavrnitev svoje prošnje, saj naj mu ne bi verjeli, z istimi osebnimi podatki in enakimi razlogi pa je prvič zaprosil za mednarodno zaščito tudi v Sloveniji.

Glede na prosilčeva pretekla ravnanja pristojni organ ugotavlja, da prosilec prošnje za mednarodno zaščito ni vložil takoj, ko je za to imel možnost, kar po mnenju pristojnega organa niža stopnjo njegove splošne verodostojnosti.

Pristojni organ najprej navaja, da je informacij o tem, ali obstaja "juju odomagana" na internetu, kljub temeljitemu raziskovanju, ni mogoče zaslediti. Pridobil pa je nekaj skopih informacije glede pojma "juju" in kaj naj bi ta pomenil. Informacija, ki je bila pridobljena za sodišče iz Avstralije (Refugeee Review Tribunal – RRT Avstralija), navaja, da druga vrsta kultnih aktivnosti opisuje tradicionalno religiozno prakso, ki je znana po tem, da vključuje juju ali tradicionalne obrede, pri katerih se včasih, zato da bi bili učinkoviti, lahko zahteva usmrtitev človeka ali žrtvovanje delov človeškega telesa. Tožena stranka povzema še poročilo irskega begunskega dokumentacijskega centra (RDC), norveško poročilo o raziskovalni odpravi v Nigerijo, v okviru katerega Grace Osakue, ustanoviteljica nevladne organizacije, pravi, da se dinamika juju neprestano spreminja, ter Operativne smernice angleške agencije za mejo.

Glede na te informacije pristojni organ ugotavlja, da je juju tradicionalno nigerijsko verovanje. Šlo naj bi za nekakšno obliko vraževerja in črne magije, ki je v Nigeriji še zelo razširjeno. Na podlagi zgoraj navedenih informacij, pristojni organ v povezavi z navedbami prosilca ugotavlja, da so le-te v delu, ki se nanašajo na samo dejstvo, da juju obstaja, potrjene.

Pristojni organ je v nadaljevanju preverjal, ali je mogoče na podlagi pridobljenih informacij ugotoviti, na kakšen način poteka imenovanje novega svečenika, saj je prosilec zatrjeval, da je bila njegova družina in znotraj nje on sam, določen za svečenikovega naslednika. Pri preverjanju navedenega se je pristojni organ oprl zgolj na IRB Kanada (drugih informacij v zvezi s tem namreč na internetu namreč ni bilo mogoče najti), ki je v svojem sestavku z dne 6.7. 2010 navedlo: V svoji korespondenci 22. maja 2010 je profesor antropologije s Fakultete Univerze Franklin & Marshall (F & M) zapisal, da je glavni duhovnik posameznik zadolžen za določeno svetišče. Profesor je izjavil, da je vrač "duhovnik, ki je zadolžen za delo s predmetom, ki ima določeno moč v svetišču in za ta predmet tudi skrbi. Vrač je tudi lahko glavni duhovnik, lahko pa so tam različni ljudje, ki opravljajo vsako nalogo. Dne 3. junija 2010 je v korespondenci nek profesor antropologije z Univerze v južnem Illinois-u (SlU), ki je raziskoval vrače v zvezni državi Abia State (Igbo), navedel, da obstaja več vrst vračev ter dodal, da se te omenja tudi kot »tempeljske duhovnike«.

Profesor F & M je zapisal, da je v nekaterih primerih služba glavnega duhovnika ali vrača dedna in prehaja bodisi iz očeta na sina ali od materinega strica na nečaka (22. 5. 2010). Podobno je izjavil tudi profesor zgodovine v Centru za afriške študije (ASC) na Univerzi v Leiden-u v telefonskem intervjuju, da bodo verjetno naslednika izbrali med člani duhovnikove družine (11. 6. 2010). Profesor ASC, ki je bil v nekem svetišču na jugovzhodu Nigerije, je rekel, da bi naslednik lahko bil član širše duhovnikove družine (11. 6. 2010). Po njegovih besedah ni nujno, da se služba glavnega duhovnika ali vrača mora prenesti na najstarejšega sina, saj je to evropska, ne pa afriška tradicija (ASC profesor 11. 6. 2010). Pogosto raje izberejo sestrinega sina (isti vir). Profesor sociologije in antropologije Univerze, londonske Fakultete za orientalske in afriške študije (SOAS), je v telefonskem intervjuju izjavil, da tradicionalni sistemi nasledstva (kar zadeva tempeljske duhovnike) v državi ne delujejo več (10. 5. 2010).

Pristojni organ je zasledil tudi informacije, ki jih je IRB Kanada pripravil dne 8. 8. 2009, in iz katerih izhaja, daobstaja vsesplošen koncept, da tradicionalno božanstvo ali svetišče lahko 'pokliče' posameznika, da postane svečenik.

Na podlagi zgoraj navedenega pristojni organ ugotavlja, da svečenika lahko nasledi le nekdo iz njegove ožje ali širše družine. Nikjer pa ni navedeno, tako kot je to zatrjeval prosilec, da naslednika svečenika določi juju in da je naslednik lahko le nekdo iz vasi. Prosilčeva izjava tako v delu, kjer opisuje, zakaj je bil za svečenika določen on sam, v preučenih informacijah nima podlage.

Tožena stranka na strani 11 odločbe navaja poročilo IRB iz Kanade z dne 6.7.2010 („Posledice, ko oseba noče prevzeti položaja glavnega duhovnika ali vrača, za katerega je bila izbrana v južni ter centralni Nigeriji“) in iz tega poročila povzema naslednje: Profesor ASC je izrazil mnenje, da ne bi veljalo za prekršek zoper svetišče ali žalitev svetišča, če bi kdo odklonil položaj glavnega duhovnika ali vrača (11. 6. 2010). Izjavil je, da še nikoli ni slišal, da so v Nigeriji duhovništvo nekomu vsilili. Svetišče bi po njegovem mnenju želelo naslednika, ki ima interes in sposobnosti za to službo. Za naslednika bi verjetno vzeli novinca v mladih letih. Profesor londonske Univerze je povedal, da po njegovih raziskavah posameznik ne utrpi nobenih posledic, če zavrne položaj glavnega duhovnika ali vrača (10. 5. 2010). Podobno izjavo je podal F & M profesor: »Kristijani so zavračali prevzem dednih položajev v svetiščih, odkar so krščanski misijonarji prišli v Nigerijo - se pravi od sredine 19. stoletja." (22. 5. 2010). Isti je nato še rekel, da so »v starih časih« podložniki svetišč« utegnili prisiliti (posameznika, da prevzame to vlogo (isti datum), če je v resnici zavrnil dedni položaj duhovnika v svetišču. Dodal je naslednje: "Celo danes so ljudje, ki ohranjajo vezi s tradicionalno domačo vero in prisegajo, da bodo božanstva v svetišču že našla način, kako kaznovati tiste, ki to zavračajo(22. 5. 2010).

Pristojni organ na podlagi navedenega ugotavlja, da pridobljene in preučene informacije ne potrjujejo navedbe prosilca, da so ga hoteli prisiliti v prevzem položaja svečenika. Kot je razbrati iz informacij, je za svetišče izredno pomembno, da položaj svečenika prevzame nekdo, ki za to mesto pokaže zanimanje in ima za to delo tudi vse sposobnosti. Iz pridobljenih in preučenih informacij pa ni mogoče narediti zaključka, da lahko v prevzem svečeniškega mesta posameznika, ki celo ni v neposredni sorodstveni zvezi s pokojnim svečenikom, človeka prisilijo.

Prosilec je navajal tudi, da fizičnega nasilja nad njim ni bilo, so mu pa samo grozili, pripravljali pa so se tudi, da bi ga dobili in peljali k svetišču in žrtvovali. Navedena prosilčeva izjava pa je sama s seboj v nasprotju, saj je najprej zatrjeval, da naj bi bil on sam izbran za svečenikovega naslednika in bi naj tako izvajal obrede, za katere je navedel, da jih ne želi zaradi svoje katoliške vere, nato pa, da so ga vaščani zato, ker mesta svečenika ni hotel sprejeti, želeli v svetišču žrtvovati. Iz pridobljenih informacij sicer izhaja, da lahko tradicionalne religiozne prakse, ki so znane po tem, da vključujejo tudi juju ali tradicionalne obrede, včasih za to, da bi bili učinkoviti, zahtevajo človeško smrt ali dele človeškega telesa. Za izvedbo takšnega obreda pa je potreben svečenik, včasih tudi prisotnost šamana ali lokalnega zdravilca. Glede na to, da bi moral postati svečenik in izvajati obrede, ki bi lahko zahtevali tudi žrtvovanje ljudi, je njegova izjava, da bi ga želeli sovaščani, ker ne želi postati svečenik, dobiti in žrtvovati, nesmiselna in neverjetna.

Pridobljene in preučene informacije torej ne podpirajo izjav prosilca, da posameznika, ki celo ni iz ožje ali širše svečenikove družine, na ta položaj prisilijo. Prav tako nima podlage v informacijah prosilčeva izjava, da v kolikor ne bi prevzel svečenikovega mesta, bi ga v svetišču njegovi sovaščani žrtvovali. V Nigeriji, kot je lahko ugotovil pristojni organ na podlagi razpoložljivih informacij, nekatera poročila so predložili v spis tudi pooblaščenci prosilca, obstajajo svetišča in posamezni obredi, v katerih naj bi se uporabljali tudi deli človeškega telesa, ali pa celo prihaja do obrednih umorov posameznikov. Vendar pa na podlagi izjav prosilca, v povezavi s pridobljenimi in preučenimi informacijami, tega v primeru prosilca ni mogoče zatrjevati.

Glede na to, da je prosilec navajal tudi, da mesta svečenika ni želel prevzeti zato, ker je to v nasprotju z njegovo krščansko vero, je pristojni organ v nadaljevanju, kljub temu, da je ugotovil, da je malo verjetno, da je bil prosilec v mesto svečenika sploh pozvan, preveril odnos med tradicionalnimi verovanji, njihovim izvajanjem in krščansko vero. Pristojni organ je v ta namen pridobil in preučil edini dostopen vir, in sicer Poročilo norveškega Landinfa o raziskovalni misiji v Nigeriji marca 2009, kjer je navedeno naslednje: Pastor Oayo Olitayo je navedel, da je Nigerija globoko tradicionalna država, kjer je prisotno tudi vsesplošno verovanje v tradicionalne nadnaravne sile. Izpostavil je splošno stališče med nigerijskimi katoliki, da je Bog močnejši od teh sil: "Jaz verjamem, da čeprav obstajajo takšne stvari, kot so čarovnice, nam je Bog dal moč, da jih nadvladamo. " Grace Osakue (GPI) je podprla takšno stališče: "Religijo uporabljamo tako, da Bog nasprotuje tradicionalnim duhovom, zato rituali nimajo več nad nami nobene moči". Bisi Olateru-Olagbegi iz nevladne organizacije Nigerijski ženski konzorcij (WOCON) se je strinjala, da je uporaba 'ortodoksnih' krščanskih (ali muslimanskih) dogem lahko učinkovita v uničenju moči, ki jo ima juju.

Tožena stranka ugotavlja, da je prosilec kristjan in svojo vero prakticira, saj je glede svoje veroizpovedi navedel naslednje: "Vedno molim, zlasti zjutraj in zvečer. Molim za bolne in za bolne na svetu, molim za mir.". Navedel je tudi: "Mislim, da če je oseba dober kristjan in veruje v Boga, mu zlobni duh ne more škodovati. Bog ima večjo moč kot juju." Glede na prosilčeve izjave podane na osebnem razgovoru v povezavi s pridobljenimi in preučenimi informacijami, pristojni organ sprejema za verjetno, da je prosilec kristjan, da svojo vero prakticira, verjame pa tudi, da zlobni duh juju dobremu kristjanu ne more škodovati.

Zaradi vsega zgoraj navedenega pristojni organ meni, da prosilcu juju ne more škodovati. V kolikor bi bil prosilec res pozvan, da prevzame mesto svečenika, bi lahko to mesto zaradi svoje katoliške veroizpovedi tudi brez posledic zavrnil. Glede na razloge, ki jih je navedel prosilec, pristojni organ ugotavlja, da naj bi bil v primeru prosilca subjekt preganjanja nedržavni subjekt, in sicer njegova vaška skupnost, ki želi, da naj bi prevzel mesto svečenika svetišča. Kot je pristojni organ že navedel, je to glede na preučene informacije v povezavi s prosilčevi izjavami neverjetno. Pristojni organ dodaja še, da vaška skupnost, v kateri je živel prosilec in ki naj bi od njega želela, da postane svečenik, glede na določbe 24. člena ZMZ, ne more biti subjekt preganjanja.

Kljub temu pa pristojni organ dodaja, da je mogoče na podlagi Operativnih smernic angleške agencije za mejo iz januarja 2013 ugotoviti, da je na splošno v Nigeriji zagotovljena zaščita za osebe, ki uveljavljajo preganjanje s strani kultov, gangov, nasilnih skupin (vključno z juju, študentskimi bratovščinami in bakassi fanti), možna pa je tudi varna preselitev znotraj države.

Glede na vse zgoraj navedeno pristojni organ tako ugotavlja, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj glede na njegove izjave v povezavi s preučenimi informacijami, ni mogoče ugotoviti povezave in strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostni, političnega prepričanje ali pripadnosti določeni družbeni skupini.

Pristojni organ je v nadaljevanju preverjal, ali bi lahko pri prosilcu obstajalo utemeljeno tveganje za resno škodo zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, kot ga določa tretja alineja 28. člena ZMZ. V zvezi s tem na straneh 14, 15 in 16 izpodbijane odločbe navaja poročila o stanju v Nigeriji in iz njih izpeljuje, da v Nigeriji sicer prihaja do nasilja in napadov, ki ga izvaja teroristična skupina oziroma sekta, kot jo imenujejo nekatera poročila, Boko Haram, vendar se to nasilje in napadi dogajajo predvsem v zveznih državah na severu in deloma v osrednji Nigeriji. Prosilec je bil rojen v zvezni državi Enugu, ki se nahaja na jugu Nigerije, kar je pristojni organ ugotovil na podlagi vpogleda na zemljevid Nigerije.

Glede na navedeno, je mogoče iz verodostojnih poročil ugotoviti, da kljub temu, da nasilje in kriminal v Nigeriji obstajata, pa ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali. Zato ni vsesplošnega nasilja takšne narave, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ.

Pristojni organ je prosilcu oziroma njegovemu pooblaščencu dne 29. 7. 2013 z dopisom št. 2142-205/2008/32 (1312-04), v skladu z drugim odstavkom 22. člena ZMZ v seznanitev in mnenje poslal informacije, uporabljene v tej odločitvi. Pooblaščenci so navedeni dopis z informacijami prejeli dne 30. 7. 2013, kar je razvidno iz vročilnice, ki se nahaja v spisu. Pooblaščenci prosilca so dne 6.8.2013 po elektronski pošti pristojnemu organu poslali pripombe na poslane informacije, kot tudi dodatna poročila, ki obsegajo 10. strani, od tega približno sedem strani v angleškem jeziku.

Pooblaščenci prosilca so v svojem komentarju navedli, da so verovanja v razna nadnaravna bitja, čarovništvo in druga vraževerja v Nigeriji, ki so zelo razširjena in obsegajo tudi nasilne oblike čaščenja in žrtvovanja, za Evropejce pogosto nepredstavljiva inprosijo za posebno odprtost in pozornost pri obravnavi. Strinjajo se, da poročila pristojnega organa s številkami 2., 3. in 5., ki so jim bila poslana z dopisom pristojnega organa, potrjujejo, da je kult juju zelo razširjen. V zvezi s tem prilagajo tudi dve poročili, in sicer: - Murder for money ... Victims of ritual murders tell their stories, February 17, 2013 http://sunnewsonline.com/new/cover/murder-for-money-victims-of-ritual-murders-tell-their-storieslin ter - Nigeria: Prevalence of ritual murder and human sacrifice; police and state response (2009-2012), 20 November 2012, http://www.refworld.orq/docid/50c84a6d2.html

Pristojni organ je obe zgoraj navedeni poročili pregledal, in sicer v delu, ki so ga izpostavili pooblaščenci prosilca. Na podlagi preučitve navedenih poročil, se pristojni organ ponovno seznanja s tem, kar je predhodno že ugotovil sam, da je žrtvovanje ljudi v posebnih obredih zelo pogost pojav v Nigeriji in da se ga poslužujejo tako revni kot bogati. Našteti so številni primeri obrednih umorov, poleg tega pa so večinoma navedene tudi informacije, da so storilce teh dejanj tudi prijeli, v nekaterih primerih so bili celo tudi že obsojeni. V 2. točki komentarja so pooblaščenci navedli, da želi prosilec v povezavi s poročilom št. 5 pojasniti oziroma dodati še, da ko je bil še v vasi in je bil majhen, so njegov oče in bratje hodili na te ceremonije (juju). Tako je že kot otroku v njegovo srce prišlo prepričanje, da je bog močnejši. Tudi, ko je oče povedal, da ga bo zaradi tega juju ubil, je prosilec povedal, da se to ne bo zgodilo, saj hodi v cerkev. V zvezi s temi dodatnimi pojasnili prosilca, so pooblaščenci predložili še videoposnetek Nigeria Pastor in Live Spiritual Battle With Juju Priest in Front Of Church - http://nigeriana.org/blog/news/2013/06/21 ln igeria -pastor -in-face- to- face-spirit ual-batt le-w it h - jui u- priest-in-front-of-his-chirch.html/, ki naj bi prikazoval boj med juju svečenikom in katoliškim duhovnikom, vaščani pa naj bi to opazovali.

Pristojni organ glede zgoraj navedene dodatne izjave prosilca ugotavlja, da je prosilec glede tega, da je obiskoval cerkev in da veruje v Boga, govoril že na osebnem razgovoru in da dodatne informacije ne prinašajo nič novega. Pristojni organ je želel pogledati tudi predlagani videoposnetek na internetnem naslovu, ki so ga navedli pooblaščenci, vendar to ni bilo mogoče, saj navedene internetne strani ni bilo mogoče odpreti.

Pooblaščenci so v tretji točki svojega komentarja na poslane informacije o izvorni državi v povezavi s poročilom št. 7 (težavam se je mogoče izogniti s preselitvijo znotraj države Nigerije) navedli, da prosilec podaja izjavo, in sicer, da so ljudje, ki ne verjamejo v krščanskega boga prepričani, da juju začne pobijati, če ni pravega vrhovnega juju duhovnika. Verjamejo, da postane juju nasilen. Zaradi tega so tudi njega začeli vsepovsod iskati. Ker so ga ljudje iskali, mu je katoliški duhovnik pomagal zapustiti vas. Če bi ostal v državi, bi ga našli in pripeljali nazaj, saj bi moral, po njihovem prepričanju, opravljati svojo nalogo. Nigerija ni varna tako kot Slovenija in njegovo življenje bi bilo v celotni državi, ne glede na to, kam bi se skril, ogroženo. Nadaljeval je, da mu je človek, ki ga je srečal v Italiji in je bil iz njegove vasi povedal, da mu je umrl oče in da ga ja ubil juju, saj je nasilen in pobija ljudi. To dela zato, ker nimajo pravega vrhovnega juju svečenika in ker je zbežal. Ta oseba mu je dala vedeti, da če ne bi bil v Italiji, kjer je policija in je na splošno poskrbljeno za varnost, bi mu juju storil nekaj slabega. Prosilec je še pojasnil, da v Nigeriji ni varnosti, kot je tu v Evropi. Policija ne varuje ljudi. Če nekdo v Nigeriji nekoga ubije in zapre, mu nihče ne pomaga. Če bi ugrabitelja pri tem slučajno ustavila policija, bi jo enostavno podkupil. Glede zgoraj navedene dodatne izjave prosilca v povezavi s komentarji na posredovanje informacije o izvorni državi pristojni organ ugotavlja, da se prosilčeva izjava v delu, ki se nanaša na to, da so ga iskali, in da mu je pri pobegu pomagal duhovnik, delno ujema z izjavo, ki jo je prosilec v zvezi s svojim pobegom podal na osebnem razgovoru. Se pa njegove izjave ne ujemajo v delu, kjer je navedel, da so ga iskali vsepovsod, saj iz zapisnika o osebnem razgovoru izhaja, da naj bi ga iskali samo sovaščani in samo v njegovi vasi. Tudi nadaljnja izjava prosilca glede smrti očeta se razlikuje od izjave, ki jo je v zvezi s tem podal na osebnem razgovoru, kjer je najprej povedal: "Od tega moškega sem dobil telefonsko številko mojega starejšega brata in sem ga poklical. Povedal mi je, da je oče umrl in mi rekel, da naj se vrnem"; in nato na vprašanje pooblaščenca, kako je izvedel, da mu je umrl oče odgovoril: "Brat mi je povedal, da je bolan in da je od tega umrl. Rekel mi je, da je imel neko bolezen in da je od tega umrl". Pooblaščenci so v tej točki komentarja navedli tudi, da prilagajo tudi poročila, ki govorijo o t. i. "headhunterjih", t. j. ljudeh, ki proti plačilu ali zato, ker so sami prepričani, da jih bo juju nagradil, lovijo ljudi. Te ljudi nato žrtvujejo juju. Ti ljudje bi najverjetneje iskali prosilca, v kolikor bi se nahajal v Nigeriji. Njegova situacija pa je še toliko bolj specifična, saj bi moral opravljati vlogo vrhovnega juju svečenika.

Pristojni organ je temeljito preučil informacije, ki so jih predložili pooblaščenci prosilca in ugotavlja, da je mogoče iz njih ugotoviti, da v Nigeriji obstajajo ljudje, ki so se specializirali za pridobivanje žrtev ali delov človeških organov, ki se nato uporabljajo v različnih obredih. Te informacije je pri pripravi odločbe zasledil že pristojni organ sam, vendar jih ni uporabil v odločbi, saj je mnenja, da je malo verjetno, da bi bil prosilec žrtev takšne osebe. Glede na navedeno, pristojni organ predlaganih informacij ni upošteval. Spomni se, da se je oče večkrat srečal s tem svečenikom ob srečanjih sorodnikov, ki so potekala običajno enkrat na mesec. Pristojni organ v zvezi s to dodatno izjavo prosilca ugotavlja, da prosilec ne ve, ali je v sorodu s pokojnim juju svečenikom ali ne, in da to, glede na druge ugotovitve pristojnega organa, tudi ne spreminja njegove odločitve. Prosilec je nato v komentarju v neposredni povezavi s poročilom št. 8 navedel, da so v različnih vaseh različni juju, ki imajo različno moč in se tudi obnašajo različno. Nekateri so zelo agresivni in lahko marsikaj storijo. Konkretno njihov juju je bil zelo agresiven in spomni se, da mu je oče govoril, kaj vse je sposoben storiti.

Tožena stranka povzema izjavo tožnika, da želi poudariti, da je zanj zelo nevarno, da bi se kot kristjan preselil v katero od držav Nigerije, kjer je Boko Haram aktiven (severna in srednja Nigerija), saj bi ga kot prišleka in kristjana lahko vzeli za tarčo. Preselitev v južne države Nigerije pa bi zanj pomenila, da je na dosegu "headhunterjev", tako da tudi to ne pride v poštev. Poudarja, da so ljudje, ki verjamejo v juju in ne hodijo v katoliško cerkev izredno surovi in so prepričani, da dobivajo moč od juju svetišča, ter da jih ta varuje in jim prinaša koristi. Iz tega razloga so pripravljeni storiti karkoli. Prepričan je, da zanje ne bi bila težava, da bi ga poiskali ali da bi v ta namen poiskali "headhunterja", ki bi ga poiskal, kamorkoli bi se v Nigeriji skril. Prosi, da bi ostal v Sloveniji, saj že dolgo išče kraj, kjer bi se lahko ustalil in varno živel. Pristojni organ na podlagi prosilčeve dodatne izjave ugotavlja, da so njegovi strahovi pred vrnitvijo v izvorno državo razumljivi, vendar pa je iz izvorne države odšel že leta 2000, torej pred 13 leti, in je zato malo verjetno, da bi ga po tako dolgi odsotnosti kdorkoli v izvorni državi iskal, še manj pa, da bi ga iskali t. i. lovci na glave.

Glede na to, da je pristojni organ na podlagi pridobljenih in preučenih informacij ugotovil, da je na splošno v Nigeriji zagotovljena zaščita za osebe, ki uveljavljajo preganjanje s strani kultov, gangov, nasilnih skupin, vključno z juju, možna pa je tudi varna preselitev znotraj države, pristojni organ informacij iz tega poročila pri pripravi te odločbe ni posebej upošteval. Glede na vse zgoraj navedeno je pristojni organ odločil, da prosilčevo prošnjo kot neutemeljeno zavrne na podlagi druge alineje prvega odstavka 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena ZMZ.

V tožbi tožnik pravi, da drži, kot ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi, da tožnik svoj strah pred vrnitvijo v izvorno državo utemeljuje z dejstvom, da bi moral v svoji vasi naslediti pokojnega svečenika in izvajati obrede povezane z juju odomagana. Opravljati pa bi moral tudi žrtvovanja, kar pa je v nasprotju z njegovo vero in prepričanjem, saj je kristjan. Tožnik najprej v zvezi z ugotovitvijo tožene stranke, da na internetu ni mogoče zaslediti informacij o tem, ali obstaja juju odomagana, še enkrat poudarja, da so v različnih vaseh različni juju, ki imajo različno moč in se tudi obnašajo različno. Juju v njegovi vasi je zelo agresiven in lahko marsikaj stori. Posledično različnim jujujem po vaseh in območjih v Nigeriji, so tudi njihova poimenovanja drugačna, saj jim v vsaki vasi, kjer imajo "svojega" drugačnegajuju drugače pravijo; konkretno v njegovi vasi mu pravijo juju odomagana. Informacije o izvorni državi, ki jih je pridobila tožena stranka, potrjujejo dejstvo, da juju v Nigeriji obstaja; da ni mogoče najti informacij prav o točno določenem juju v tožnikovi vasi, pa nikakor ne more pomeniti, da le-ta ne obstaja.

V nadaljevanju izpodbijanega sklepa v zvezi z imenovanjem novega svečenika pa tožena stranka ugotavlja, da svečenika lahko nasledi le nekdo iz njegove ožje ali širše družine. Takega zaključka tožene stranke pa ni mogoče sprejeti že na podlagi preučenih informacij, za katere sama ugotavlja, da so verodostojne in jih je pri odločitvi tudi upoštevala. Iz poročila IRB Kanada (upoštevano in citirano na 10. strani izpodbijane odločbe) izhaja, da " ... je v nekaterih primerih služba glavnega duhovnika ali vrača dedna in prehaja bodisi iz očeta na sina ali od materinega strica na nečaka. Podobno je izjavil tudi profesor zgodovine v Centru za afriške študije (ASC) na Univerzi v Leiden-u v telefonskem intervjuju, da bodo verjetno naslednika izbrali med člani duhovnikove družine. Profesor ASC, ki je bil v nekem svetišču na jugovzhodu Nigerije, je rekel, da bi naslednik lahko bil član širše duhovnikove družine.Več kot očitno je torej, da je zaključek tožene stranke, da svečenika lahko nasledi le nekdo iz njegove ožje ali širše družine, napačen. Iz omenjenega poročila prav gotovo ne izhaja, da je naslednik lahko zgolj član svečenikove družine, ampak da v nekaterih primerih služba svečenika prehaja iz očeta na sina ali od materinega strica na nečaka oziroma da bo naslednik verjetno izbran med člani duhovnikove družine. Iz poročila je torej razvidno, da naslednika iz družinskega kroga duhovnika izberejo zgolj v nekaterih primerih, ne pa da nikakor ne more biti naslednik kdo drug oziroma nečlan duhovnikove družine.

Iz istega poročila izhaja tudi, daobstaja vsesplošen koncept, da tradicionalno božanstvo ali svetišče lahko 'pokliče' posameznika, da postane svečenik. Navedeno poročilo torej potrjuje navedbe tožnika, da ga je juju poklical, da postane svečenik in je torej zaključek tožene stranke v smislu, da to ni mogoče, nepravilen.

V nadaljevanju izpodbijanega sklepa (na enajsti strani) tožena stranka ugotavlja, da pridobljene in proučene informacije ne potrjujejo navedb tožnika, da so ga hoteli prisiliti v prevzem položaja svečenika. Iz že navedenega poročila IRB Kanada pa izhaja, da so v 'starih časih' podložniki svetišča utegnili prisiliti posameznika, da prevzame to vlogo, če je v resnici zavrnil dedni položaj duhovnika v svetišču. V nadaljevanju pa: "Celo danes so ljudje, ki ohranjajo vezi s tradicionalno domačo vero in prisegajo, da bodo božanstva v svetišču že našla način, kako kaznovati tiste, ki to zavračajo." Torej že iz poročila, ki ga je preučila tožena stranka in ga sprejema za verodostojnega izhaja, da so včasih kaznovali tiste, ki niso želeli sprejeti vloge duhovnika, ter da so še celo danes taki ljudje.

V zvezi z navedbo tožene stranke, daje tožnik navedel, da fizičnega nasilja nad njim ni bilo, so mu pa grozili, pripravljali pa so se tudi, da bi ga dobili in peljali k svetišču in žrtvovali, in da naj bi bile te izjave same s seboj v nasprotju, tožnik opozarja na dolžnost uradne osebe v postopku pridobivanja mednarodne zaščite, da vse nejasnosti razjasni in dobi potrebna pojasnila. Če je tožena stranka mnenja, da so določene navedbe oziroma izjave tožnika kontradiktorne, bi tekom postopka morala tožnika na to dejstvo opozoriti. Po standardu Visokega komisariata ZN za begunce (Handbook on Procedures and Criteria for Determing Refugee Status, Reedited, Geneva, January 1992, odst. 199), velja, da »je lahko nujno za uradno osebo, ki izvaja intervju s prosilcem za azil, da razčisti katero koli nekonsistentnost in reši kakršna koli nasprotja v nadaljnem intervjuju in da išče pojasnila za kakršno koli nepravilno predstavitev ali prikrivanje materialnih dejstev.«Enak standard je postavilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up-906/2001, z dne 24. 10. 2001. Tožena stranka pa ustaljeni sodni praksi očitno ni sledila, saj je na izjave, glede katerih je mnenja, da so med seboj v nasprotju (čeprav po menju tožnika nikakor niso v nasprotju temveč zgolj logična posledica zavrnitve položaja svečenika), oprla svojo odločbo, brez da bi tožniku dala možnost, da jih pojasni. Tožena stranka je navedbe tožnika opredelila kot neverjetne.Šele če prosilec ne predloži konsistentne izjave in morebitnih dokazov, pristojni organ lahko zavrne prošnjo oziroma, če stranka izpolni svoj del dokaznega bremena, se dokazno breme prevali na pristojni organ in v takem primeru tožena stranka lahko prošnjo zavrne, če ovrže vsak dvom v to, da stranka ni predložila zadostnih dokazov, ki kažejo na utemeljene razloge za možnost, da bo prosilcu kršena pravica iz 3. člena MKVČP, če bo vrnjen v izvorno državo (sodbi ESČP v zadevah N.A. proti Združenemu kralj estvu, odst. 111, Saadi proti Italiji, odst. 129). V konkretnem primeru je tožnik izkazal tehtne razloge, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bi z vrnitvijo utrpel kršitev ustavne pravice iz 18. člena Ustave oziroma da bi bilo njegovo življenje ogroženo zaradi vsaj ene od petih podlag oziroma za kršitev 3. člena MKVČP. Presoja dejstev mora biti stroga. Potrebno je upoštevati tudi, da tožniku ni treba dokazati, da je bolj verjetno, da bo do preganjanja prišlo, kot pa da do tega ne bo prišlo. Dokazni standard je torej pri varstvu absolutne pravice nižji, kot to velja v civilnih zadevah (tako tudi sodna praksa Saadi proti Italiji, 40 odst.), česar pa evidentno tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala.

Tožnik poudarja, če bi ostal v Nigeriji, bi ga ljudje iz vasi našli in odpeljali nazaj, ker mora po njihovem prepričanju opravljati vlogo svečenika. Njegovo življenje je ogroženo v celotni državi. Še enkrat poudarja tudi, da v njegovi izvorni državi ni varnosti kot v Evropi in policija ne varuje ljudi kot v Evropi. Če npr. nekdo v Nigeriji nekoga ugrabi in zapre, mu nihče ne bi pomagal, saj je tam zelo veliko korupcije. Napačen je tudi zaključek tožene stranke, da ljudje iz vasi oziroma vaška skupnost ne more biti akter preganjanja glede na določbe 24. člena ZMZ.

Tožnik je torej toženi stranki pojasnil, da mu v izvorni državi ni nudena zaščita pred preganjanjem. Tako ni mogoče slediti zaključku tožene stranke, da je na splošno v Nigeriji zagotovljena zaščita za osebe, ki uveljavljajo preganjanje s strani ku1tov, gangov, nasilnih skupin (vključno z juju), možna pa je tudi varna preselitev znotraj države. Tožnik v zvezi s preselitvijo v drug del države opozarja, daje zanj zelo nevarno, da bi se kot kristjan preselil v katero od držav Nigerije, kjer je Boko Haram aktiven (severna in srednja Nigerija), saj bi ga kot prišleka in kristjana vzeli za lahko tarčo, če bi se preselil na jug države, pa bi bil na dosegu t.i. headhunterjev (lovcev na glave).

Tožena stranka ugotavlja, da bi v tožnikovem primeru lahko bil uporabljen institut notranje zaščite. Ker pride ta institut v poštev takrat, ko je ugotovljeno, da je prosilec preganjan, očitno tožena stranka te možnosti ne izključuje, saj se v nasprotnem primeru do navedenega instituta sploh ne bi opredelila. Tožnik v zvezi s tem navaja, da se navedeni institut za prosilca, ki je preganjan, lahko uporabi zgolj takrat, ko za konkretnega prosilca v delu izvorne države ni utemeljenega strahu pred tveganjem, da utrpi resno škodo in je mogoče razumno pričakovati, da bo tam vzpostavil normalno življenje.

Ker ZMZ v 68. členu zgolj definira institut notranje zaščite, ne predstavlja prenosa 8. člena Kvalifikacijske direktive, ki navedeni institut ureja, posledično čemur se mora navedena direktiva za konkretni institut uporabljati neposredno. Pri ugotavljanju, ali del izvorne države ustreza prvemu odstavku, države članice v trenutnku odločanja o prošnji upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca. Tretji odstavek 8. člena Kvalifikacijske direktive pa je določal, da se lahko prvi uporablja ne glede na tehnične ovire vrnitve v izvorno državo. Slednji odstavek je bil leta 2007 s sodbo Salah Sheekh v. Nizozemska (ESČP, Il. 1. 2007) razveljavljen, saj je bil neskladen s tretjim členom EKČP, kar je bilo upoštevano v predlogu za spremembo v 8. člena Kvalifikacijske direktive. Tako je dodaten pogoj po navedeni direktivi, da lahko prosilec na/v ta del izvorne države potuje na varen in zakonit način ter na zakonit način tudi vstopi. Iz smernic UNHCR iz leta 2003 izhaja da je pred uporabo oziroma za uporabo tega instituta potrebno opraviti dva testa in t.i. pogled v prihodnost. Prvi test, ki ga v smernicah opredeljuje UNHCR, je test primernosti, in sicer mora biti del izvorne države, za katerega tožena stranka ocenjuje, da bi prosilec lahko tam živel, praktičen, varen in zakonito dostopen za konkretnega prosilca in tam prosilec ni izpostavljen preganjanju ali resni škodi (vključno z novimi oblikami preganjanja in resne škode). V okviru tega testa je potrebno poudariti tudi dejstvo, da ko je akter preganjanja država, instituta notranje zaščite sploh ni možno uporabiti, saj se domneva oziroma velja, da država izvaja oblast nad svojim celotnim teritorijem. V primeru, da akter preganjanja ni država, je potrebno preveriti, ali je prosilec na konkretnem območju varen, pri tem pa je ključen motiv preganjanja v smislu, ali obstaja možnost sledenja prosilca ter efektivna možnost zaščite. Drugi test, ki ga je po smernicah UNHCR dolžna opraviti tožena stranka, pa je t.i. test razumnosti, ki pomeni, da je tožena stranka dolžna ugotoviti, ali je od konkretnega prosilca razumno pričakovati, da se preseli in ali lahko živi relativno normalno življenje. Gre za presojo subjektivnih ter objektivnih kriterijev ter pogleda v prihodnost, potrebno pa je opozoriti, da mora biti opravljena kumulativna presoja vseh subjektivnih in objektivnih okoliščin, poleg tega pa ne more zadoščati zgolj eksistencialni minimum, ampak mora biti konkretnemu prosilca zagotovljeno normalno preživetje. Pri navedenem testu je torej potrebno upoštevati osebne okoliščine prosilca, preteklo preganjanje s psihološkimi posledicami in učinki, varstvo in varnost, ki morabiti trajna, spoštovanje človekovih pravic (predvsem praktični vidik vpliva na prosilčevo življenje) ter možnost ekonomskega preživetja in v tem okviru zaslužek, bivanje, dostop do zdravstvene oskrbe, ki kažejo na možnost, da bi prosilec lahko živel normalno življenje, upoštevaje splošen kontekst prosilčeve izvorne države, pri čemer pa ne gre za merilo minimuma preživetja. Tožena stranka torej pri presoji tega instituta ni navedla oziroma opredelila konkretnega območja v tožnikovi izvorni državi, kjer naj bi tožnik bil varen. Tožena stranka tako torej presoje primernosti in razumnosti ne more opraviti, če sploh ne ve, kam bi bil tožnik vrnjen. Poleg tega ni v zadostni meri presodila kriterija, ali je od tožnika razumno pričakovati, da bo bival v tem delu države, ter sploh ni upoštevala osebnih okoliščin tožnika, poleg tega pa ni opravila pogleda v prihodnost ter presodila, ali gre za trajno rešitev v prihodnosti za konkretnega tožnika.

Predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in ugodi tožnikovi prošnji za podelitev statusa begunca oziroma podredno subsidiarne zaščite, oziroma podredno, da naslovno sodišče predmetno odločbo tožene stranke odpravi in ji zadevo vme v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je v odločbi zgolj navedla, da informacij o juju odomogana na internetu ni mogoče najti, zato je pridobila in preučila zgolj informacije o juju. Tožena stranka je tako na podlagi teh informacij pritrdila tožniku, da juju obstaja. Iz informacij, ki so uporabljene v izpodbijani odločbi in za katere je tožena stranka navedla, da se je nanje oprla le zato, ker drugih informacij na internetu ni bilo mogoče najti, je razvidno, da se bodo pri iskanju naslednika za duhovnika verjetneje odločali za nekoga iz duhovnikove širše družine in ni nujno, da bo to najstarejši sin. Nikjer pa ni navedeno, da bi bil lahko za naslednika izbran nekdo, ki sploh ne sodi v duhovnikovo ožjo ali širšo družino. Tožnik sam pa ni navedel, da bi sodil v ožji ali širši krog duhovnikove družine. V komentarju, ki ga je podal na informacije tožene stranke, ki so bile tožniku posredovane preko pooblaščencev, je v zvezi s tem sicer navedel: "Nisem prepričan, ali sem v sorodu s prejšnjim vrhovnim juju svečenikom. To bi vedel povedati moj pokojni oče. V teh krajih se ljudje poročijo z več ženami ali pa imajo otroke z več ženami tako, da obstaja možnost, da sem v kakšni ohlapnejši sorodstveni povezavi s prejšnjim vrhovnim juju duhovnikom. Tega z gotovostjo ne morem ne potrditi ne zanikati.« To ne predstavlja zadostne podlage za zaključek, da tožnik sodi v krog, ki na podlagi preučenih informacij tožene stranke sodijo v najverjetnejši krog oseb, ki bi bile lahko izbrane na naslednika duhovnika oziroma svečenika. Tožena stranka je glede izbire naslednika svečenika oziroma duhovnika uporabila dve časovno različni poročili istega vira, in sicer IRB Kanada (Immigration and Refugee Board of Canada) z dne 8. 8. 2007 in dne 6. 7. 2010. Pri tem je pomembno, da je del, za katerega tožnik trdi, da je bil v zaključku tožene stranke uporabljen nepravilno, starejšega datuma in ga novejše poročilo ne vsebuje več. Tožena stranka je zato upravičeno sprejela ugotovitev, da tožnikove navedbe o tem, zakaj je bil za svečenika določen on sam, v preučenih informacijah nimajo podlage. Tožnik je v Republiki Sloveniji vložil tri prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Vse tri prošnje so bile sprejete s pomočjo prevajalca za angleški jezik, na katerega prevajanje tožnik ni imel nikakršnih pripomb, s tožnikom je bil opravljen tudi osebni razgovor, na katerem je imel več kot dovolj možnosti in priložnosti, da svoje razloge, zakaj zaproša za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, temeljito in podrobno pojasni. Tako je na primer celo na poziv uradne osebe pojasnil oziroma izjavil, da so navedbe iz prve prošnje za mednarodno zaščito popolnoma neresnične. Tožniku je tožena stranka preko pooblaščencev v seznanitev in komentar poslala tudi vse uporabljene informacije, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Pooblaščenci tožnika so svoje in tožnikove komentarje in celo dodatna pojasnila in izjave poslali toženi stranki, ki se je do njih zelo podrobno opredelila, niso pa mogli v ničemer spremeniti odločitve tožene stranke. Tožena stranka zato navedbe tožnika, da mu ni bila dana možnost, da pojasni ugotovljene kontradiktornosti, zavrača kot popolnoma neutemeljene in zavajajoče. Glede na to, da je tožena stranka ugotovila, da "akter preganjanja", kot ga navaja tožnik, v skladu s preučenimi informacijami ne more biti akter preganjanja, tudi ni ugotavljala obstoja subjekta zaščite, saj za to ni bilo nobene podlage. Informacije, ki jih je v tem delu navedla tožena stranka in so se nanašale na Operativne smernice angleškega notranjega ministrstva, pa so bile navedene zgolj na splošno in se nikakor niso nanašale osebno na tožnika. Bile so zgolj kot pojasnilo, da tudi v primeru, da bi bilo ugotovljeno preganjanje s strani kultov, gangov, nasilnih skupin, vključno z juju, česar pa pri tožniku ni bilo ugotovljeno, bi v Nigeriji obstajala zadostna zaščita, možna pa bi bila tudi notranja razselitev. Navedbe tožnika, da je tožena stranka s tem dopustila možnost, da je tožnik preganjan in da bi bil lahko zato uporabljen institut notranje zaščite, so tako popolnoma napačne in neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka na strani 5 izpodbijane odločbe pravi, da je sicer „preučila“ sedem poročil od desetih, ki jih je predložil tožnik v upravnem postopku in ki govorijo o žrtvovanih ljudeh v verskih obredih, ni pa jih „upoštevala“, ker tožniku ni verjela, da bi bil tudi sam žrtvovan v okviru verovanja juju. Sodišče pripominja, da v tej zadevi ni pomembno samo, ali ima tožnik utemeljen strah pred tem, da bi bil tudi sam žrtev juju obrednega žrtvovanja, ampak je prvo bistveno vprašanje, ali je tožniku mogoče verjeti, da je bil v domačem kraju okrog leta 2000 izbran za naslednika svečenika in bi moral v primeru vrnitve v izvorno državo tudi po štirinajstih letih prevzeti službo svečenika in voditi rituale, ki vključujejo prakse žrtvovanja ljudi in živali, kar je v nasprotju z zatrjevano tožnikovo krščansko veroizpovedjo. Podlaga za preganjanje tožnika v konkretnem primeru, kot jo je zatrjeval v upravnem postopku in na zaslišanju na glavni obravnavi pred sodiščem, je torej pripadnost določeni veroizpovedi (2. alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ). Tožnik je namreč na zaslišanju pred sodiščem povedal, da izpoveduje krščansko vero, v okviru katere mu Sveto pismo narekuje, da ne ubija in ne sodeluje v skupini, kjer se pogovarjajo o tem, kako storiti zlo drugemu. To je tožnik na glavni obravnavi izkazal na dovolj avtentičen način, da mu je mogoče verjeti, da hoče spoštovati omenjene prepovedi, ki so tudi bibličnega in ne samo obče-človeškega značaja.

Tožnik je zatrjeval tudi povezavo (v smislu 8. odstavka 27. člena ZMZ)med razlogom za preganjanje, ki je v nasprotovanju praksam juju odomagana, ki bi jih tožnik moral izvajati kot svečenik, in dejanji preganjanja, ko naj bi ga vaščani še vedno silili, da prevzame vlogo svečenika kljub drugačnemu verskemu prepričanju.

Sodišče EU v zadevi Y in Z v zvezi s preganjanem zaradi veroizpovedi pravi tudi naslednje: /.../ „Verska svoboda je eden od temeljev demokratične družbe in temeljna človekova pravica. Poseg v pravico do verske svobode je lahko tako resen, da ga je mogoče enačiti s primeri iz člena 15(2) EKČP, na katerega se člen 9(1) Direktive primeroma sklicuje za opredelitev dejanj, ki jih je treba šteti za preganjanje“ (ibid. odst. 57).

To pomeni, da ne predstavlja vsak poseg v pravico do verske svobode iz 10(1) člena Listine EU o temeljnih pravicah (člen 6(1) Pogodbe EU; v nadaljevanju: Listina) dejanja preganjanja v smislu 26. člena ZMZ (sodba Sodišča EU v zadevi Y in Z, odst. 58), saj je poseg v to pravico lahko skladen z 52(1) členom Listine (ibid. odst. 60). Po interpretaciji Sodišča EU je samo „huda kršitev“ svobode do veroizpovedi, „ki odločilno vpliva na posameznika“, lahko dejanje preganjanja v smislu prava EU (ibid. odst. 59), pri čemer pa ni relevantno razlikovanje med „dejanji, ki posegajo v jedro (forum interum) temeljne pravice do verske svobode, ki naj ne bi zajemalo javnih verskih dejavnosti (forum externum), in tistimi, ki na to domnevno jedro ne vplivajo.“ (ibid. odst. 62). Ključna je torej „narava nasilja nad posameznikom in njegove posledice“ (ibid. odst. 65) oziroma „teža ukrepov in sankcij, ki so bili sprejeti ali bi lahko bili sprejeti zoper posameznika“ (ibid. odst. 66). In kršitev pravice do verske svobode lahko pomeni preganjanje v smislu 9(1)(a) člena Kvalifikacijske direktive I, ki ustreza določilu 9(1)(a) člena Kvalifikacijski direktivi II, katere rok za implementacijo je že potekel, če „prosilcu zaradi uresničevanja te svobode v izvorni državi resno grozi zlasti preganjanje, nečloveško ali ponižujoče ravnanje“ /.../ (ibid. odst. 67). „Pristojni organ mora pri presoji te nevarnosti upoštevati vrsto dejavnikov, tako objektivnih kot subjektivnih. Subjektivna okoliščina, da je javno izvajanje nekega verskega obreda, ki je predmet spornih omejitev, za posameznika posebno pomembno za ohranjanje verske identitete, je upošteven dejavnik pri presoji nevarnosti, ki bi ji bil prosilec zaradi vere izpostavljen v izvorni državi, čeprav izvajanje take verske prakse ni osrednji element za zadevno versko skupnost“ (ibid. odst. 70). V tem kontekstu Sodišče EU omenja tudi pomen „verske doktrine“ (ibid. odst. 71).

Za obravnavani upravni spor je pomembno, da je tožnik v zadostni meri in prepričljivo ter avtentično na zaslišanju izkazal, da bi bila prisila pri izvajanju žrtvovanj ljudi ali živali pri izvajanju obredov juju odomagana tolikšna, da bi bilo prizadeto bistvo tožnikove verske identitete; v bistvu je tožnik zatrjeval dejanja fizičnega in psihičnega nasilja (1. alineja 2. odstavka 26. člena ZMZ), ter dejanja, ki so povezana s spolom (6. alineja 2. odstavka 26. člena ZMZ), saj je tožnik v upravnem postopku (in na glavni obravnavi) na zaslišanju navajal, da gre ob ključnih dogodkih za žrtvovanja mladih deklet. Izhajajoč iz tega materialno-pravnega izhodišča je sodišče razpisalo glavno obravnavo z namenom zaslišanja tožnika, ker informacije o stanju v izvorni državi, ki so bile predložene v upravnem postopku in uporabljene s strani tožene stranke, niso popolnoma izključevale možnosti za preganjanje, kot ga je opisal tožnik, in ker je tožnik v upravnem postopku izkazal dokaj dobro poznavanje obredov in podrobnosti njihovega izvajanja, kar pa zaradi potrebnosti po strogi sodniški presoji v tovrstnih zadevah še ne pomeni, da je bilo z zadostnim dokaznim standardom izkazano oziroma neizkazano preganjanje tožnika. V nadaljevanju sodišče utemeljuje – na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi in izvedene ocene (ne)verodostojnosti tožnika – zakaj v konkretnem primeru ni mogoče verjeti tožniku, da je bil v domačem kraju izbran za svečenika na način, ki bi ga silil, da bi v primeru vrnitve po 14 letih v domači kraj izvajal kot vaški svečenik žrtvovanja oziroma da bi ga kdor koli preganjal, ker naj bi pred 14 leti odklonil obredno delo vaškega svečenika.

Kar zadeva prvi kriterij pri oceni verodostojnosti (notranja (ne)konsistentnost - 3. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ, sodišče ugotavlja, da je tožnik zelo neprepričljivo na zaslišanju pojasnil, zakaj je ob vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito povedal povsem druga dejstva v zvezi z preganjanjem in nič v zvezi z prisiljenjem za izvajanje obrednih žrtvovanj v vasi. Prvo prošnjo je tožnik podal 10. 10. 2008, ko je bil star 26 let; torej ni bil mlajši polnoletnik in tudi ni bil toliko mlad, da bi bil upravičeno lahko povsem prestrašen in zmeden. Tudi v primeru, če je tožnik ob podaji prve prošnje v Sloveniji ugotovil, da je pristojni organ seznanjen s tem, kar je povedal v prošnji v Avstriji septembra 2007, in je zato ponovil navedbe, ki jih je dal v Avstriji, je očitno tudi v Avstriji, ko je bil star 25 let, povedal povsem druge okoliščine preganjanja, kot jih uveljavlja v tem postopku. Tožnik je nadalje v prvi prošnji v Sloveniji povedal, da je po zavrnjeni odločbi avstrijskih organov, ki mu niso verjeli, komuniciral s socialnim delavcem v Avstriji, ki mu je nudil socialno pomoč, in očitno tudi njemu ni povedal, da si je dejanja preganjanja s strani policije in upornikov izmislil in da se v resnici boji posledic juju odomagana. Tudi v prvi prošnji v Sloveniji njegova pojasnila glede preganjanja zaradi demonstracij in upornikov niso bila skopa in zmedena, ampak so imela neko notranjo logiko in povezano vsebino, kar pomeni, da si je te okoliščine tožnik premišljeno izmislil. Pri podaji prve prošnje v Sloveniji je podal tudi drugačno osebno ime in vse to je v očitnem nasprotju z načeli krščanskega nauka, ki si jih tožnik želi strogo držati, in sicer da je treba govoriti po resnici. Pri podaji prošnje z dne 10. 10. 2008 tudi ni razvidno, kot je zatrjeval tožnik na zaslišanju na sodišču: /.../ „so videli podatke v računalniku in so začeli narekovati mojo izjavo in jaz sem se samo strinjal“, pri čemer je tožena stranka pojasnila, da so bili tožniku prstni odtisi vzeti šele v Azilnem domu, potem ko je pred tem podal izjavo na policijski postaji. Iz prošnje z dne 10. 10. 2008 je jasno razvidno, da je tožnik povsem samostojno podal izjavo o razlogih za preganjanje in ni prilagajal navedb nekakšni listini iz postopka v Avstriji. V drugi prošnji z dne 3. 10. 2012 je tožnik podal osebne podatke in okoliščine preganjanja, kot jih uveljavlja v tem upravnem sporu, vendar je razliko pojasnil zgolj s tem, da ga je bilo v Avstriji strah, ker so bili neprijazni in strogi, v Sloveniji pa ni hotel podatkov spreminjati. To je povsem neprepričljiva pojasnitev. Ob osebnem razgovoru (zapisnik z dne 18. 12. 2012) pa je na posebna vprašanja (str. 4 zapisnika) glede neresničnosti izjav v prvem postopku samo navedel, da gre za laž, pred tem (str. 3 zapisnika) pa, da je bil prestrašen in zmeden. V tretji prošnji z dne 21. 2. 2013, ki jo je podal v Sloveniji, je povedal, da je od leta 2000 6 let bival v Turčiji, nato je 1 leto bival v Italiji in nato še dva meseca na Dunaju, pa nikjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav bi to od njega bilo utemeljeno za pričakovati, če bi bil res preganjan v zvezi z okoliščinami, ki jih zatrjuje v tožbi.

V zgoraj navedeni zvezi gre torej za element notranje nekonsistentnosti med izjavami v prvi prošnji in izjavami v nadaljnjih postopkih, ki ga tožnik ni znal opravičiti na glavni obravnavi, povezuje pa se ta notranja nekonsistentnost z dejavnikom iz 4. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki poleg drugih elementov iz 3. odstavka 21. člena ZMZ opredeljuje tretji kriterij za oceno (ne)verodostojnosti in sicer, ali je mogoče verjeti, da so se dogodki, ki jih opisuje tožnik zgodili tako, kot je navedel tožnik. Po tem dejavniku znotraj ocene (ne)verodostojnosti se upošteva, ali je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil. Tožnik tega ni storil. Ker tožnik ni prepričljivo pojasnil razlik v navedbah glede preganjanja skozi posamezne faze postopkov za pridobitev mednarodne zaščite in gre za materialno nekonsistentnost, je to prva pomembna nekonsistentnost v izjavah prosilca, ki negativno vpliva na celovito oceno tožnika o njegovi verodostojnosti, povezuje pa se z že omenjenim dejavnikom iz 4. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki v konkretnem primeru tudi negativno vpliva na oceno verodostojnosti.

Kar zadeva okoliščine glede prve in druge samovoljne zapustitve Azilnega doma, pa se je na zaslišanju tožnika na glavni obravnavi izkazalo (zapisnik glavne obravnave z dne 14. 2. 2014, str. 3), da je tožniku mogoče verjeti, da je prvič samovoljno zapustil Azilni dom, ko ga je obiskalo dekle in mu povedala, da je noseča, in da ne bo ostala s tožnikom, če bo šel v zapor, drugič pa po tožnikovem opisu, ki mu tožena stranka niti ni nasprotovala, ni šlo za samovoljno zapustitev Azilnega doma v smislu, kot ga je imel namen urediti zakonodajalec. Zato ti dve dejanji v zvezi z samovoljno zapustitvijo Azilnega doma ne vplivata negativno na verodostojnost tožnika.

Druga nekonsistentnost znotraj prvega kriterija za oceno (ne)verodostojnosti, ki se je izkazala na zaslišanju tožnika na glavni obravnavi, se nanaša na podatek na listini, ki jo je predložil tožnik v upravnem postopku z namenom potrditve njegove identitete. Tožena stranka je na zaslišanju na glavni obravnavi vprašala tožnika, kako to, da je na predloženi listini z dne 1. 3. 2010, ki predstavlja izjavo tožnikovega brata pred sodiščem v Nigeriji, v zvezi z podatki tožnikovega brata navedeno, da je kristjan, če pa je tožnik tekom upravnega postopka in tudi na zaslišanju na glavni obravnavi dejal, da je njegov brat pripadnik omenjenega kulta juju, ne pa da je kristjan, tako kot tožnik, ki se tudi zaradi krščanske vere razumljivo izogiba izvrševanju žrtvovanj ljudi in živali kot dela verskih obredov. Tožnik je na glavni obravnavi na zaslišanju pojasnil, da ne ve, kako je ta podatek o krščanski veri tožnikovega brata bil pridobljen v postopku izdaje te listine, morda je šel brat na sodišče v Nigeriji in so ga vprašali za veroizpoved. Pojasnil je še, ko se je pogovarjal z njim po telefonu, da je brat želel, da pride tožnik v vas in da opravlja svečeniško službo. V tožnikovi izpovedbi je vloga njegovega brata (in očeta) ključna, saj je tožnik trdil, da ga tudi brat sili, naj pride domov in prevzame vlogo svečenika. Čemu bi ga brat silil, naj prevzame vlogo svečenika, če pa je tudi on sam kristjan, tožnik ni znal pojasniti in to je druga pomembna materialna nekonsistentnost med izjavo tožnika in predloženim dokazom, ki je tožnik ni uspel niti malo pojasniti na prepričljiv način.

Tretja pomembna nekonsistentnost v izjavah prosilca se je izkazala na zaslišanju na glavni obravnavi. Na osebnem razgovoru v upravnem postopku je tožnik povedal, da je živel v „majhni vasi“ z imenom C. in da je blizu te vasi mesto Enugu, ki je premogovno mesto. Na osebnem razgovoru je tudi povedal, da živi v njegovi vasi približno 10.000 ljudi. Na glavni obravnavi je tožnik na posebno vprašanje tožene stranke pojasnil, da je cela vas vedela, da je on izbran za svečenika, ker tam vsi vse vedo; tožena stranka je nato pojasnila, da v mestu C. živi 50.000 ljudi in ne 10.000, mesto Enugu pa ima 700.000 prebivalcev. Na vprašanje, kako bi lahko 50.000 ljudi vedelo vse o vsakomur, je tožnik povedal nekatere podrobnosti čaščenja kulta juju, ki jih pred tem v upravnem postopku in v tožbi ni omenil, čeprav niso nepomembna. In sicer je povedal, da je C. sestavljen iz 10 vasi, tožnik pa je iz vasice Ž. in med temi vasicami v mestu C. obstaja nekakšna konkurenca med vasicami glede žrtvovanja. In da ima vsaka vasica znotraj C. svoj juju. Znotraj Ž. vsi vedo vse o tej manjši skupnosti. Tožnik v upravnem postopku ni omenil svoje vasi Ž., ampak je za svetišče kraja C. navedel, da se imenuje odomagena (zapisnik druge prošnje z dne 3. 10. 2012, str. 6, drugo vprašanje), kar pa je na glavni obravnavi opisal drugače, ko je dejal, da je odomagena ime svetišča v vasi Ž., v kraju C. pa je več vasic, ki imajo vsaka svoj juju, med njimi pa vlada konkurenca, kdo bo bolj učinkovit v žrtvovanju. Konkurenca med vasmi znotraj mesta C., katera vas bo imela bolj učinkovito žrtvovanje, je pomembna okoliščina, ki bi jo tožnik moral povedati že prej, da bi bil bolj verodostojen. Poleg tega je z vidika tretjega kriterija za oceno (ne)verodostojnosti (to je ocena verjetnosti, da so se dogodki zgodili tako, kot je opisal tožnik) pomembno, da se tožnik kar najbolje potrudi za utemeljitev svoje prošnje in da je njegove izpoved čim bolj natančna v elementih, ki bi morali biti tožniku poznani. Z vidika teh dveh dejavnikov pa okoliščine govorijo izrazito proti verodostojnosti tožnika, saj ni mogoče reči, da se je tožnik v obravnavanem pomembnem elementu dejanskega stanja kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje in da je bila njegova izpoved v obravnavanem delu dovolj natančna v fazi upravnega postopka. V drugih elementih, to je o njegovi identiteti in očetovskem statusu, se je tožnik sicer dovolj potrudil, saj je predložil listino od brata, podatke o sinu in listine o postopkih, ki jih je imel pred italijanskimi upravnimi organi, ni pa mogoče to isto ugotoviti za elemente, ki so vezani na samo preganjanje. Šele, ko je bil soočen s podatkom o 50.000 prebivalcih v mestu C., je povedal, da ima to mesto okrog 10 vasi, ki med seboj tekmujejo v učinkovitosti žrtvovanj. To močno zmanjšuje tožnikovo verodostojnost tako z vidika prvega kriterija (notranja konsistentnost) kot tudi tretjega kriterija (verjetnost, da so se dogodki odvijali tako, kot je opisal tožnik).

Večje razsežnosti kulta verovanja juju v mestu C., ki ima 50.000 ljudi, kar je 5-krat več, kot je ocenil tožnik v upravnem postopku, se povezujejo z drugim kriterijem za oceno (ne)verodostojnosti, to je zunanjo (ne)konsistentnostjo. Tožena stranka in tožnik sta v upravnem postopku predložila več poročil o obrednem žrtvovanju v Nigeriji, kar pomeni, da poročevalci in raziskovalci na tem področju objavljajo svoje ugotovitve, zato je utemeljeno pričakovati, da večje kot so razsežnosti žrtvovanja na določenem območju, večja je verjetnost, da bi bili določeni dogodki v zvezi s tem dokumentirani. Tožena stranka ni uspela najti nobenega poročila za mesto C. kljub temu, da naj bi tam 10 vasi tekmovalo med seboj, kateri juju bo bolj učinkovit v žrtvovanju in ravno tako nobenega listinskega dokaza o takšni praksi v mestu C. ni predložil tožnik, ki ima tudi dokazno breme. To je prvi element v okviru kriterija zunanje (ne)konsistentnosti, ki ne govori v prid tožniku. V nadaljevanju pa sodišče presoja, ali uporabljena poročila bolj podpirajo dokazno oceno tožene stranke, ali pa morebiti bolj podpirajo tožnikovo izpovedbo in če kakor koli podpirajo tožnikovo izpovedbo, v kolikšni meri jo podpirajo.

Poročilo RRT Avstralija, pripravljeno za sodišče v Avstraliji (Opozorilo za državo Nigerija) z dne 7. oktober 2010, ki ga je uporabila tožena stranka na strani 8 odločbe, potrjuje tožnikovo navedbo, da tradicionalni obredi lahko zahtevajo tudi »usmrtitev človeka«, in tožena stranka ni ugotovila, da med te tradicionalne obrede verovanje juju odomagana ne spada. Vendar pa poročilo bistveno bolj podpira dokazno oceno tožene stranke, saj je tožnik zatrjeval, da vsakič, ko se je zgodila večja žrtev, so se doma o tem pogovarjali in da se je to dogajalo enkrat na leto, ko je šlo za žrtvovanje človeka. Omenjeno poročilo pa navaja drugače in sicer, da se „včasih, zato da bi bili učinkoviti lahko zahteva usmrtitev človeka ali dele človeškega telesa.“ To poročilo torej ne navaja običaja rednega žrtvovanja ljudi (vsaj enkrat letno), ampak da se to lahko zgodi „včasih“. Tožnikov opis o žrtvovanju ljudi enkrat na leto torej ne ustreza navedenemu poročilu.

Nadalje poročilo IRB Kanada (Posledice, ko oseba noče prevzeti položaja glavnega duhovnika ali vrača, za katerega je bila izbrana v južni ter centralni Nigeriji) z dne 6. 7. 2010, ki ga tožena stranka citira na strani 10 odločbe, povzema mnenje profesorja zgodovine iz Centra za afriške študije na Univerzi v Leidnu, da „bodo verjetno naslednika izbrali med člani duhovnikove družine“ oziroma da bi lahko bil naslednik član „širše duhovnikove družine“; ni nujno, da se služba prenese na najstarejšega sina, pogosto raje izberejo sestrinega sina; v istem poročilu pa je tudi navedeno mnenje profesorja sociologije in antropologije, po katerem „tradicionalni sistemi nasledstva (kar zadeva tempeljske duhovnike) v državi ne deluje več.“ To pomeni, da določeni običaji glede nasledstva svečeništva pri jujuju nesporno so obstajali, četudi se s časoma spreminjajo; tožnik pa, ki je sicer izkazal dokaj dobro poznavanje juju verovanja, ni nikdar govoril nič o nasledstvenih pravilih ali spreminjanju teh običajev. Glede tega vprašanja je bil vedno zelo kratek (zapisnik o osebnem razgovoru z dne 18. 12. 2012), in sicer, da mora biti oseba iz vasi in da je njega izbral juju in to mu je prišel povedat oče. To je večkrat ponovil tudi na glavni obravnavi. Tožnikovo pojasnilo sicer potrjuje eno poročilo, na katerega se sklicuje tudi tožnik v tožbi, tožena stranka pa ga tudi ni spregledala, in sicer poročilo IRB Kanada, (Nigerija: Posledice zavrnitve naslova poglavarja: možnosti zaščite za posameznike, ki zavrnejo takšen naziv), ki pravi, da „obstaja vsesplošen koncept, da tradicionalno božanstvo ali svetišče pokliče posameznika, da postane svečenik“. Vendar pa je to poročilo z dne 8. 8. 2007 iste organizacije (IRB Kanada – pritožbeni organ za odločanje v zadevah statusa begunca) dosti starejše od prej omenjenega poročila z dne 6. 7. 2010. Razlika 3 let daje večjo težo in relevantnost poročilu z dne 6. 7. 2010 in to ne govori v prid tožnikovi verodostojnosti, pri čemer je bil on sam zelo skop glede opisa nasledstvenih ali izbirnih pravil za svečenike.

Še en podatek v tem istem poročilu z dne 6. 7. 2010 bistveno bolj govori v prid dokazni oceni tožene stranke kot pa tožnikovi izpovedi. Tožena stranka povzema: „Profesor [iz Centra za afriške študije] je izrazil mnenje, da ne bi veljalo za prekršek zoper svetišče ali žalitev svetišča, če bi kdo odklonil položaj glavnega duhovnika ali vrača (11. 6. 2010). izjavil je, da še nikoli ni slišal, da so v Nigeriji duhovništvo nekomu vsilili. Svetišče bi po njegovem mnenju želelo naslednika, ki ima interes in sposobnosti za to službo.“ To izrazito govori za zunanjo nekonsistentnost tožnika. S tem mnenjem se ujemajo tudi ugotovitve drugega profesorja iz londonske univerze, da „po njegovih raziskavah posameznik ne utrpi nobenih posledic, če zavrne položaj glavnega duhovnika ali vrača (10. 5. 2010).“ To mnenje torej ni staro in ne gre zgolj za oceno, ampak za ugotovitve na podlagi raziskave. Isto poročilo nato omenja še mnenje tretjega profesorja, da so kristjani zavračali prevzem dednih položajev v svetiščih, odkar so krščanski misionarji prišli v Nigerijo, se pravi od sredine 19. stoletja. To pomeni, da so zavračanja zaradi krščanske vere v praksi že več kot 150 let. V nadaljevanju pa ta isti profesor pravi še, kot to povzema tožena stranka v odločbi, da so v „starih časih podložniki svetišča utegnili prisiliti posameznika, da prevzame to vlogo“.

S poudarkom na „stare čase“ vse to govori močno v prid dokazni oceni tožene stranke in le zadnji stavek v tem istem izvlečku pušča malo dvoma, saj je navedeno: „celo danes so ljudje, ki ohranjajo vezi s tradicionalno domačo vero in prisegajo, da bodo božanstva v svetišču že našla način, kako kaznovati tiste, ki to zavračajo.“ A tudi v tem primeru raziskovalec govori o „ljudeh“ in ne o uveljavljenih vaških sistemih, ki bi bili značilni za razsežnosti mesta z 50.000 prebivalcev.

V preostalih elementih izpovedbe oziroma trditev tožnika je mogoče tožniku priznati verodostojnost, saj je tožnik na zaslišanju na glavni obravnavi kazal dokaj avtentično poznavanje kulta juju v Nigeriji, tako da sodišče ocenjuje, da je tožnik zelo verjetno bil na nek način soočen oziroma seznanjen s tem kultom. Vendar pa sodišče brez (zadostnega) dvoma meni, da tožnik ni bil soočen z omenjenim kultom na tak način, kot je v bistvenem delu svoje izpovedi z vidika prava beguncev, izpovedal tožnik; zato sodišče meni, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem. Ker tožniku ni bilo mogoče verjeti, da je preganjan, ker je bil izbran za svečenika oziroma ker je zavrnil svečeniško službo v svoji vasi, sodišče tudi lahko sledi utemeljitvi tožene stranke (2. odstavek 71. člena ZUS-1) – brez argumentacije glede notranje zaščite, ker le-ta v tem primeru ne pride v poštev - da tožnik ni izkazal, da bi mu v primeru vrnitve v Nigerijo grozila resna škoda (subsidiarna zaščita). Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).