Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je tožniku zakoniti zastopnik obljubljal, da mu bo dolgovane terjatve poravnal v roku 20 dni, in da tožnik zlasti zaradi nepoznavanja slovenskega jezika ni bil seznanjen s tem, da se s podpisom sporazuma odpoveduje svojim zahtevkom iz naslova pripadajočih nadomestil plač ter sorazmernega dela regresa za letni dopust, da je bil sporazum o prenehanju delovnega razmerja pripravljen enostransko s strani tožene stranke in na njeno željo, pravilno zaključilo, da se tožnik s podpisom sporazuma ni odpovedal plačilu nadomestil plač in delu regresa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do plačila. Svoje stroške pritožbe tožena stranka krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se postopek zaradi delnega umika tožbe za znesek 295,54 EUR ustavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku plača nadomestilo plače v določenih zneskih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Dalje ji je naložilo, naj tožniku plača sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2019 v znesku 295,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; kar je iz tega naslova zahteval več, je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku plača nadomestilo plače za čas bolniškega staleža za meseca julij 2017 (89,24 EUR) ter avgust 2017 (111,55 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi; kar je iz tega naslova zahteval več, je zavrnilo (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo stroškov opomina pred tožbo v višini 223,99 EUR (V. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške v višini 2.754,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka) ter da je zavezanka za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (VII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje kršitev 7., 8., 212. ter 215. člena ZPP. Bistveni razlogi za ugoditev tožbenemu zahtevku ji niso jasni. Trdi, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi vnaprej ustvarjenega mnenja, subjektivnih vtisov sodnika in podatkov zunaj konkretnega postopka, in ne na podlagi dejstev in pravnih argumentov, ki so jih stranke predstavile v skladu z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Meni, da so tožbene trditve nesklepčne, dokazna podlaga tožnika pa neverodostojna, zato dokazno breme nanjo ni prešlo. Sodišču prve stopnje očita kršitev načela kontradiktornosti, da ni vestno in skrbno presodilo vseh predlaganih dokazov ter odločilo na njihovi podlagi, temveč je nekritično in v nasprotju z izvedenimi dokazi sledilo tožnikovim navedbam o obstoju ustnega dogovora o višini plače, na ničnost katerega bi tudi sicer moralo paziti po uradni dolžnosti. Navaja, da tožnik ustnega dogovora subjektivno, krajevno, časovno in vsebinsko ni opredelil niti ni navedel, ali ta velja poleg ali namesto pisnega dogovora iz pogodbe o zaposlitvi. Vztraja, da z direktorjem A. A. dogovor ni bil sklenjen. Ker gre za negativna dejstva, bi moral po njenem mnenju obstoj dogovora dokazati tožnik. Sodišču prve stopnje očita, da je v nasprotju z dokazi (obračuni plače ter regresa in konto kartice) in trditvami toženke sledilo zatrjevanju tožnika, da mu ni bil plačan sorazmerni del regresa za leto 2019. Sodbo naj bi nepravilno oprlo na tožnikove navedbe med zaslišanjem, brez trditvene in dokazne podlage v tožbi. Zatrjuje neverodostojnost pisnih izjav s strani tožnika predlaganih prič ter nezanesljivost, nerelevantnost in neprimernost vsebine teh izjav ter izpovedi. Zatrjuje še odstop od običajne sodne prakse, neupoštevanje pravil o dokazni oceni in o dokaznem bremenu. Postopanje sodišča prve stopnje naj bi mejilo na arbitrarno sojenje. Nasprotuje sodni interpretaciji 7. člena sporazuma z dne 7. 5. 2019. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do dejstva, da je delovno razmerje tožniku prenehalo na podlagi njegove volje, šele nato sta na željo toženke sklenila sporazum. Sklicuje se na tožnikovo izpoved, da je lastnoročno podpisal sporazum, zaradi česar je ta veljaven. Opozarja, da tožnik ni zatrjeval napak volje (ničnosti ali izpodbojnosti sporazuma), sodba pa se opira na dejstva, ki jih ni zatrjeval. Nasprotuje upoštevanju dokaza A 10 (SMS sporočilo, ki naj bi ga tožnik posredoval B. B.), saj je nejasen in neprimeren, primernejših dokazov (npr. zaslišanja prejemnice sporočila) pa tožnik ni predlagal, zato ni zadostil materialnemu dokaznemu bremenu. Zatrjuje, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do trditev in dokaznih predlogov toženke glede neobstoja ustnega dogovora o višini plače (npr. izpovedi računovodkinje C. C.). Zatrjuje nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno ter kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede veljavnosti ustnega dogovora o višini plače ter neveljavnosti 7. člena pisnega sporazuma z dne 7. 5. 2019. Navaja, da bi bil prvi ničen in brez pravnega učinka, saj višine plače ni dopustno urejati na ta način (nedopustna podlaga po drugem odstavku 39. člena OZ). Meni, da sodba temelji na starejši praksi ustavnega sodišča, ki ni več relevantna od sprejema Uredb ES 561/2006 in 2016/403, po katerih je prepovedan dogovor o plači voznikov, ki temelji na sistemu prevoženih kilometrov, če so ta plačila taka, da ogrožajo varnost v cestnem prometu ali spodbujajo kršitve uredb, po 38. členu Zakona o delovnem času in počitkih mobilnih delavcev (ZDCOPMD) pa pomeni prekršek. Po njenem mnenju bi tožnik za izračun pripadajočega zneska plače na tej podlagi moral zatrjevati še druge okoliščine (npr. število dejansko prevoženih kilometrov po mesecih, kraj in čas postankov v času raztovarjanja in razkladanja vozil) ter upoštevati že prejete zneske. Glede veljavnosti pisnega sporazuma po 81. členu ZDR-1 opozarja, da se lahko po veljavni sodni praksi delavec že zapadli terjatvi odpove. Navaja, da je bil sporazum sklenjen po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko so zahtevane denarne terjatve že zapadle. Graja ugotovitev, da sporazum ni bil izraz tožnikove prave volje. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava (1053. v povezavi s 83. členom OZ). Tudi dejansko stanje naj bi bilo zmotno ugotovljeno, dokazni postopek pomanjkljiv, izpodbijana sodba pa enostranska (v korist tožnika, brez upoštevanja argumentov toženke). Vztraja, da je tožniku iz naslova delovnega razmerja (z izjemo sorazmernega dela regresa za leto 2019, ki je bil 22. 1. 2021 plačan z zamudo) poravnala vse dohodke, in se sklicuje na obračune ter konto kartico plač, dnevnic in regresa. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov toženki. Navaja, da je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno razvidno, da v primeru, ko pride med delavcem in delodajalcem poleg sklenjene pogodbe o zaposlitvi tudi do ustnega dogovora glede posameznih sestavin pogodbe o zaposlitvi, ki so za delavca ugodnejše, velja taka ustna pogodba. Sklicuje se na tako sodno prakso (Pdp 961/2016). Zatrjuje neverodostojnost obračuna plač, dnevnic in regresa ter pomanjkljivost listin in evidenc. Meni, da je ravnanje toženke tudi kaznivo dejanje iz 196. člena KZ-1 in se sklicuje na obvestilo o zaključku policijske preiskave. Graja stališče toženke glede ničnosti ustnega dogovora poleg sklenjene pisne pogodbe in meni, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Nasprotuje toženkinemu zatrjevanju, da se je odpovedal svojim terjatvam in se sklicuje na odločitev ustavnega sodišča (Up-63/03). Sklicuje se na obrazložitev izpodbijane sodbe, iz katere jasno, natančno in izčrpno izhaja, zakaj sporazum ni bil izraz tožnikove resnične volje (nerazumevanje jezika ter posledic in nezavedanje pravic). Meni, da sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti ter da tožena stranka ni predlagala nobenega dokaza v svojo korist. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Toženka v pritožbi zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl. – ustava). Gre za procesnopravno jamstvo, ki bi lahko bilo kršeno, če sodišče svoje odločitve ne bi obrazložilo, če bi brez utemeljitve odločilo drugače, kot sicer odloča, ali če bi ob uporabi zakona zavzelo stališče, ki ne bi bilo v skladu z ustavo. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, vsebuje namreč jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, čemur toženka konkretizirano niti ne nasprotuje. Zgolj pavšalno zatrjuje, da odločitev sodišča prve stopnje odstopa od ustaljene sodne prakse, stališčem v izpodbijani sodbi tudi konkretizirano ne očita neskladja z ustavo, le na splošno očita odločitvi, da je na meji arbitrarnosti. Arbitrarna bi bila lahko le, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Izpodbijani sodbi tega ni mogoče očitati. Sodišče prve stopnje je z razumnimi pravnimi argumenti pojasnilo svojo dokazno oceno in zadostilo kriterijem iz 22. člena ustave. Neutemeljen je tudi pavšalen očitek o vnaprejšnji dokazni oceni, saj sodišče prve stopnje ni zavrnilo predlaganih dokazov z obrazložitvijo, da se je na podlagi drugih dokazov prepričalo o nasprotnem, temveč zaradi nepravočasnosti in nerelevantnosti. Zgolj dejstvo, da se pritožnica ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in pravo razume drugače, pa ne zadošča za sklep o kršitvi navedene pravice.

7. S pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni ocenjevalo vseh dokazov skupaj, toženka zatrjuje kršitev 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršen le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz navedene določbe ZPP, po kateri o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je v pretežni meri ugodilo tožbenemu tožnika za plačilo nadomestil plače ter neizplačanega dela regresa za letni dopust. Z nasprotovanjem dokazni oceni pa se uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi 131. in 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) odločalo o tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo denarnih zahtevkov iz naslova delovnega razmerja: nadomestilih plače za čas izrabe letnega dopusta, sorazmernem delu regresa za letni dopust za leto 2019, nadomestilih plače za čas bolniškega staleža ter čakanja na delo in nadomestilih plače za čas praznikov. Pravilno je ugotovilo, da sta stranki poleg pogodb o zaposlitvi sklenili še ustni dogovor o višini plače tožnika (0,17 EUR za vsak prevoženi kilometer in dodatno 10,00 EUR na dan, na dneve čakanja na delo pa 70,00 EUR na dan) ter da je delovno razmerje med strankama prenehalo 7. 5. 2019 in da sta tega dne sklenili sporazum, da pa se tožnik z njegovim podpisom ni odpovedal vtoževanim pravicam.

9. V pritožbi tožena stranka neutemeljeno meni, da tožnik v tem sporu ni podal zadostne in dovolj konkretne trditvene podlage oziroma da je podal med seboj nasprotujoče si navedbe. Tožnik je v tožbi, v pripravljalni vlogi in na naroku določno postavil tožbeni zahtevek in navedel zadostno trditveno podlago, čemur je pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje. Tako pritožba neutemeljeno zatrjuje kršitev 7. in 212. člena ZPP. Tožbi ni mogoče očitati nesklepčnosti, tožnik pa je za svoje trditve predlagal ustrezne dokaze za ugotovitev pravno relevantnih dejstev (obstoja ustnega dogovora o plači, neplačila nadomestil plače in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2019 ter okoliščin glede sklenitve sporazuma z dne 7. 5. 2019). Tožena stranka tudi neutemeljeno graja dokazno oceno izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnika ter izjave in izpovedi prič, ki jih je predlagal tožnik, opredelilo pa se je tudi do njihove verodostojnosti, enako kot tudi do verodostojnosti dokazov, ki jih je predlagala toženka (obračuni plač in druge listine ter izpoved priče C. C.). Ob tem je odločilno, da je toženka umaknila dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika A. A., in tako sodišču prve stopnje povsem neutemeljeno očita, da je enostransko sledilo dokazom tožnika, predvsem njegovi izpovedi (zlasti glede obstoja ustnega dogovora in okoliščin ob podpisu sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi). Ne držijo niti navedbe o neprimernosti dokaza – fotografije sporočila o terminih izrabe letnega dopusta (priloga A 10), saj dokazu ni mogoče očitati neprimernosti zgolj zato, ker bi lahko stranka predlagala kak drug dokaz, toženka pa je pavšalno in življenjsko nelogično zatrjevala, da tožnik sploh ni izrabil letnega dopusta v času zaposlitve pri njej. Glede na izvedene dokaze in ob dejstvu, da je bila toženka kot delodajalec dolžna voditi evidenco delovnega časa ter dokazati, da je plače obračunala na podlagi podatkov iz evidenc skladno z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/06 – ZEPDSV), dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati enostranskosti, neprepričljivosti ali neargumentiranosti, niti kršitve 215. člena ZPP. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot toženka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje in se nanjo sklicuje ter kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, ki jo izpodbijajo.

10. Zavrniti je treba pritožbene trditve glede nedopustnosti ustnih dogovorov o plači, ki temeljijo na številu prevoženih kilometrov, zaradi česar naj bi bil tak dogovor med strankama v vsakem primeru ničen. Materialnopravno pravilna in skladna z ustaljeno sodno prakso je ugotovitev, da je tožniku pripadala plača, skladna z ustnim dogovorom, za dneve, ko ni delal, pa bi mu toženka morala obračunati nadomestilo plače vsaj v višini, dogovorjeni v pogodbi o zaposlitvi. Če pride med delavcem in delodajalcem poleg sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi tudi do ustnega dogovora glede posameznih sestavin pogodbe o zaposlitvi (ki so za tožnika ugodnejše), tak ustni dogovor ni ničen (prim. VDSS Pdp 961/2016, Pdp 547/2020). Pisna oblika pogodbe namreč ni določena kot pogoj za veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Za nastanek in obstoj pogodbe o zaposlitvi oziroma posameznih njenih sestavin je pomembno, da je med strankama prišlo do soglasja o bistvenih elementih takšne pogodbe o zaposlitvi, tako da je tudi ustno sklenjena pogodba o zaposlitvi lahko veljavna. Nič drugače ne izhaja iz Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (Ur. l. RS, št. 76/05 in nasl. – ZDCOPMD) in Uredbe (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 3. 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom ter Uredbe Komisije (EU) 2016/403 z dne 18. 3. 2016 o dopolnitvi Uredbe (ES) št. 1071/2009 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s klasifikacijo hudih kršitev pravil Unije, zaradi katerih lahko cestni prevozniki izgubijo dober ugled. Toženka se ne more razbremeniti obveznosti plačila po ustno sklenjeni pogodbi s sklicevanjem na njeno ničnost zaradi določb predpisov, ki so sprejeti v korist delavcev. Njeno sklicevanje na drugi odstavek 39. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) tako ni utemeljeno. Tudi sicer pa je v predmetni zadevi sporno predvsem plačilo tožniku za dneve, ko skladno z ZDR-1 utemeljeno ni opravljal dela, sam način izračunavanja plače po opravljenem kilometru za dneve, ko je delal, pa niti ni bistvena, saj tožnik ni vtoževal razlike v plači, temveč plačilo nadomestil plače. Ker je tožnik dokazal, da je bil med njim in toženo stranko sklenjen poleg pogodbe o zaposlitvi ustni dogovor o drugačnem izračunu plače, kot je bila določena po pogodbi o zaposlitvi, ter da mu tožena stranka za dneve, ko upravičeno ni delal, ni plačala nadomestil plače, mu jih je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo v zneskih, razvidnih iz II. točke ter prvega odstavka IV. točke izreka izpodbijane sodbe.

11. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da tožnik do vtoževanih zneskov ni upravičen že zato, ker je podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 5. 2019, na podlagi 7. člena katerega naj bi se odpovedal pravicam iz delovnega razmerja. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev, da je tožniku zakoniti zastopnik obljubljal, da mu bo dolgovane terjatve poravnal v roku 20 dni, in da tožnik zlasti zaradi nepoznavanja slovenskega jezika ni bil seznanjen s tem, da se s podpisom sporazuma odpoveduje svojim zahtevkom iz naslova pripadajočih nadomestil plač ter sorazmernega dela regresa za letni dopust, da je bil sporazum o prenehanju delovnega razmerja pripravljen enostransko s strani tožene stranke in na njeno željo (kar izrecno navaja v pritožbi, ko se sklicuje na dejstvo, da naj bi tožniku prenehalo delovno razmerje pred tem, na podlagi njegove odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pravilno zaključilo, da se tožnik s podpisom sporazuma ni odpovedal plačilu nadomestil plač in delu regresa. Ob tem je odločilno tudi, da iz sporazuma izrecno ne izhaja, da se določba 7. člena glede poravnanih medsebojnih obveznosti nanaša na plačilo nadomestil plač zaradi odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, bolniškega staleža in čakanja na delo ter regresa za letni dopust za leto 2019. Posledično ni mogoče šteti, da je tožnik s podpisom sporazuma potrdil prejem plačil iz tega naslova in se tem terjatvam odpovedal. Taka odločitev je skladna z določbami OZ in s sodno in ustavnosodno prakso (prim. odločbe US Up‑63/03, VS VIII Ips 191/2018 ter VDSS Pdp 74/2020 idr.).

12. Toženka prisojenim zneskom z izjemo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2019 ne ugovarja po višini niti se ne pritožuje glede ugotovitev o številu dni izrabe letnega dopusta, čakanja na delo (v času natovarjanja in raztovarjanja blaga), praznikov in dela prostih dni ter bolniškega staleža, zato je pritožbeno sodišče opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Iz naslova regresa za letni dopust je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo 4/12 minimalne plače (295,54 EUR), saj tožena stranka zgolj z listinami, za katere se je v postopku ugotovilo, da niso verodostojne, ni dokazala, da bi mu ta znesek plačala pred vložitvijo tožbe. Še več, v postopku je trdila, da mu je ta znesek plačala 22. 1. 2021 (torej z zamudo), na podlagi česar je očitno, da je vedela, da mu sorazmerni del regresa za leto 2019 še dolguje. Ker pa iz plačila tega zneska ni izhajalo, na kaj se nanaša, je tožnik za znesek 295,54 EUR tožbo umaknil tako, da ga je odštel od pripadajočega zneska nadomestil plače za čas izrabe letnega dopusta in iz tega naslova nateklih obresti za obdobje od 18. 12. 2019 do 22. 1. 2021. Ker je sodišče prve stopnje delni umik upoštevalo (neizpodbijana I. točka izreka), z odločitvijo v prvem odstavku III. točke izreka tožnik ni obogaten, pritožba pa tudi v tem delu ni utemeljena.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa mora v skladu s 154. členom ZPP, povrniti njegove stroške pritožbenega postopka: nagrado za odgovor na pritožbo v višini 375 točk in materialne stroške 7,5 točke, skupaj 382,5 točke oziroma (glede na vrednost točke 0,60 EUR) 229,50 EUR , čemur je treba prišteti še 22 % DDV v višini 50,49 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT. Tožena stranka tožniku tako dolguje stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.