Jedro

V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.

Ker pritožnik v tožbi ni obrazložil, zakaj teh dejstev ni navajal v predhodnem postopku (do izdaje odločbe z dne 6. 3. 2017), je sodišče ravnalo pravilno, ko jih pri odločanju ni upoštevalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke št. 2142-503/2016/23 (1312-07) z dne 6. 3. 2017, s katero je ta zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. V obrazložitvi sodbe je pritrdilo toženi stranki, da se tožnik ni najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, njegovi odgovori v zvezi z zanimanjem za krščansko vero v Iranu so bili neprepričljivi, podana pa so tudi nasprotja glede dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo. Zaradi nasprotnih izpovedb je zavrnilo tožbene očitke glede obveznosti plačila davkov, trajanja najema stanovanja, obsega dejavnosti organizacije porok. Zaradi nasprotij v izjavah je sodišče ocenilo, da tožnik ni spremenil vere že v Iranu. V zvezi s tožbenimi očitki, da tožena stranka ni navedla razlogov glede subsidiarne zaščite, je presodilo, da ni vedno nujno, da bi moral pristojni organ zbirati poročila o stanju v izvorni državi. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je splošno znano dejstvo, da v Iranu ni vojne ali samovoljnega nasilja. Sicer pa se je sodišče strinjalo z oceno tožene stranke, da tožniku ob vrnitvi ne grozi nevarnost, saj vere dejansko ni spremenil. Presodilo je še, da ne more upoštevati potrdila z dne 15. 5. 2017, nanašajočega se na tožnikovo redno udeleževanje verskih obredov, saj gre za nedopustno tožbeno novoto. Prav tako je pojasnilo, da na pravilnost odločitve ne more vplivati med upravnim sporom predložen krstni list. 3. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da bi tožena stranka morala upoštevati pojasnila o stanju v Iranu. Prereka ugotovitve tožene stranke in pojasnjuje, da v njegovih izjavah ni nasprotij. Zatrjuje, da tožena stranka ni našla neskladij glede njegovega opisa v zvezi z zbližanjem s krščansko vero, zaradi česar je mogoče ugotoviti, da jo je sprejel že v Iranu. Tega ne more spremeniti niti pomanjkljivo poznavanje te vere in dejstvo, da je bil v Sloveniji krščen brez priprav in obiskov Evangeličanske cerkve. Preganjanje v Iranu mu grozi tudi na podlagi pripisanega verskega prepričanja, saj bi bil tožnik v primeru vrnitve kaznovan že zaradi sodelovanja s krščansko skupnostjo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo potrdilo pravilno uporabo merila iz 20. člena ZMZ-11 glede pogojev za priznanje statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite. Sodba namreč temelji na ugotovitvah upravnega postopka, da so v pritožnikovi izpovedbi nepojasnjena nasprotja glede dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustil Iran (izvorna država). Zato tožena stranka ne verjame, da je pritožnik imel podjetje za organizacijo porok, sedmin in kasneje krščanskih srečanj, posledično pa so malo verjetne tudi njegove navedbe v zvezi z vdorom tajne službe na vrt, kjer naj bi potekalo krščansko srečanje. Prav tako ocenjuje, da sprememba pritožnikove vere ni bila pristna, saj se je le deset dni po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito skupaj z naključno skupino prosilcev iz Irana krstil v Evangeličanski cerkvi brez poznavanja evangeličanske vere.

7. Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje je bila torej oprta na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. V takem primeru pa ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Presoja Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku se namreč omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe upravnega sodišča, zato je upravni akt v to presojo vključen le posredno (ker je bil predmet presoje sodišča prve stopnje) in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu.2 Upoštevaje navedeno je na podlagi pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v prvostopenjski sodbi (prvi odstavek 75. člena ZUS-1) predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje (ne pa dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta).

8. Povedano pomeni, da v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje, do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo.3 Posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ZMZ-1 ne določa. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavanem primeru zato ni dopusten.

9. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je bila po presoji Vrhovnega sodišča v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku4 v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki sodišču postavlja formalni okvir za prosto oceno dokazov in ga je treba ločevati od same prepričljivosti dokazne ocene, saj gre v tem primeru za izpodbijanje dejanskega stanja.5 Na mestu, kjer pritožnik izpodbijani sodbi očita nesmiselnost ugotovitev, gre torej za dokazno oceno izvedenih dokazov, kar pomeni, da gre z vidika zgoraj povzetih izhodišč za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

10. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno ponavljanje navedb v zvezi s časovnim obdobjem opravljanja pritožnikove dejavnosti,6 obdobjem, v katerem je imel najeto stanovanje,7 varovanjem stavbe8 in pomanjkanjem zanimanja za usodo ljudi, ki so bili na krščanski prireditvi.9

11. Pritožbena navedba, da je za najem vrta zaprosil bližnji prijatelj družine, ki je priporočila pritožnika, kar naj bi po stališču pritožbe pomenilo, da krščanska skupnost vrta ni najela od neznanca, je navajanje nedopustnih tožbenih novot na podlagi 52. člena ZUS-1.10 Ker pritožnik v tožbi ni obrazložil, zakaj teh dejstev ni navajal v predhodnem postopku (do izdaje odločbe z dne 6. 3. 2017), je sodišče ravnalo pravilno, ko jih pri odločanju ni upoštevalo. V zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1) pritožnik zato tudi v pritožbi ne more uspeti z zatrjevanjem dejstev, ki kot nedovoljene tožbene novote niso bila podlaga za odločanje sodišča prve stopnje. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da so razumni in prepričljivi razlogi odločbe tožene stranke, da je malo verjetno, da bi krščanska skupnost vrt in stavbo najela od neznanca, ki so ga srečali med organiziranjem muslimanskega slavja.

12. Pritožnikovi očitki, da nikoli ni izjavil, da je policija dejansko preverjala legalnost prireditve in dokumente v zvezi z njegovim podjetjem ter da ni pravilna dokazna ocena tožene stranke, ki ni verjela njegovi izpovedbi, da se je deset do dvanajst let uspešno izogibal plačilu davkov, so pritožbene navedbe o novem dejstvu. Navajanje novih dejstev, za katere tožeča stranka niti ne navede, zakaj jih ni navajala do konca postopka na prvi stopnji, pa ni dopustno (1. odstavek 71. člena ZUS) in jih pritožbeno sodišče ni presojalo.

13. Pritožnik uveljavlja, da bi tožena stranka morala upoštevati tudi njegova pojasnila o stanju v Iranu, poslana po elektronski pošti 13. 10. 2016. Vendar pa je sodišče prve stopnje v zvezi z enakimi tožbenimi navedbami presodilo, da niso bistvene za odločitev, saj je bila prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena zaradi neskladnosti pritožnikovih izjav, ki jih navedbe iz omenjenih pojasnil ne odpravljajo, ampak le na splošno pojasnjujejo kako se preživljajo ljudje v Iranu in odnos policije do prebivalstva. Tega pa pritožnik obrazloženo ne izpodbija, zato omenjene navedbe ne morejo vplivati na odločitev o pritožbi.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je pritožnik vero spremenil že v Iranu. Enak tožbeni očitek je sodišče prve stopnje zavrnilo ob obrazloženem sklicevanju na razloge izpodbijane odločbe, iz katerih je v bistvenem razvidna neprepričljivost pritožnikovih navedb v zvezi z organizacijo krščanskih srečanj in vdorom tajne službe na vrt, kjer naj bi ta srečanja potekala. Na dejstvo, da pritožnik ni spremenil vere, pa nakazuje tudi njegov krst v Evangeličanski cerkvi brez poznavanja evangeličanske vere. Glede na to, da ni prišlo do spremembe vere, kot izhaja iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka, torej ni utemeljena pritožbena navedba v zvezi s preganjanjem pritožnika v izvorni državi (drugi odstavek 20. člena v zvezi s 26. členom ZMZ-1). Če v posameznem primeru upravni organ ugotovi, da ni razlogov preganjanja,11 katerega nevarnost mora tudi sicer biti individualno in konkretno izkazana,12 je torej logična nadaljnja ugotovitev o neobstoju utemeljenega strahu pred preganjanjem in s tem nepotrebnosti ugotavljanja lastnosti preganjanja.13

15. Pritožnik v tožbi torej ni izkazal nobenih razumnih in utemeljenih razlogov za navedeno neskladnost izjav, zaradi česar se sodišču prve stopnje ni pojavil dvom v pravilnost dejanskega stanja, ki bi lahko vodil do njegove drugačne ugotovitve.14 V tem primeru bi namreč moralo opraviti glavno obravnavo in na njej izvesti tudi dokaze, ki so že bili izvedeni pred organom tožene stranke (zaslišanje pritožnika), če bi menilo, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijano odločbo (drugi odstavek 51. člena ZUS-1) in v zvezi s tem ter načelom odprtega sojenja in materialnega procesnega vodstva zagotoviti strankam tudi ustrezno pravico do izjave (21. člen ZUS-1).

16. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 (1) Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. (2) Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. (3) Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. 2 Učinkovito pravno sredstvo in sodno varstvo zoper upravni akt se stranki zagotavlja v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje. 3 Tako Vrhovno sodišče že v sodbah I Up 499/2005 z dne 1. 4. 2009, I Up 1557/2006 z dne 27. 5. 2009, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017. 4 Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). 5 Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: navedeno delo, 1. knjiga, stran 95 in 96. 6 Enake tožbene očitke je sodišče prve stopnje zavrnilo in obrazložilo, zakaj obstaja neskladje v pritožnikovih izjavah, da je deset do dvanajst let kot organizator porok sodeloval z drugimi ljudmi, šele v zadnjem letu pa je šel na svoje. V bistvenem zato, ker je pritožnik na osebnem razgovoru na vprašanje, ali je delal sam, ali pa je imel zaposlene ljudi, odgovoril, da je imel zaposlene, ki jih je najel le za prireditev, nato pa odpustil, pri čemer je povedal tudi, kakšno ime je imelo njegovo podjetje in kje so bili njegovi poslovni prostori. 7 V zvezi z najemom stanovanja je po presoji sodišča prve stopnje že iz zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da je imel pritožnik stanovanje v bloku od leta 2002. 8 Iz presoje sodišča prve stopnje je razvidna razumnost in prepričljivost razlogov v zvezi s presojo, zakaj je tožena stranka ocenila, da ni logično, da bi pritožnik varovanje zaupal Afganistancu, če pa mu ni zaupal, kaj se dogaja, ko se zbirajo kristjani, poleg tega pa obstaja neskladnost v njegovih izjavah, kolikokrat naj bi se varovanje izvajalo na tak način in kaj je Afganistanec rekel pritožniku ob prihodu policije. 9 Sodišče prve stopnje je enake tožbene navedbe zavrnilo glede na vsebino tožnikove izpovedbe na osebnem razgovoru, iz katere je razvidno, da pritožnik ne želi vedeti, kaj se je zgodilo z ljudmi na krščanski prireditvi. 10 Določba 52. člena ZUS-1 se glasi: "V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta." 11 Skladno s prvim odstavkom 27. člena ZMZ-1 so razlogi preganjanja pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini in politično prepričanje. 12 Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča I Up 339/2016 z dne 11. 1. 2017. 13 Lastnosti dejanj preganjanja opredeljuje 26. člen ZMZ-1. 14 Iz dejanskega stanja, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, je razvidno, da tožena stranka zaradi nedoslednosti, kontradiktornosti in neprepričljivo opisanih okoliščin, ni verjela pritožnikovim navedbam (primerjaj tudi s tretjo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1).