Jedro

Sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe v upravnem postopku, ki ga izpodbija tožnik, je odločitev procesne narave in ne sodi med sklepe, ki se po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 lahko izpodbijajo v upravnem sporu. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevo tožeče stranke za izločitev uradne osebe, višje davčne inšpektorice A.A. iz davčnega inšpekcijskega postopka št. DT 0610-7118/2013-1 (10-220-04). Iz obrazložitve sledi, da so tožnikova navajanja o netočnih, nepopolnih in zavajajočih podatkih uradne osebe v zapisniku neutemeljena v smislu izločitvenih razlogov po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik povsem pavšalno navaja razloge za izločitev, brez predložitve dokazov, ki bi utemeljevali njegovo zahtevo. Nestrinjanje z vsebino, ki jo v postopku ugotovi uradna oseba, ali z načinom vodenja postopka, samo po sebi ne more biti razlog za izločitev. To je sicer lahko razlog za izpodbijanje odločbe s predpisanimi pravnimi sredstvi, vendar ne v postopku izločitve. Prvi odstavek 37. člena ZUP nalaga dokazno breme vložniku zahteve za izločitev uradne osebe. Goli dvom v nepristranost ali navedba okoliščin, za katere se izkaže, da v obravnavani zadevi niso relevantne, ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi. Vložnik bi torej moral obrazložiti in izkazati osebni motiv uradne osebe po določenem, za vložnika neugodnem zaključku postopka, ki bi lahko predstavljal obstoj okoliščine, ki vzbuja dvom o njeni nepristranosti.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. Okoliščine, ki jih v zahtevi za izločitev navaja tožnik, se nanašajo predvsem na način vodenja inšpekcijskega postopka s strani uradne osebe in na očitek, da je bilo kršeno materialno pravo. Z navedenimi razlogi se lahko izpodbija izdana odločba, ne pomenijo pa te okoliščine izločitvenega razloga, saj ne izražajo osebnega odnosa uradne osebe do stranke ali do upravne stvari. Navedbe tožnika, da je uradna oseba na neobičajen način komunicirala z B.B., odgovorno osebo pravne osebe, so pavšalne, saj tožnik ne navede nobenih dejstev, ki bi to potrjevala. Enako velja tudi za navedbo glede poskusov ustrahovanja.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevan ju ZUS-1). V tožbi navaja, da bi v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti izločitvenih razlogov morala biti zaslišana višja davčna inšpektorica A.A. in direktor tožeče stranke B.B. Slednji je namreč tekom davčnega postopka začutil, da inšpektorica želi od njega izvršitev protipravnih in nezakonitih ravnanj ter tudi ravnanj v nasprotju z njegovim lastnim prepričanjem, moralo in vestjo. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov: V skladu z določbo prvega odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Če gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo takrat, če tako določa zakon. Sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe, ki ga tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, je odločitev procesne narave. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o (ne)izločitvi uradne osebe pa med navedene sklepe ne sodi.

Ker izpodbijani sklep po navedenih določbah ZUS-1 ni upravni akt, s katerim je bilo odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, niti akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu na podlagi 5. člena ZUS-1, je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže, zavrne ali postopek ustavi.