Jedro

Kadar obsojenec trdi, da mu je bilo zaradi neizvedbe dokaza kršeno procesno jamstvo iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, mora v vseh pravnih sredstvih, ki jih vlaga zoper takšno odločitev, konkretno izpodbijati utemeljitev sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o vloženem pravnem sredstvu odločala.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 78/2009 z dne 23. 11. 2009, A. G. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen dve leti zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od dne 23. 6. 2009 od 13. 07 ure dalje. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je obsojencu odvzelo vso zaseženo prepovedano drogo, na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 pa tudi premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, to je zneska 3.000 EUR in 3.260 EUR. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 3/2010 z dne 5. 3. 2010 ob reševanju pritožbe okrožnega državnega tožilca, obsojenca in njegove zagovornice sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremenilo tako, da se obsojencu denar v znesku 3.260 EUR ne vzame. Pritožbi okrožnega državnega tožilca je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je izrečeno kazen dveh let zapora zvišalo na dve leti in šest mesecev zapora. Pritožbi obsojenca in njegove zagovornice pa je zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec in njegov zagovornik. Obsojenec je zahtevo vložil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 370. člena v zvezi z 373. člena ZKP, njegov zagovornik pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s kršitvijo prvega, tretjega in četrtega odstavka 155. člena ZKP ter prvega, petega in devetega odstavka 155. a člena ZKP. Obsojenec Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo sojenje pred nepristransko sodišče oziroma mu izreče oprostilno sodbo; njegov zagovornik pa, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti tako, da razveljavi sodbo Višjega sodišča v Mariboru in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovorih na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanih na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahtev kot neutemeljenih. Zagovornik s trditvijo, da policija ne bi smela delovati, preden ima podatke, ki kažejo na visoko raven suma, odreka policiji opravljati naloge, ki omogočajo zbiranje kakršnihkoli podatkov. Dolžnost policije po četrtem odstavku 148. člena ZKP nastane šele v fazi osredotočenja na kaznivo dejanje in na storilca, s čimer pride do uvedbe kazenskega postopka. Do te faze postopka pa mora policija te podatke s svojo lastno aktivnostjo šele priskrbeti. Ta del zahteve je zato mogoče šteti le kot grajo neuporabe načela sorazmernosti, pri čemer zahteva ne pojasni, zakaj je ukrep nesorazmeren teži in stopnji obremenjujočih podatkov zoper obdolženca in preiskovanemu kaznivemu dejanju. Zatrjevane kršitve določbe drugega odstavka 149. člena ZKP zahteva zagovornika ne pojasni. Sodišči sta ustrezno obrazložili zakonitost uporabljenih POMS-ov, zato tudi nadaljnjih navedb zahteve ni mogoče upoštevati. Glede obsojenčeve zahteve soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, ki je pojasnilo, da ne gre za elemente hišne preiskave, za katero bi bila potrebna odredba preiskovalnega sodnika. Ostale navedbe zahteve pa pomenijo zgolj obsojenčevo nestrinjanje z dejanskimi zaključki.

4. Odgovora vrhovnega državnega tožilca sta bila vročena obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki sta v podanih izjavah izrazila nestrinjanje z mnenjem vrhovnega državnega tožilca in vztrajala pri navedbah iz vloženih zahtev.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Obsojenec s trditvijo, da so bili zaseženi predmeti najdeni več kot 100 metrov stran od njegovega zemljišča, torej na zemljišču, za katerega ni bil izdan nalog za preiskavo, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Do zatrjevane kršitve o nezakonito pridobljenih dokazih, se je s presojo okoliščin, ki jih navaja obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti, že opredelilo sodišče druge stopnje, ki je na strani 4 sodbe ob ugotovitvi, da so bili zaseženi predmeti najdeni na parceli, ki je v lasti Republike Slovenije in upoštevaje ugotovitve zapisnika o ogledu kraja dejanja, zaključilo, da najdba ni bila rezultat hišne preiskave, ampak drugega procesnega dejanja, ki zato, ker je bilo opravljeno izven meja obsojenčeve ali druge zasebne parcele, ni bilo odvisno od kakršnekoli predhodne odredbe. Takšno presojo sodišča druge stopnje sprejema tudi Vrhovno sodišče. 7. Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik in jih v svoji zahtevi tudi določno obrazloži. V nasprotnem njegovih navedb ni mogoče preizkusiti. Z neobrazloženimi navedbami, da se izpiski o prikritem opazovanju in njegovem „sodelovanju“ s tajnim policijskim sodelavcem ne skladajo, saj se datumi policije in sodišča ne ujemajo, obsojenec ni zadostil zahtevi po minimalni določenosti, ki bi omogočila preizkus utemeljenosti uveljavljene kršitve zakona.

8. Trditve obsojenca, da ga je sodišče obsodilo kljub „nedokazanemu“ dejanskemu stanju, pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. V zvezi z navedbami obsojenca, da ne obstajajo dokazi, da je bil pri njem najden denar, pridobljen z izvrševanjem kaznivih dejanj, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je že sodišče druge stopnje ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni izkazana vzročna zveza med obsojencu očitanimi kaznivimi dejanji in denarjem, ki mu je bil zasežen pri hišni preiskavi ter po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi tako, da se obsojencu denar v znesku 3.260 EUR ne vzame.

10. Obsojenec trdi, da mu je bila kršena pravica do poštene obrambe in pravične razsodbe, ker sodišče ni zaslišalo priče N. V., z zaslišanjem katere bi se ugotovila resnica in ne bi prišlo do obsodbe. Kadar obsojenec trdi, da mu je bilo zaradi neizvedbe dokaza kršeno procesno jamstvo iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, mora v vseh pravnih sredstvih, ki jih vlaga zoper takšno odločitev, konkretno izpodbijati utemeljitev sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o vloženem pravnem sredstvu odločala. Glede na navedeno ne zadošča, da obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti zgolj zatrjuje, da bi sodišče moralo izvesti dokaz, ker je v resnici bil pravno relevanten, ampak mora hkrati navesti okoliščine, iz katerih izhaja pravna relevantnost. Obsojenec zgolj s trditvijo, da bi se z zaslišanjem N. V. ugotovila resnica in ne bi prišlo do obsodilne sodbe, ni zadostil navedenim zahtevam, zato uveljavljene kršitve ni bilo moč presoditi.

11. Skladno z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP mora policija, kadar pri zbiranju obvestil ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja (osumljenec), ji mora, preden začne od nje zbirati obvestila, povedati, katerega kaznivega dejanja je osumljena in kaj je podlaga za sum zoper njo ter jo poučiti, da ni dolžna ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, če se bo zagovarjala, pa ni dolžna izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo, in da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in ki je lahko navzoč pri njenem zaslišanju, ter da se bo lahko vse, kar bo izpovedala, na sojenju uporabilo zoper njo.

12. Iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca z dne 24. 6. 2009 izhaja, da je bil obsojeni A. G. pred podajo izjave policiji skladno z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP seznanjen, katerega kaznivega dejanja je osumljen in poučen o svojih pravicah, nakar je podal izjavo, ki je zapisana po njegovem nareku. Iz navedene listine je nadalje razvidno, da je bila obsojencu vsebina uradnega zaznamka prebrana, da na zapisano ni imel pripomb in da je uradni zaznamek o izjavi, ki jo je podal kot osumljenec in katerega prepis/kopija mu je bila tudi vročena, podpisal. Zato po presoji Vrhovnega sodišča ne gre pritrditi zahtevi zagovornika, ki zatrjuje, da obsojenec ni bil seznanjen z obstojem utemeljenih razlogov za sum, da je storil oziroma sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja skladno z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP, ker naj bi za to izvedel šele z vložitvijo obtožnega predloga.

13. S trditvijo, da med postopkom ni bilo razjasnjeno, ali bi policija lahko prišla do teh ugotovitev tudi brez tako močnega posega v človekove pravice, kot so ukrepi tajnega opazovanja, zagovornik uveljavlja očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti, kot že navedeno, ni mogoče vložiti.

14. Okrožno državno tožilstvo pisne odredbe št. Tpp I 2/09-2/BŽ/sz z dne 26. 3. 2009, s katero je zoper obsojenega A. G. dovolilo uporabo ukrepov tajnega opazovanja, ni izdalo na podlagi drugega odstavka 149. a člena ZKP, ki omogoča odreditev tajnega opazovanja zoper osebo, ki ni osumljenec, če je mogoče utemeljeno sklepati, da bi opazovanje te osebe privedlo do identifikacije osumljenca; temveč ob ugotovljenem obstoju utemeljenih razlogov za sum, da se obsojenec ukvarja s kriminalno dejavnostjo v zvezi s prodajo prepovedanih drog, s tem, da prodaja in ponuja v prodajo mamili heroin in marihuano, torej izvršuje kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ. Zato ni mogoče upoštevati trditev zagovornika, da ukrepa tajnega opazovanja ni bilo potrebno razširiti na obsojenca, ker je tajni delavec že deloval na podlagi odredbe zoper že znanega osumljenca in niso bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 149. a člena ZKP, saj v obravnavanem primeru ni šlo za situacijo, ki jo ureja navedena določba.

15. Ne gre pritrditi zahtevi zagovornika, da je bilo obrambi med postopkom onemogočeno preveriti utemeljenost odredbe tožilstva, s katero je bilo dovoljeno izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov zoper obsojenca, ker v spis ni bil predložen predlog policije, kot podlaga za izdajo navedene odredbe. V spisu Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 78/2009 se namreč na list. št. 17 in 18 nahaja pobuda Sektorja kriminalistične policije za izvajanje ukrepov tajnega opazovanja, tajnega delovanja in navideznega odkupa z dne 26. 3. 2006, kot tudi pobudi priložena uradni zaznamek A. G. – poročilo o ugotovitvah z dne 23. 3. 2009 (list. št. 38 in 39) in uradni zaznamek z dne 19. 1. 2009 (list. št. 13).

16. Zagovornikova zahteva tudi ni utemeljena, kolikor trdi, da sodišči nista upoštevali, da je tajni policijski delavec stopil v kontakt z obsojencem brez odredbe in očitno napeljeval obsojenca k storitvi kaznivega dejanja, zato je podana kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost sodbe, saj bi bil kazenski pregon, kolikor bi sodišče upoštevalo napeljevanje obsojenega k storitvi kaznivega dejanja, izključen. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi poročil o tajnem delovanju in izpovedbe tajnega policijskega sodelavca, pa tudi priče D. R. ugotovilo, da je prišel tajni delavec v kontakt z obsojencem, medtem ko je tajno deloval v drugi zadevi, in sicer v zadevi Tpp I 2/08, torej preden je bila s strani Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti dne 26. 3. 2009 izdana odredba za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov zoper obsojenca. Obenem pa je presodilo, da je tajni policijski delavec začel s svojim delovanjem tudi konkretno zoper obsojenca šele na podlagi odredbe, izdane zoper obsojenca, o čemer je napisal prvo poročilo o tajnem delovanju z dne 31. 3. 2009. Da tajni delavec ni deloval zoper obsojenca že pred 23. 3. 2009 je sklepalo tudi na podlagi dopisa družbe M. d. d. z dne 31. 8. 2009, iz katerega izhaja, da je bila GSM številka 051... (potrditvah obrambe številka obsojenčevega telefona) v obdobju od 1. 1. 2009 do 23. 3. 2009 izključena iz omrežja, kar pomeni, da ne drži trditev obrambe, da sta bila obsojenec in tajni delavec že v tem času v kontaktu. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo tudi razloge, zakaj ni sledilo stališču obrambe, da je tajni delavec pri svojem delovanju obsojenca izzival k izvrševanju kriminalne dejavnosti. Pojasnilo je, da na podlagi poročil o tajnem delovanju ni mogoče zaključiti, da je bil obsojenec k izvrševanju kriminalne dejavnosti s strani tajnega delavca na kakršenkoli način izzvan, ampak je obsojenec sam deloval v tej smeri, da bi prepovedano drogo prodal še večkrat, pri tem pa zagotavljal, da mu prepovedane droge ni problem priskrbeti. Pri tem se je oprlo tudi na poročila tajnega delavca, iz katerih izhaja, da je obsojenec začel preverjati identiteto tajnega delavca, torej sumiti v njegovo delovanje, zaradi česar je tajni delavec prenehal z delovanjem in o tem napisal zadnje poročilo z dne 11. 5. 2009; obsojenec pa je še po tem hranil prepovedano drogo, ki mu je bila zasežena ob hišni preiskavi 23. 6. 2009 in zaključilo, da hramba mamila, še po prenehanju delovanja tajnega delavca, nedvomno kaže, da obsojenec ni bil napeljan k izvrševanju kaznih dejanj s strani tajnega delavca. Sodišče druge stopnje je v svoji odločbi dodalo, da je v razmerju do te zadeve zapis tajnega policijskega delavca z dne 23. 3. 2009 poročilo, v razmerju do zadeve, v kateri je bil obravnavan obdolženi (Tpp I 2/09), pa uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja, ki je skupaj z ostalimi informacijami tvoril podlago za izdajo dovoljenja za izvajanje ukrepov tajnega opazovanja, tajnega delovanja in enkratnega navideznega odkupa mamil z dne 26. 3. 2009 ter presodilo, da z vidika zakonitosti kazenskega postopka pridobitev poročila – uradnega zaznamka z dne 23. 3. 2009, ni vprašljiva. Glede na navedeno, ni moč pritrditi zahtevi zagovornika, da se sodišče ni opredelilo do izzvane kriminalne dejavnosti. Kolikor utemeljuje svoje trditve na drugačni presoji izvedenih dokazov, izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno.

17. Zagovornik pravilno navaja, da je izzvana kriminalna dejavnost v zvezi z dovoljenim ukrepom navideznega odkupa, skladno z določbo četrtega odstavka 155. člena ZKP okoliščina, ki izključuje kazenski pregon za kaznivo dejanje. Vendar pa v okviru utemeljevanja zatrjevane izzvane kriminalne dejavnosti, ko na podlagi lastnega videnja obravnavanega življenjskega primera trdi, da je tajni policijski sodelavec, kljub temu, da ni imel nobene pravne podlage, več kot tri mesece pred izdajo odredbe za tajno delovanje zoper obsojenca, pristopil do slednjega, z njim navezal stike in ga pričel napeljevati k prodaji prepovedane droge, in sicer naj bi ga na enem od teh srečanj spraševal za travo in mu ponudil posel s heroinom, ki ga je obsojeni odklonil, graja dokazno oceno nižjih sodišč in s tem izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. S tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti, kot že navedeno, ni mogoče uspešno uveljavljati. Enako velja glede trditev, da niso resnične navedbe tajnega sodelavca v uradnem zaznamku, da so policisti dobili informacije, da nekdo pred trgovino prodaja droge, saj je do teh informacij prišel tajni policijski sodelavec na podlagi načrtovanega predhodnega sistematičnega delovanja, s katerim je načrtno napeljeval obsojenca k storitvi kaznivega dejanja, policija pa je dogovor med tajnim policijskim sodelavcem in obsojencem izkoristila tako, da je policist zadolžen za zadevo, napisal uradni zaznamek, kot da nekdo prodaja mamilo pred trgovino, kar je za Ljutomer običajno in da očitno ni bilo nikakršnega obvestila „občana“ o tem, da nekdo prodaja mamilo pred trgovino.

18. Neobrazloženih navedb zagovornika, da je nedopustno, da se uradni zaznamek z dne 23. 3. 2009 v zadevi obsojenega A. G. vodi pod št. Tpp I 2/09, kot uradni zaznamek, čeprav gre dejansko za poročilo v drugi zadevi št. Tpp I 2/08 in je podlaga za izdajo odredbe o navideznem odkupu mamil, ki v nadaljevanju niso z ničemer konkretizirane, ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

19. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa sta zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi tudi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

20. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.