Jedro

Pripravljalna vloga tožnika, podana dne 26. 6. 2017, je bila glede na njen obseg in vsebino, potrebna za postopek, pri čemer ni odločilnega pomena dejstvo, da se tožnik v njej sklicuje na pravnomočno zaključen postopek v vzorčni zadevi in povzema vsebino sodb, izdanih v tem sporu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sklepa (II. točka izreka sklepa) delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 240,45 EUR (namesto zneska 125,82 EUR), v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani nespremenjeni del sklepa.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku pritožbene stroške v znesku 118,00 EUR v 15 dneh, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je umik tožbe vzelo v vednost in postopek ustavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti potrebne pravdne stroške v skupnem znesku 125,82 EUR v 15 dneh, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče tožniku ni priznalo stroškov sestave prve pripravljalne vloge z dne 27. 6. 2017 v višini 150 točk in druge pripravljalne vloge z dne 29. 1. 2018 v višini 150 točk, z utemeljitvijo, da vlogi nista bili potrebni. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje napačno ugotovilo ter zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbe Odvetniške tarife in 154. in 155. člen ZPP.

Sestava prve pripravljalne vloge je bila nujna in potrebna za pravdo, saj se je tožena stranka v odgovoru na tožbo upirala tožbenemu zahtevku in podajala ugovore zahtevku, tako po temelju, kot po višini. Tudi druga pripravljalna vloga z dne 29. 1. 2018 z vsebino umika tožbe je bila nujna in potrebna, saj je tožnik zavezan k umiku tožbe v primeru izpolnitve tožbenega zahtevka s strani tožene stranke, umik tožbe pa je moral biti obrazložen, saj je moral tožnik pregledati specifikacijo nakazil in preveriti, v kakšnem obsegu je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Tudi druga pripravljalna vloga je obrazložena vloga med postopkom v smislu 2. točke 15. tarifne številke OT.

Glede odmerjene sodne takse pa tožnik navaja, da je za postopek na splošno predpisana sodna taksa po tarifni številki 2311 ZST-1, kar pri količniku 2,0 znaša za predmetni postopek 36,00 EUR. Zaradi umika tožbe bo tožnik dobil povrnjen preplačani del sodne takse, ki pa ne bo, kot sodišče zmotno ugotavlja, v višini 2/3 tega zneska. Iz 1. točke tarifne številke 2312 ZST-1 izhaja, da je za odmero sodne takse v primeru umika tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo predviden količnik 0,7, tako da taksa znaša 12,60 EUR in ne 12,00 EUR, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Zato je potrebno pri priznanih stroških upoštevati znesek obremenitve tožnika s sodno takso v višini 12,60 EUR.

Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da tožniku prizna tudi stroške za sestavo obeh pripravljalnih vlog z dne 26. 6. 2017 in 29. 1. 2018 ter stroške sodne takse v dodatni višini še 0,60 EUR. Podrejeno pa predlaga razveljavitev (izpodbijanega dela) sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pri odmeri stroškov postopka je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 - OT) ter 155. člena ZPP, zato pa sprejelo deloma napačno odločitev, ker je obe pisni vlogi tožnika štelo za nepotrebni za postopek in jih tožniku ni priznalo.

5. Pritožba utemeljeno navaja, da je bila pripravljalna vloga tožnika, podana dne 26. 6. 2017, glede na njen obseg in vsebino, potrebna za postopek, pri čemer ni odločilnega pomena dejstvo, da se tožnik v njej sklicuje na pravnomočno zaključen postopek v vzorčni zadevi in povzema vsebino sodb, izdanih v tem sporu. Potrebna pa je bila tudi druga pripravljalna vloga, s katero je tožnik tožbo umaknil po izpolnitvi zahtevka. Ker pa gre le za umik tožbe, ne pa za obrazloženo pripravljalno vlogo, ki bi bila v zvezi z umikom tožbe potrebna za postopek v obravnavani zadevi, ni mogoče pritrditi tožniku, da je tudi za drugo pripravljalno vlogo upravičen do nagrade po 2. točki tar. št. 15 OT. Za umik tožbe je upravičen le do nagrade v višini 50 točk, v skladu z določbo 4. točke tarifne številke 19 OT, ki določa nagrado v tej višini za dokazne predloge in druge vloge, za prvo pripravljalno vlogo pa do nagrade v višini 150 točk v skladu z 2. točko tarifne številne 15 OT.

6. Potrebni stroški tožnika so torej poleg stroškov, ki so tožniku že prisojeni, še stroški za prvo pripravljalno vlogo v višini 150 točk ter stroški za pisno vlogo o umiku tožbe v višini 50 točk, to je skupaj 200 točk, kar skupaj z 2 % za materialne stroške ter 22 % DDV znaša 248,88 točk oziroma po vrednosti točke 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) 114,23 EUR. Pritožba pa utemeljeno opozarja tudi na napačen izračun v zvezi s sodno takso za tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki le v znesku 12,00 EUR namesto pravilno v znesku 12,60 EUR. Po tarifni številki 2312 Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl. - ZST-1) je za odmero takse po 16. členu ZST-1 določen količnik v višini 0,7, če se postopek konča z umikom tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo. Zato je tožnik upravičen še do zneska 0,60 EUR iz tega naslova, ker mu je bil priznan prenizek znesek, tako da dodatni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku, skupaj znašajo 114,83 EUR.

7. Ker so v navedenem obsegu podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in v skladu s 3. točko 365. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sklepa ter zvišalo stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, na znesek 240,45 EUR. V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

8. Tožena stranka je dolžna tožniku glede na delni uspeh s pritožbo (ki je 66 % - tožnik zahteva priznanje višjih stroškov v višini 300 točk, priznano pa mu je 200 točk) povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov, ki so odmerjeni v skladu z veljavno OT. Potrebni stroški za pritožbo znašajo 250 točk (4. točka tar. št. 15 OT), povečano za 2 % za materialne stroške (3. odstavek 11. člena OT) ter za 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT) pa 311,10 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 142,79 EUR, skupaj s sodno takso za pritožbo v vrednosti 36,00 EUR pa 178,79 EUR. Glede na tožnikov 66 % uspeh s pritožbo je tožena stranka dolžna tožniku povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov v znesku 118,00 EUR (154., 155. in 165. člen ZPP).